c S
Tajni uradni listi vračajo udarec 14.05.2008 Niso bili redki tisti, ki so ob prvem in morebiti tudi ponovnih srečanjih z Evropsko unijo kakšno od njenih značilnosti pospremili z bolj ali manj iskreno oceno, da gre za ureditev, ki jo v Sloveniji dobro poznamo še iz časov nekdanje Jugoslavije. To je veljalo za vrsto značilnosti, od nelagodnega vsakdanjega razmerja med zvezno in domačo zakonodajo do ideoloških temeljev povezanosti, kot se prelivajo v slogana »bratstvo in enotnost« ter »združena v raznolikosti«.

Sedaj lahko tovrstni zagovorniki teorije »déja vu« dokaznemu gradivu pridajo nov dokazni material: tajne uradne liste.

Jugoslavija jih je poznala vsaj od Titove smrti naprej, če ne celo od prej. Prvi tajni uradni list na ravni SFRJ, za katerega vemo, je bil izdan 11. julija 1980, do avgusta 1991 – ko je tajnost postala manj relevantna, ali pa vsaj Slovenija zanjo – pa je na zvezni ravni izšlo kar 630 številk. V njih je izšlo veliko različnih, pogosto pomembnih predpisov, med drugim kar 55 zakonov in 60 vladnih uredb.

Slovenija je svoj republiški »podmladek« uvedla konec leta 1980 in ga – po podatkih Ministrstva za pravosodje – po 24 številkah ukinila leta 1988. Za slovensko pravno-politično zavest je to že v zadnjih letih nekdanje Jugoslavije pomenilo nezakonito in nesprejemljivo početje, ki ne sodi v pravno državo, kar je botrovali pobudam za presojo ustavnosti in političnih prizadevanjih za odpravo tajne zakonodaje.

Danes se zdi, da lahko na takšno tajno zakonodajo gledamo kot na nekakšno arheološko najdbo iz preživelih časov, ki smo jih civilizacijsko pustili za seboj. Že za tak občutek si na nek način lahko čestitamo, kot smo lahko tudi veseli, da je Ministrstvo za pravosodje na posebnem spletnem naslovu zbralo podatke in komentarje o tajni zakonodaji v času SFRJ, vključno z vsebino samih tajnih uradnih listov.

To nemara že veste, a morda se vam bo pred nadaljevanjem članka vseeno zahotelo, da si v ilustracijo nekaj primerov vendarle ogledate: denimo strogo zaupni odlok o regresu za predelano sladkorno peso letine 1981 ali seznam blaga, ki ga leta 1980 ni bilo mogoče uvoziti v SFRJ. Morda ste takoj pomislili, da bi tovrstni seznam blaga svoje poslanstvo lažje opravljal, če bi bili z njim seznanjeni tudi nič hudega sluteči končni »naslovniki«, a to je seveda v celoti odvisno od tega, kako je njegovo poslanstvo sploh opredeljeno.

Kakorkoli že, porečete, to je danes k sreči le še muzejska kurioziteta. Ali pač?

25. septembra 2005 se je Gottfried Heinrich z dunajskega letališča želel odpraviti na lepše in, ugibam, na zasluženi oddih. Tovrstno predrzno ugibanje si dovolim zgolj na podlagi dejstva, da je šlo za dr. Heinricha in da je imel v prtljagi nekaj teniških loparjev.*

(*Na podlagi skopih zadevnih informacij žal ne vem, doktor česa, a sklepam, da ne praktičnih razsežnosti teniške igre ali pomena uporabe različnih loparjev za razvoj teniškega komolca. Z drugimi besedami, zadevni loparji (lahko sta bila zgolj dva, a vsekakor več kot eden) najbrž niso bili namenjeni službeni uporabi, temveč bodisi intenzivnejši rekreaciji, če so bili vsi loparji njegovi, bodisi nadgradnji družinskega/romantičnega oddiha, če je kavalirsko sam nosil tudi loparje svojih morebitnih sopotnikov. Kakorkoli že, tu se vendarle kaže ustaviti, preden s pretirano logično akrobatiko pridelam dovolj življenjskih izkušenj za cenovno ugodno spletno diplomo antropologije kake neakreditirane brezizpitne univerze. Nenazadnje namen poti sploh ni pomemben – pomembni so loparji.)

Zakaj so teniški loparji ključni? Ker jih dr. Heinrich ni oddal skupaj s preostalo oddano prtljago ob prijavi na let, temveč jih je želel odnesti s seboj na letalo. A glej ga, zlomka! To se ne sme. Loparji so namreč med prepovedanimi artikli, ki jih zaradi možne zlorabe za teroristične napade ni dovoljeno vzeti s seboj na letalo kot ročno prtljago. Dr. Heinrich se je kljub temu z loparji vred vkrcal na letalo, a ga je moral na zahtevo varnostne službe nato zapustiti.

Težava je v tem, da dr. Heinrich s sporno naravo teniških loparjev kot nevarne ročne prtljage ni bil seznanjen. Prepoved naj bi bila vsebovana v posebni prilogi Uredbe Komisije (ES) št. 622/2003, kot je bila kasneje dopolnjena, a ta priloga nikoli ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije. Kot določa 3. člen same uredbe, so ti podatki zaupni in se ne objavijo, temveč so na voljo le osebam, ki jih država članica ali Komisija ustrezno pooblasti. Med te osebe ne sodijo niti člani Sodišča Evropskih skupnosti, na katerem je zadeva trenutno v postopku in kjer je tudi generalna pravobranilka (GP) Sharpstonova v svojih sklepnih predlogih lahko le ugibala, da so teniški loparji nemara navedeni v tej prilogi.

Pravno ozadje je sicer, kot skoraj vedno pri pravu EU, še nekoliko bolj kompleksno. Uredba 622/2003 je »le« izvedbena uredba Komisije za izvedbo Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2320/2002, ki v uradno objavljeni obliki vsebuje tudi prilogi in dodatek s Smernicami za klasifikacijo prepovedanih predmetov. V teh smernicah boste sicer zaman iskali teniške loparje, čeprav GP Sharpstonova v opombi k sklepnim predlogam omenja možnost, da so lahko zaobjeti v točki iii), vi) ali vii).*

(*Da bi prišli do dna tej posebni zagonetki, bi bila potrebna nova resna analiza: ali je denimo teniški lopar res vrsta »kijev« (točka iii)), se lahko uporabi kot orožje (točka vi)) ali pa celo zbuja sum, da gre za smrtonosno orožje (točka vii))? Kot nekdo, ki jih je pri igranju dvojic nekoč že dobil po nosu s partnerjevim loparjem, lahko potrdim, da k sreči ni ravno smrtonosen, boli pa seveda lahko. Morda so pri oceni nevarnosti loparja pomembni tudi drugi dejavniki: denimo, ali so strune loparja narejene iz naravnih črev ali sintetičnih vlaken; ali imetnika loparja odlikujeta predvsem hiter servis in igra na mreži; ali so robovi loparja nevarno nazobčani od nervoznega udarjanja ob tla ob neuspelih točkah in podobno. Morda so takšne in podobne tehtne razmisleke pri Komisiji pri pripravi izvedbene Uredbe 622/2003 celo opravili – a tega do nadaljnjega ne bomo izvedeli, ker priloga pač ni bila objavljena.

Ko smo že pri tem: po mojem laičnem občutku o vsej stvari bi si potnik teniške loparje lahko želel vzeti na letalo iz dveh razlogov – ker so prenerodni, da bi jih zapakiral v kovček, in ker bi se sicer bal, da bi se ob klasičnem prevozu oddane prtljage poškodovali. Eden od razlogov, da je do zapleta sploh prišlo, je bila tako lahko prav potnikova bojazen o krhkosti taistega loparja, ki naj bi pri snovalcih uredbe zbujal sum smrtonosnega orožja.)

Seveda odločitev, da se priloga ne objavi, ni plod skrivnostnosti same po sebi. Botrovala ji je bojazen, da bi tovrstne informacije, če bi bile objavljene, lahko izrabili tudi snovalci terorističnih napadov. Druga uvodna izjava uredbe jasno pravi, da so ukrepi zaupni zaradi »preprečevanja nezakonitih ravnanj«. Seznama tako pač ni – in to kljub temu, da kasnejše uredbe o spremembah ureditve vsebujejo tudi nasprotno plat kovanca, z dodanim stavkom, da naj bi bili ne glede na to potniki jasno seznanjeni s pravili o predmetih, ki se jih ne sme nesti na letalo. To se seveda ne zgodi – ne bi se čudil, če tudi številni uslužbenci na številnih letaliških prijavnih okencih po Evropski uniji iz varstvenih razlogov ne bi imeli pojma o tem, kaj naj bi bilo sploh vključeno na tajni seznam.

S tem pa uredba povzroča ravno tisto, kar naj bi preprečevala – nezakonita ravnanja. Dr. Heinrich, če si dovolim drzno ugibanje, ni imel nobene namere, da bi z loparji pustošil po letalski kabini. O tem, da bi moral loparje ob prijavi oddati kot oddano prtljago, pač ni bil seznanjen, ker seznam, po katerem bi se moral ravnati, sploh ni bil objavljen, in to kljub številnim določbam ustanovnih pogodb (vsaj 1. členu PEU in 254. ter 255. členu PES), ki to izrecno ali implicitno zahtevajo.

Za nadaljnje podrobnosti si lahko preberete sklepne predloge GP Sharpstonove. Ta do tovrstne prakse ne kaže milosti – akti, ki v nasprotju z zahtevo 2. odstavka 254. člena PES niso objavljeni v Uradnem listu Evropske unije, se morajo po njenem mnenju šteti za neobstoječe.

V mislih pa se lahko, če želite, še enkrat vrnete v čase nekdanje Jugoslavije.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.