c S
Učenec in učitelj (6. del)
prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
16.06.2008 Tokrat (in v prihodnji kolumni) si poglejmo, česa se lahko naučimo iz lanskoletnega in letošnjega ameriškega predvolilnega procesa (t.i. primaries), v katerem sta demokratska in republikanska stranka izbirali vsaka svojega kandidata za letošnje jesenske predsedniške volitve. Kot vemo, sta zaenkrat še neformalna, vendar praktično zanesljiva zmagovalca tega procesa Barack H. Obama (D) in John McCain (R).

Prvi nauk, ki seveda ni nobena posebna novost, je ta, da (tudi) v politiki o ključnih zadevah ne odloča razum, pač pa emocionalni in drugi ne-razumski dejavniki. Ta ugotovitev bi sicer terjala natančnejšo terminološko, predvsem pa tudi globlje filozofko in psihološko pojasnilo, vendar pa se bom tu vsemu temu izognil in apeliral zgolj na naše običajno razumevanje racionalnega (razumskega) in iracionalnega (emocionalnega, instinktivnega, voljnega, intuitivnega itd.).

Kaj želim povedati? Najprej to, da se zdi danes skoraj povsem neverjetno, da so ameriški volivci leta 2000 (takrat s »pomočjo« Vrhovnega sodišča) in ponovno leta 2004 za predsednika ZDA izvolili Georga W. Busha. Kdor namreč tu v ZDA malce natančneje in potrpežljivo spremlja celoten predvolilni proces (in to še posebej letos počnem tudi jaz), vidi, da se v tem procesu zelo natančno in javno (TV, časopisi, radio, internet, javni shodi itd.) neštetokrat zastavijo (ponovijo) skoraj vsa ključna vprašanja, ki zadevajo ameriško notranjo in zunanjo politiko ter znanje, izkušnje in druge osebnostne vidike predsedniških kandidatov. Pri tem sploh ni pomembno, kateremu kandidatu so vprašanja zastavljena. Na njih se zelo hitro javno odzivajo vsi, ki so udeleženi v predvolilni tekmi.

Že leta 2000 je bilo (oziroma bi moralo biti) dovolj jasno razvidno, s kakšnim osebnim intelektualnim, emocionalnim in drugim potencialom razpolaga takratni kandidat G.W. Bush. Kljub temu, da je takrat k njegovi zmagi nad protikandidatom (Al Gore) prispevala tudi nadvse sporna odločitev Vrhovnega sodišča, je Bush, glede na svoje osebnostne potenciale, dobil relativno visoko število volilnih glasov. Dobro, tudi volivci se lahko »zmotijo«. Toda potem, leta 2004, so se zmotili še enkrat. Vsaj tako »priznavajo« sedaj, saj so v zadnjih mesecih javnomnenjske ankete pokazale, da aktualni predsednik ZDA uživa najnižjo javnomnenjsko podporo vseh časov (odkar jo pač na primerljiv način ugotavljajo). V medijih skorajda ni mogoče zaslediti kakšnih zares pohvalnih besed o predsedniku Bushu. Tudi republikanci in njim naklonjeni mediji se temi »Bush« najraje tako ali drugače izognejo. Aktualni predsednik je njihova velika zadrega in zavora. Republikanski predsedniški kandidat McCain bo velik del volilnih glasov izgubil že zgolj zato, ker ga bodo njegovi politični nasprotniki, na čelu s protikandidatom Obamo, vse do volitev prikazovali kot podaljšano roko Busheve politike, tj. kot Bushev »tretji mandat«. K temu je deloma pripomogel tudi McCain sam, saj je sprejel Bushevo javno volilno podporo (t.i. endorsement), ki je bila vizualno kar nekoliko sarkastična: Bush pokroviteljsko objema in treplja po rami McCaina kot nekakšnega »pridnega in dovolj dobrega fanta« za bodočega predsednika (da je ironija še večja, je treba spomniti, da sta bila v predvolilnem boju leta 2000 oba medsebojna nasprotnika za republikansko nominacijo za predsedniškega kandidata, pri čemer je takrat Bush s pomočjo svojih pristašev dokaj grobo obračunal z McCainom).

Seveda zgolj povezava McCaina z Bushem še ni dovolj za zmago Obame, kajti tudi slednji ima nekatere zelo »šibke volilne točke« (predvsem to, da je (pol)črnec in da je v pred-predvolilnem boju premagal zelo oblastiželjno Hillary R. Clinton – več o tem v prihodnji kolumni). Toda, če se bo v ZDA še naprej slabšala tudi ekonomska situacija, in če se v zvezi z njo McCain ne bo uspel izrazito »odlepiti« od vsega, kar se pripisuje Bushu in republikancem, potem bo – vsaj po moji oceni – zmagovalec letošnjih predsedniških volitev Obama. Vsa zgodovina namreč dokazuje, da so povprečni ljudje najbolj občutljivi na področju materialnih dobrin, zato je prepričljivost kandidatov na tem področju na volitvah praviloma ključnega pomena.

Seveda pa so izjeme. Npr. takšne, ki izvirajo iz strahu. In tega se zelo dobro zaveda Bush. Čeprav iz njega sedaj (ali pa že kar več let) mnogi brijejo norca, je Bush zanesljivo vsaj toliko inteligenten (celo zelo v tej smeri), da ve, da so prestrašeni volivci najboljši volivci. Četudi so vrata in pisarne marsikaterega profesorja na univerzah v Berkeleyu in San Franciscu (tu lahko pač to potrdim na podlagi lastnega opažanja) polepljena z »bušizmi« vseh vrst (v smislu norčevanja iz predsednika), in čeprav nekateri državljani v javnih pismih zahtevajo, da dve najbolj imenitni ameriški univerzi pojasnita, kako je lahko G.W. Bush pridobil njuni diplomi (Yale University – diploma iz zgodovine; Harvard Law School – diploma iz MBA), ostaja neizpodbitno dejstvo, da so Američani dvakrat zaporedoma Busha šteli za najprimernejšega predsedniškega kandidata (seveda izmed tistih, ki sta jih po preliminarnih volitvah predlagali obe največji politični stranki). Iz tega se lahko, zdaj tudi v ameriški retrospektivi, naučimo, da je volilno telo nezanesljiva spremenljivka, ki je še posebej dojemljiva na propagando zastraševanja. Če je ljudi dovolj strah, potem so pripravljeni izvoliti vsakega voditelja, za katerega menijo, da jih bo rešil tega strahu.

Seveda je zdaj vprašanje, za kakšen strah gre. Če gre za strah pred ekonomsko krizo, pred izgubo nekaterih materialnih dobrin oziroma iz teh dobrin izvirajočih ugodnosti, potem bodo volivci volili tistega, ki mu pripisujejo, da jih bo najbolj zanesljivo rešil tega strahu oziroma takšne krize. Če pa gre za strah za zdravje ali življenje, kar se npr. sedaj v ZDA kaže predvsem kot strah pred terorizmom, potem bo izvoljen tisti, ki mu volivci pripisujejo, da jih bo najbolje varoval v tem pogledu (ekonomski dejavnik je tu šele sekundaren). Prav v tem rokavu leži adut, na katerega bo v nadaljnji volilni tekmi stavil McCaine. Če bo ljudi prepričal, da jim lahko kot predsednik le on zagotovi resnično varnost pred mednarodnim terorizmom (islamskim fundamentalizmom ipd.), potem bo on novi predsednik. Še posebej, če bi se tik pred volitvami zgodilo kaj takega, kar bi ljudi v tem pogledu dodatno prestrašilo. To bi volilno tehtnico, ki se te dni vsaj za nekaj odstotkov (še) nagiba v smer Obame, zagotovo premaknilo v smer McCaina.

Vsaj moja in starejše generacije te »igre s strahom« poznajo iz lastne izkušnje. Strah je lahko resničen in navidezen. V bivši SFR Jugoslaviji je bil npr. strah pred separatisti s Kosova v 80-ih letih v precejšnji meri proizveden načrtno in lažno (javnosti predstavljena situacija o nevarnosti, ki naj bi bila grozila, v marsičem ni ustrezala resničnosti). Seveda je bilo to dovolj za tamkajšnjo uvedbo izrednega stanja. V nacistični Nemčiji je bil npr. strah pred Judi prav tako navidezen, sprožil pa je sovražno in nečlovečno genocidno reakcijo cele nemške nacije. Ali so se Američani kdaj v šolah natančneje učili o teh in številnih drugih primerih manipuliranja s strahom? Kako je s tem pri nas? Vendar me ne razumite napak. Kadar je strah utemeljen (seveda tu govorim praktično, kajti filozofsko ali religiozno gledano je mogoče tudi reči, da je vsak strah nesmiseln), takrat so seveda nekateri izjemni ukrepi nujni. Problem pa je v tem, da se ljudje pogosto premalo poglabljamo v vprašanje, kateri strah je (praktično) resnično utemeljen in kateri ne (kdaj torej oblast ali kdo drug strah umetno proizvaja in tako z nami manipulira).

Ko sem se pred kakšnim mesecem z letalom vrnil iz Seattla v San Francisco, sem v potovalnem kovčku našel obvestilo (na listku papirja), da so kovček iz varnostnih razlogov (fizično) preiskali (tj. prebrskali mojo prtljago). Taka preiskava me – ob predpostavki nevarnosti terorizma – niti toliko ne moti, zelo pa me načelno in osebno moti, da so jo opravili brez moje osebne prisotnosti. Če bi se to zgodilo pred leti kje drugod po svetu (npr. v bivši SFR Jugoslaviji), bi takrat v ZDA in v kakšnih drugih demokratičnih državah to zagotovo označili kot nedopusten in nedemokratičen poseg v zasebnost ter ga pač pripisali totalitarni (»komunistični«) oblasti. Toda danes v ZDA (upam, da tega še ni in tudi ne bo več pri nas), so se ljudje že navadili na takšno »demokracijo«, kjer je pač toliko strahu, da ljudje pristajajo na takšne in še hujše posege v zasebnost. No, prav v takem psihološkem okolju, kjer bo strah tako ali drugače dojet kot ključni dejavnik (strah pred terorizmom, pred ekonomsko bedo, pred »črncem« na oblasti itd.), bo potekal letošnji volilni boj v ZDA. (Več o tem prihodnjič.)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.