c S
Pravice v kinematografu 30.04.2008
V duhu prihajajočih praznikov je ta kolumna posvečena iskanju ustreznega ravnotežja med delom in ne-delom ter bolečino, ko slednje nenadoma postane podobno prvemu.

S tokratno kolumno bom prekršil kar dve izmed svojih zlatih pravil pisanja tovrstnih prispevkov. Prvo se nanaša na dilemo, ki jo med drugimi dobro poznajo redni kolumnisti New York Timesa, Figara in nasploh avtorji drugih takšnih vplivnih kolumn, kakršna je IUS kolumna: ali svoj skoraj brezmejni vpliv na izoblikovanje javnega mnenja uporabiti tudi za celjenje lastnih ran oziroma ali svoje osebne boleče izkušnje preliti v poskuse prikazovanja objektivnega stanja in avtorjeve navidezno razosebljene pozornosti za življenje okrog njega. Ne, sem se odločil, to se pri meni ne bo zgodilo. Kakor tudi ne, da bi za potrebe časti kakorkoli razgaljal svoje zasebno življenje. Na, pa sem se odločil pregrešiti. Da potolažim tiste, ki so si od mene želeli ali celo pričakovali bolj objektivno uporabno kolumno, je k temu nemara botrovalo tudi dejstvo, da že vem, o čem bo govorila tovrstna resnejša kolumna čez dva tedna. Tokrat se pač spodobi zapisati nekaj praznično relevantnejših besed.

Govora je o filmih. Natančneje, o gledanju le-teh* v kinematografu.

(*Izraz »le-ta« ob pohvalni lektorski vnemi počasi izginja iz slovenskega besednjaka. Čeprav se s takšnim opuščanjem praviloma strinjam, je opisani primer ena od tistih izjem, kjer sam ne poznam nadomestka, ki bi zvenel enako dobro.)

Današnji časi seveda niso taki, kot so bili nekoč. Večina starih mestnih kinematografov, v katerih smo si nekoč tako radi privoščili filme, je zaprta. (Zadnjič sem šel na kosilo v bližini starega Kina Mojca in nostalgično bolščal v vrata, za katerimi je bila nekoč kinematografska dvorana, ter se spraševal, le kaj, če sploh kaj, se za njimi dogaja sedaj.) Nadomestil jih je znani multipleks na obrobju mesta. (Ki je zaenkrat še edini v Ljubljani; sem kar malo presenečen, da se ob poplavi podjetnega duha v glavnih nakupovalnih središčih še nihče ni odločil za gradnjo konkurence v nakupovalnem središču na Rudniku, čeprav bi nedavno zgrajeni center na laični pogled z lahkoto vključil tudi kake štiri kinematografske dvorane.)

Tako so minili časi, ko smo se za karte novih veleuspešnic že dobro uro pred začetkom prodaje kart v Kinu Union začeli drenjati v dolgi vrsti, ki se je vila od blagajniških okencev vse do druge strani, medtem ko je vsak novodošlek po vrsti iskal znane obraze, da bi jih poprosil še za dve vstopnici zase in svojo boljšo polovico, potrpežljivi čakalci v vrsti pa smo odštevali število nog pred seboj in upali, da blagajničarka tik pred nami ne bi na prodajno okence nalepila listka »Razprodano«. Danes gremo lahko že dopoldne ali celo nekaj dni prej v udobju domačega naslonjača na spletno stran kinematografov in si tam ne le kupimo karte za želeno predstavo, temveč tudi sami izberemo natančne sedeže, na katerih želimo sedeti. V teoriji nato le še pet minut pred predstavo karte v fizični obliki prevzamemo na posebnem kartomatu, s čimer se – vsaj v teoriji – izognemo vsakršnemu čakanju v vrsti. Ker se kartomatom, kot tehnologiji nasploh, rado zalomi, nato dostikrat vseeno moramo čakati v vrsti drugih predplačnikov, medtem ko ga tehnik skuša popraviti, a če čakaš zaradi okvare tehnologije, se že lahko počutiš imenitneje, kot pa če bi zgolj čakal. Čakanje brez tehnološke okvare je zgolj za reveže.

Seveda se je tudi v starih časih kdaj zgodilo, da ni bilo treba čakati. V tem primeru se je lahko zapletlo le, če sploh ni prišlo omembe vredno število gledalcev. Nekoč pri nekako dvanajstih letih sva tako s sošolcem želela na neko predstavo ob štirih v Kinu Triglav, pa se je izkazalo, da nas je želelo v dvorano zgolj kakih pet. V današnjih časih je v marsikaterem zakotnem zahodnoevropskem ali ameriškem multipleksu pet gledalcev za nekatere predstave že uspeh, v starih časih pa se je očitno bolj gledalec prilagajal projektorju kot kdorkoli postavljenemu urniku. Blagajničarka nama je tako rekla, da predstave ob štirih ne bo in naj počakava na tisto ob šestih. Kot dvanajstletni mulc, ki še nikakor ni razmišljal o študiju prava, sem vendarle začutil, da to ni povsem pošteno, ter blagajničarki razložil, da sva si v Delu natančno prebrala urnik predstav in da so tam napovedali predstavo ob štirih, zato bi jo morali tudi izpeljati, pa če nas je v dvorani pet ali pa če sva sama. Ko sem ji to razlagal, sem na rami začutil roko in se obrnil v popek dokaj visokoraslega moža nekoliko čemernega pogleda. Mož me je premeril od malih peta do nizkorasle glave in zabrundal: »Mali, a bi ti rad eno na gobec?« Ne vem, ali je tudi s preostalimi tremi nesojenimi obiskovalci te predstave opravil na enako učinkovit način, a pri naju je delovalo, ker sva iz Kina Triglav po tehtnem razmisleku o njegovi ponudbi pobrala šila in kopita, morda sva uspela nekoliko neteatralno le še zabrusiti, da potem tudi na predstavo ob šestih ne prideva, na avtobusu na poti domov pa sva se še slovesno zaklela, da naju Kino Triglav ne bo več videlo. Pravzaprav se tudi v tem lahko skriva razlog za njegov sorazmerno zgodnji propad.

Časi so drugačni, boste porekli; ljudje se danes držijo svojih pogodbenih obveznosti in z obiskovalci kinematografskih predstav ravnajo kot s cenjenimi strankami, ne pa kot z nižjekakovostno živino,ki se po potrebi lahko tudi preklada dve uri naokrog, da počaka na ugodnejši veter za zagon projekcijskega aparata. A tudi to ne drži povsem; gotovo nismo več nižjekakovostna, temveč vsaj srednjekakovostna živina, pri kateri po kakovosti in posledično vrednosti še posebej izstopajo oči in denarnica, posredno pa tudi želodec. Nemara je jedro problema vrsta reklam in predfilmov* – tako tistih, s katerimi nam nekaj prodajajo, kot tistih, s katerimi nas na še posebno nadležen način opozarjajo, da je piratstvo** filmov kaznivo dejanje.

(*Morda se bo tudi vam zdelo zanimivo, da imamo Slovenci za ta pojav ustreznejši izraz od angleško govorečih držav – v angleščini se predfilmu reče »trailer«, se pravi »nekaj, kar sledi«. Izvirno so se predfilmi namreč res vrteli na koncu projekcije, po osrednjem filmu; ah, lepi stari časi.)

(**Tudi ta izraz morda v današnjem času ni najbolj primeren – tako je tovrstno svarilo zadnjič na nekem filmu z grozo prebral moj nečak v rosnih filmofilskih letih, v katerih je med drugim odkril Pirate s Karibov in podobne piratske prijatelje...)

Tovrstna opozorila – in predfilmi – so sicer težava filmske industrije nasploh, ki seveda močno presega dvorane kinematografov, in pogosto spremljajo DVD filme. Čeprav sem v širši prijateljski družbi znan kot skoraj problematično poštenjakarski čistun, kar se tiče pravic intelektualne lastnine, me ravno takšna nadležna opozorila – v katere moramo, seveda, vedno znova bolščati zgolj uporabniki legalnih filmskih kopij – spričo odbijajočega in pokroviteljskega pravičništva filmske industrije skorajda silijo k uporabniški nepokorščini.

Še huje pa je, ko si obelodanjen za živino tudi v kinematografski dvorani. Kot denimo zadnjič, ko sem šel gledat neko presenetljivo simpatično romantično komedijo. Po vrsti predfilmov se je končno začel film, ki pa je bil, presenetljivo, animirane sorte. Po kaki minuti nepričakovanega uvoda se je končno izkazalo, da gre dejansko za risanko in da se je nekdo očitno zmotil ter začel predvajati napačen film. Po urgenci gledalstva se je film ustavil in za nekaj minut so se prižgale luči, nato pa zopet ugasnile in začel se je pravi film; a ne takoj – najprej se je zvrstilo šest ali sedem novih predfilmov, pač tistih, ki so bili zamišljeni kot spremstvo k izvirnemu filmu. Ti predfilmi so pojedli novih petnajst minut našega časa. Morda je kinematografska hiša pogodbeno zavezana, da uskladi število predfilmov s posameznimi filmskimi predstavami; a tokrat je svoje pogodbene obveznosti očitno, meni nič, tebi nič, reševala na plečih obiskovalcev filmske predstave, ki smo ji poklonili petnajst minut več našega časa. In očesna zrkla, ki so hočeš nočeš zrla v te njihove pogodbene obveznosti. Tedaj se počutiš kot živina, ki bo s stališča kinooperaterjev pač pretrpela dodatnih petnajst minut, ne zato, da bi ona od kinematografa dobila tisto, za kar je pošteno plačala, temveč da je kinematograf od nje do konca iztisnil tisto, zaradi česar jo je ujel v svojo zanko.

S tem pa tistih petnajst minut ni več ne-delo, temveč delo; in za to delo, ki smo ga opravili za kinematografe, bi morali biti vsi udeleženci tiste predstave tudi pošteno plačani. Zato dotične kinematografe pozivam, da se oglasijo z osnutkom pogodbe, s katero bi zadostili vsem svojim obveznostim, po potrebi pa jim lahko seveda posredujem tudi številko transakcijskega računa.

Da jim to razložim v jeziku, ki ga razumejo, pa si lahko preberejo tudi naslednje opozorilo, ki si ga lahko po želji olepšajo z nadležnimi vizualnimi podobami:

»Saj ne bi prisilili desetletnih otrok, da za vas zastonj delajo v mračnih delavnicah za vrati nekdanjega Kina Mojca, kajne?! Saj ne bi radi videli, da na koncu meseca namesto plačilnega lista dobite malo merico pokovke in še račun zanjo? Saj ne bi ljudi sredi mesta na silo porinili v kombi in jih nato petnajst minut prevažali po ulicah? [dramatična glasba in nato tišina] Zloraba gledalcev kot živine z očesnimi zrkli je zločin. Tega ne počnite!«

Sicer bom primoran celo v takšna nerazsodna dejanja, kot je podpisovanje posebne peticije o pravicah obiskovalcev kinopredstav. Saj vem, da je peticija ameriška, a saj veste, kako gre s tem: kot pri filmih – skoraj vse, kar se zgodi v ZDA, prej ali slej pride tudi k nam...


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.