c S
Uradni jeziki in pravo EU (2): Iskanje pravega pomena 23.07.2008 Ste se kdaj spraševali o razlikah med višnjami in češnjami? Te so baje lahko skorajda usodne, če je v večini jezikovnih različic neke uredbe Komisije v zvezi z zaščitnimi ukrepi govora o višnjah, v nemški pa o češnjah.

V prejšnji kolumni sem pisal o splošnejšem vprašanju uradnih jezikov Evropske unije in njihove dejanske (ne)enakopravnosti. Tokrat pa se posvečam konkretnejšemu vprašanju, kaj storiti, ko se pred nami znajdejo različne jezikovne različice z različnimi pomeni uporabljenih besed ali celo povsem različnimi besedami. To vprašanje vas bo v prvi vrsti rado doletelo, če (bo)ste sodnik ali sodnica na Sodišču ES, posledično pa lahko tudi, če (bo)ste zgolj običajni državljan države članice EU in kot tak naslovnik njenih pravnih norm.

Sodišče ES je dokaj hitro ugotovilo, da zahteva po enotni razlagi skupnostne zakonodaje zahteva, da posameznega zakonodajnega akta v eni jezikovni različici ne presojamo izolirano, temveč da ga v primeru dvoma razlagamo in uporabljamo v luči jezikovnih različic v drugih uradnih jezikih Unije.

Tako je denimo izreklo v zadevi 9/79 Koschniske v. Raad van Arbeid, v uporabniku prijazno kratki sodbi v devetih točkah, v kateri se je soočilo z naslednjo zagato: neka določba neke uredbe v zvezi s sistemi socialne varnosti za zaposlene delavce in njihove družinske člane je v nizozemski različici govorila o pravici žene (»diens echtgenote«), medtem ko so druge različice govorile o pravici zakonskega partnerja (fr. »conjoint«, nem. »Ehegatte«, ang. »spouse«, it. »coniuge« in dansko, seveda, »aegtefaellen«). Sodišče je dobilo vprašanje, ali je pojem »žena« v nizozemski avtentični verziji uredbi moč razlagati tako, da velja tudi za »moža« delavke. V odgovoru pa je poudarilo zgoraj omenjeno, da je treba pomen vedno raziskati s sklicevanjem na vse različice.

(Le najbolj cinični evroskeptiki bi ob tem pripomnili, da je bila leta 1979 odločitev morda nekoliko lažja, ker je imela Skupnost šest uradnih jezikov, medtem ko jih ima danes skoraj štirikrat toliko.)

To stališče je Sodišče ponovilo tudi sedemnajst let kasneje, v že omenjeni zadevi C-64/95 Konservenfabrik Lubella s češnjami in višnjami, v kateri je nemška verzija sprva v naslovu, preambuli in prvem členu namesto o višnjah (»Sauerkirschen«, »sour cherries«) govorila o češnjah (»Suesskirschen«, »sweet cherries«). Pomen v drugih jezikih je bil jasen, če neuki bralec uredbe ne zna primerjati desetih jezikovnih različic, pa skoraj ni vreden pozornosti.

(Ob današnjih francoskih pritiskih na Irsko, naj vendarle ponovi referendum in potrdi Lizbonsko pogodbo, do katere je prišlo po francoski zavrnitvi ustavne pogodbe na referendumu dve leti prej, se seveda lahko vprašamo, kakšen bi bil odgovor, če bi bila »napaka« v francoski različici.)

A vendar načelo pravne gotovosti oziroma varnosti Sodišču ni ušlo, saj je že leta 1977, se pravi dve leti pred zadevo Koschniske, v zadevi 80/76 North Kerry Milk Products (šestnajst točk obrazložitve) zapisalo, da to načelo lahko nasprotuje odpravi jezikovnih nesoglasij z razlago, ki bi odstopala od običajnega pomena uporabljenih besed, ter da je zato treba iskati rešitev, ki ne postavlja enega jezika v podrejeni položaj naproti ostalim.

To je lahko vodilo le v vse bolj teleološko (namensko) razlago besedil, kar je Sodišče jasno pokazalo v zadevi 30/77 Regina v. Pierre Bouchereau, v kateri je Združeno kraljestvo zatrjevalo, da se pojem »ukrep« (»measure«) v 3. členu Direktive 64/221/EGS o posebnih ukrepih v zvezi z gibanjem in bivanjem tujcev ne more nanašati na sodne odločbe, ker je bil v angleškem besedilu isti pojem uporabljen tudi v 2. členu, ki se očitno navezuje zgolj na zakonodajne akte. Sodišče je spet opravilo primerjalno analizo in ugotovilo, da večina jezikovnih različic v omenjenih členih uporablja različna izraza (npr. fr. »dispositions« in »mesures«, nem. »Vorschriften« in »Massnahmen«), le italijanska različica je prav tako uporabljala enak izraz (»provvedimenti«). Sodišče je poudarilo, da je zaradi enovite razlage potrebno iskati tisto razlago pojma, ki ustreza namenu in splošnemu okviru ureditve, katere del je.

V konkretni zadevi je Sodišče odločilo, da se pojem ukrep v 3. členu lahko razteza tudi na sodne odločitve. Vendar nas to ne sme navesti na misel, da s teleološko razlago vedno zmaga večina – v zadevi 76/77 Dufour je SES presojalo pomen določbe neke direktive o cestnem prometu, pri kateri je bilo v vseh jezikovnih različicah govora zgolj o »podjetjih«, le italijanska različica akta je govorila o »prevoznih podjetjih« (»impresa di trasporto«). S teleološko razlago je Sodišče prišlo do odgovora, da italijanska dikcija bolj ustreza namenu in okviru zakonodajnega akta.

Povsem za konec pa še ena najnovejših tovrstnih zagat, ki ni povezana s kakim izmed najnovejših uradnih jezikov, temveč enim najstarejših, oriše pa še drugačno vrsto zagate: ko težava ni zgolj v izbiri izraza, temveč v njegovih pomenskih odtenkih.

Zadeva je C-187/07 Endendijk, v njej pa je bila na preizkusu direktiva o minimalnih pogojih za zaščito telet, ki je med drugim vsebovala tudi določbo, s katero je močno omejevala oziroma prepovedovala njihovo »privezovanje«. Ustrezno določbo je v svoj notranji pravni red prenesla tudi Nizozemska, prišlo pa je do zapleta, kaj pravzaprav pomeni pojem »privezati« (ang. »tether«, fr. »attacher«, nem. »anbinden«, niz. »aanbinden«), zlasti v tem pogledu, kakšen privez je načeloma prepovedan.

Nizozemski rejec je namreč trdil, da v njegovem primeru ni šlo za nedopustno privezovanje, saj je uporabljal navadno vrv, ki je bila za povrh dolga tri metre, tako da so se teleta lahko omejeno gibala. Pri tem mu je bila v oporo nizozemska različica direktive, ki je pri opisu nedopustnega priveza uporabljala besedo »veriga« (»kettingen«) in torej pojem nedopustnega privezovanja razumela v smislu priveza kovinske oblike. Druge jezikovne različice pa so uporabljale splošne izraze za priveze (ang. »tether«, fr. »attache«, nem. »Anbindevorrichtung«). Sodišču se je uporaba splošnega izraza zdela bolj smiselna, saj je presodilo, da je tele privezano, če je privezano s kakršnokoli vezjo kakršnekoli dolžine in iz kakršnihkoli razlogov.

Razreševanje jezikovnih nesoglasij s sodno prakso Sodišča ES je torej težavno početje: upoštevati je treba tako enakopravnost jezikov kot načelo pravne varnosti, tako usklajeno stališče večine jezikov kot najustreznejšo razlago glede na namen razlaganega akta. Je pa nemara tudi še en razlog več, da nadaljujemo z učenjem tujih jezikov; nikoli ne veste, kdaj vam bodo prišli prav, da boste pravilno razumeli katerega izmed evropskih zakonodajnih aktov.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.