c S
Uradni jeziki in pravo EU (1): Boj za jezikovno raznolikost 09.07.2008 V Luksemburgu bo prevajalska služba Sodišča ES po večletnem bivanju v »začasnem« razpotegnjenem pravokotniku nizke gradnje prej ali slej končno dobila, kar si zasluži: visok, pokončen, sodoben babilonski stolp – le da je tokrat prišel stolp za jeziki in ne obratno.

Najbrž ne bo odveč, če malo ponovimo: Evropska unija ima trenutno 23 uradnih jezikov, ki so načeloma vsi enakovredno verodostojni (irščina je sicer deležna določenih odstopanj in ni treba, da so vsi akti institucij izdani tudi v tem jeziku), kar v prvi vrsti velja za ustanovne pogodbe (glej denimo sedanji 314. člen PES). Evropska unija se posveča spodbujanju jezikovne raznolikosti, kar izpričujejo določbe ustanovnih pogodb (npr. drugi odstavek 149. člena PES) in na pragu zavezujoče moči sloneče Listine o temeljnih pravicah (predvsem 22. člen listine).

To seveda ne pomeni, da so vsi jeziki tudi delovni (interni) jeziki institucij, kjer prednjačijo angleščina, francoščina in nemščina – na Sodišču ES je denimo edini interni delovni jezik in jezik posvetovanja sodnikov francoščina. Kot tudi ne, da bi vsi uradni jeziki tudi sicer nujno veljali povsem enako tudi za vse institucije in organe Unije. PES tako glede institucij v 290. členu določa sledeče: »Ureditev glede jezikov v institucijah Skupnosti določi Svet soglasno, ne da bi posegal v določbe, ki jih vsebuje statut Sodišča.«

Podobno je denimo ob ustanovitvi Urada za usklajevanje na notranjem trgu Svet določil, da so jeziki Urada angleščina, francoščina, nemščina, italijanščina in španščina (115. člen Uredbe Sveta (ES) 40/94), pri čemer se sama prijava sicer lahko vloži v kateremkoli od uradnih jezikov Skupnosti, vendar pa mora v tem primeru prijavitelj kot drugi jezik navesti enega od jezikov Urada, ki ga sprejema kot možni jezik za potrebe postopka. Takšno ureditev je v zadevi C-361/01 P Kik v. UUNT, [2003] ZOdl. I-8283, potrdilo tudi Sodišče ES, med drugim tudi zato, ker v tem primeru ni šlo za urad in postopke, ki naj bi bili obvezni in namenjeni vsem državljanom, temveč so neobvezni in namenjeni gospodarskim subjektom.

Omenjena sodba je bila le en od številnih težavnih poskusov, kajti najti ustrezen jezikovni režim v vse bolj večjezični Uniji, ki se je v zadnjih letih s podvojitvijo števila uradnih jezikov le še povečal. To lahko nazorno pokažejo že številke prevajalske službe Sodišča ES: leta 2006 je imela ta 796 zaposlenih sodelavcev, kar je pomenilo 45% vseh zaposlenih, skupaj pa proizvedla približno 700.000 strani na leto.

Še zanimivejše je morda število jezikovnih dvojčkov oziroma kombinacij, ki bi jo morala služba zagotoviti, če bi želela zagotoviti, da bi lahko besedila – denimo napotilo državnega sodišča za sprejem predhodne odločbe – iz kateregakoli uradnega jezika nemudoma prevedli v vse druge jezike. Pri desetih uradnih jezikih je bilo (ob upoštevanju, da je prevod iz npr. angleščine v finščino nekaj drugega kot iz finščine v angleščino in da naj bi prvega opravil finski, drugega pa angleški prevajalec) 90 možnih kombinacij; pri 22 jezikih (brez upoštevanja irščine) pa že 462.*

Med temi kombinacijami so seveda tudi dvojčki kova slovenščina-latvijščina in malteščina-slovenščina. Po svoje smešno, a če naj bi Sodišče delovalo, kot se v skladu z večjezikovno politiko spodobi, obenem pa ne izgubljalo po nepotrebnem časa s prevajanjem, bi bil optimalen sistem, po katerem bi prevajalska služba lahko čim hitreje zagotovila prevod kakršnegakoli besedila v vse druge uradne jezike. Že po podatkih iz časa pred pristopom zadnjih dvanajstih članic naj bi bili postopki prevajanja odgovorni kar za tretjino trajanja postopkov pred luksemburškim Sodiščem; s podvojitvijo jezikov se stanje samo po sebi verjetno ni izboljšalo, prej nasprotno.

Pri tem seveda ne gre kritizirati pravnikov prevajalcev samih – ko sem bil sam na Sodišču leta 2003, sem tudi iz prve roke videl, da mnogi med njimi obvladajo po devet, deset jezikov; čeprav, kot radi priznajo, te jezike obvladajo predvsem v tem smislu, da lahko iz njih prevajajo zapletena pravna besedila, ne pa toliko v onem, da bi se lahko v njih ob kavi pogovarjali o posvetnih stvareh.**

Kljub tovrstnim naporom so po letu 2004 v delo prevajanja in tolmačenja na Sodišču (in v drugih institucijah) po sili razmer uvedli idejo »vmesnih« jezikov oziroma »štafetnega prevajanja«, ko besedilo ali govor iz enega od bolj »eksotičnih« jezikov najprej en prevajalec prevede v tak izbrani »vmesni« jezik, nato pa drugi prevajalci iz slednjega naprej v končne jezike. Brez tega kdaj res ne gre, pa čeprav v praksi baje to nato pomeni, da na kakšni obravnavi (ko denimo estonski sodnik sodi v grški zadevi) tolmač iz grškega v angleški jezik svoje delo opravlja zgolj za potrebe ene sosednjih prevajalskih kabin, v kateri nek drug tolmač angleški prevod prevaja naprej v estonski jezik.

Večjezičnost je pač izziv.

In kako je s tem v pravni teoriji? Kadar prebiram strokovne razprave avtorjev različnih narodnosti (a pretežno v angleščini ali francoščini), poleg ugibanja o tem, ali gre za izvirne avtorske zapise ali prevode iz njihovih maternih jezikov, skoraj vedno pogledam tudi na seznam literature. Kakorkoli pogledam in obračam, vse bolj držijo besede, ki sem jih našel ob prebiranju nekega članka uglednega nemškega pravnega teoretika Armina von Bogdandyja izpred kakih osmih let (z naslovom A Bird's Eye View on the Science of European Law [Pogled s ptičje perspektive na znanost evropskega prava]). Takole je zapisal:

»Nemški, italijanski, španski in francoski avtorji, pravzaprav pa tudi pravniki nasploh so, če želijo sodelovati v evropeizaciji evropskega prava, vis-a-vis te angloameriške prevlade v podobnem položaju, kot so bile francoska, italijanska in belgijska valuta vis-a-vis nemške monetarne politike pred letom 1999. Pot do sodelovanja v veliki meri narekujejo pravila najmočnejše ureditve. V monetarnih odnosih je to pomenilo sprejetje monetarne in fiskalne politike Nemčije; v smislu evropeizacije evropskega prava pa pomeni uporabo angleškega jezika, angloameriških pravnih kategorij in verjetno tudi njihove kulture argumentacije.«

S to resnico so se nekateri evropski pravniki (ali, če želite, narodi) sprijaznili hitreje in bolj, drugi počasneje in manj. Med slednjimi so gotovo v prvih vrstah francoski avtorji, ki se formalno še vedno – vsaj na Sodišču ES, medtem ko v zakonodajnih postopkih že veliko manj – oklepajo pomembne skupnostne vloge francoskega jezika kot prvega med enakimi, po vsebinski razpravi pa dostikrat ostajajo »ujeti« v lastne jezikovne meje, ne samo po manjši odmevnosti lastnih prispevkov k evropski razpravi, temveč tudi po recepciji tistih iz drugih jezikov.

Takšna je delikatna usoda evropske večjezičnosti: vpetost med uradno zavezo Unije k spodbujanju jezikovne raznolikosti in neuradnim tarnanjem njenih institucij spričo vseh praktičnih težav, ki jih ta prinaša s seboj, ter ujetost posameznih jezikovnih skupnosti med načelnim zavzemanjem za razvoj in prepoznavnost lastnega jezika ter pragmatično neizogibnostjo uporabe »globalnega« jezika, ki jim sploh omogoča tvorno sodelovanje v vsebinski razpravi.

Sodobni babilonski stolp, ki ga bo dobila prevajalska služba Sodišča ES v Luksemburgu (seveda ob vseh drugih, še številčnejših prevajalskih službah), tako poskuša rešiti ravno tisto zagato, do katere je privedel izvirnik: da bi se v Uniji kljub številnim različnim jezikom razumeli in govorili enoten »jezik«, vsaj kar zadeva njeno pravno ureditev. Prihodnjič pa bom nanizal nekaj primerov iz sodne prakse Sodišča ES, ki so poskušali razrešiti jezikovno zmešnjavo, ko je do nje vseeno prišlo.

* Za prikrite matematike: pri n jezikih je vseh dvojezičnih kombinacij n*(n-1), vsak dodatni jezik pa bi število kombinacij povečal še za 2n.

** To je tudi sicer, napol za šalo, za mnoge izmed zasilnih zdomcev v Luksemburgu ena od nesrečnih značilnosti tega simpatičnega, a neavanturističnega vojvodstva: njihovi otroci, pravijo, v svetovljanskih šolah že pri devetih letih govorijo štiri jezike, edina težava je, da se v nobenem od njih nimajo o čem pametnem za pogovarjati.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.