c S
Pravo in logika 28.05.2008 Odnos pravnikov do logike oziroma matematike – in, priznajmo, matematikov do prava – je prej podoben odnosu med Ahinesom in Demostenom kot tistemu med Ciceronom in Titom Pomponijem; ali, če želite, bolj odnosu med Jabba the Huttom in Hanom Solom kot tistemu med R2-D2 in C-3PO. A vendar sta si področji dosti bližje, kot bi bilo mogoče sklepati po čustvenem odzivu pravnika ob pogledu na matematične formule – le da se s sorodnimi vprašanji soočata v različnih preoblekah.

V neki (tuji) razpravi o pravu EU sem pred časom prebral:

»Število zadev, vloženih na Sodišče prve stopnje, se je v zadnji osmih letih početverilo. Če to stopnjo povečanja primerjamo s porastom rešenih zadev [pri katerih se je število potrojilo], slednji ni tako velik. To nas zopet vodi do zaključka, da se bo v primerih, ko število vloženih zadev presega število rešenih zadev, povečalo tudi število visečih zadev.«

S sporočilom citiranega besedila ni seveda nič narobe – a vendar daje videz, kot da se je avtorjema zadnja misel zazdela zanimiv rezultat opravljene analize, čeprav je v resnici zgolj odraz očitne matematične resnice, da je, povedano banalno, številka, ki ji prištejemo več, kot od nje nato odštejemo, na koncu večja kot na začetku.

A tu ne želim obširneje razpredati o matematični okornosti pravnih razprav. Kot tudi ne o tistih primerih, v katerih se na videz pravna »matematika« logično ne izide – kot denimo v primeru razprave nekega uglednega člana taistega luksemburškega Sodišča prve stopnje, ki je nekoč zapisal:

»Med temi konkurečnimi zadevami jih je bilo 41 razdeljenih v štiri skupine, od katerih je vsaka obsegala med 11 in 14 podobnih zadev.«*

Prav tako tokratna kolumna tudi ni namenjena samim logično-izkustvenim izzivom, kot je denimo tisti, kako bi bilo teoretično moč celotno vsebino enciklopedije zapisati na en zobotrebec. Ne, tokratna poanta je zgolj preprosta ugotovitev, da je logika neločljiv del vsakdanjega pravnega razmisleka, a da je namesto v jeziku formalne logike zapisana v »jeziku« družbene pogodbe oziroma medčloveških odnosov, ravno s tem pa pravnikom in nasploh povprečnemu človeku tudi dosti bolj razumljiva.

Za ilustracijo si bom izposodil primer iz knjige Marca Hauserja Moral Minds (ki ga ta povzema po Ledi Cosmides in Johnu Toobyju, slednja dva pa prirejata po izvirni zamisli psihologa Petra Wasona). Gre za dve nalogi, kot sta orisani spodaj:

1. Predstavljajte si, da imam kup igralnih kart, ki pa so posebne v tem pomenu, da imajo vse na eni strani črke, na drugi pa cifre. Pred vas postavim štiri karte:



Recimo, da vam rečem, da v zvezi s temi kartami obstaja naslednje pravilo: Če je na eni strani karte črka D, je na drugi strani številka 3. Katero karto ali katere karte morate obrniti, če želite preveriti, ali pravilo drži?

Razmislite o odgovoru, potem pa se posvetite še drugi nalogi.

2. Zdaj pa si predstavljajte, da vas zaposlim kot nadzornika v lokalu, ki naj nadzira spoštovanje naslednjega pravila: Če gost(ja) lokala pije pivo, mora biti star(a) najmanj 18 let. Spodnje karte predstavljajo štiri goste lokala, pri čemer na eni strani karte piše, kaj oseba pije, na drugi pa, kakšna je njena starost. Katero karto ali katere karte morate obrniti, če se želite prepričati, da se pravilo res spoštuje?



Predlagam, da najprej sami razmislite tudi o tem vprašanju, nato pa berete naprej.

---

Za večino ljudi je prva naloga težja od druge, čeprav gre v bistvu za istovrstni problem.

Pri prvi nalogi je pravilni odgovor, da je treba obrniti karto s črko D in tisto s številko 7. Karta D je očitni odgovor, namesto karte s številko 7 pa marsikdo pomisli na karto s številko 3. A vendar slednja nikakor ne vpliva na veljavnost pravila: če mora vsaka karta s črko D imeti na drugi strani 3, to ne pomeni, da nobena druga črka ne sme biti v paru s številko 3, le da črka D ne sme biti v paru z drugo številko – zato je treba preveriti, če ni slučajno na drugi strani številke 7 črka D, kar pa bi prekršilo navedeno pravilo.

Tovrstne napake ne zagreši skoraj nihče v drugem primeru. Karti, ki ju je treba obrniti, sta »15 let« in »pivo«. Preveriti moramo, ali 15-letnik slučajno ne pije piva ter ali oseba, ki pije pivo, slučajno ni stara manj kot 18 let. Čisto nič nas ne zanima (v kontekstu pravila), kaj pije 21-letnica, saj lahko pije, kar hoče, prav tako pa nas ne zanima, koliko je stara oseba, ki pije sok, saj sok lahko pijejo osebe vseh starosti.

Kot ugotavlja tudi Hauser, je razlaga drugega pravila v bistvu nepotrebna in že skoraj smešna, saj je pravilo tako očitno. A vendar se isti ljudje, ki se jim zdi drugi primer otročje lahek, lahko zmotijo v prvem primeru – pa čeprav gre za isti problem!

Povedano drugače: označba »pivo« se ujema z označbo »D«, »vsaj 18 let« pa s »3«. Pravilo »Če (oseba pije) pivo, potem (mora biti stara) vsaj 18 let« je tako identično pravilu »Če D, potem 3«. A vendar v prvem primeru marsikdo ne pomisli na »sumljivost« številke 7, medtem ko v drugem takoj prepozna »sumljivost« 15-letnika. (Pri čemer izvirni pravili seveda ne omenjata ne sedmice ne petnajstletnikov.)

Kaj je temu vzrok? Po mnenju Cosmidesove in Toobyja v tem, da smo ljudje razvili specializirano sposobnost reševanja tovrstnih težav v družbenem kontekstu medčloveških odnosov, v katerem je pomembna vrlina prepoznavanje »goljufov«, oseb, ki se ne držijo družbenih zavez. Kar se tiče njune teze in Hauserjeve nadgradnje, se lahko ustavimo pri tem. Da je logika – čeprav v predelani obliki – neločljiv del našega pravnega in siceršnjega vsakdana, pa je nemara vendarle še za ščepec bolj onkraj dvoma.

P.S. In če se slučajno še vedno sprašujete – res obstaja zelo domiselna in elegantna teoretična rešitev naloge, kako celotno vsebino (katerekoli) enciklopedije zapisati na en sam zobotrebec. Če bi si to želeli, vam jo prihodnjič lahko tudi zaupam.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.