c S
O ženskih sodnicah primerjalno: 2. del 19.03.2008 V prejšnji kolumni sem na kratko orisal prvi vidik tako imenovane »feminizacije« slovenskega sodstva – kako je z relativno zastopanostjo žensk v sodstvu po svetu. Tokrat se prav tako na kratko posvečam še drugemu vprašanju: Zakaj bi bilo to sploh pomembno?

Ugibam, da bi tisti, ki opozarjajo na prekomerno »feminizacijo« sodstva, lahko izhajali iz dveh poglavitnih vrst pomislekov oziroma argumentov. Ena od možnosti je simbolni argument sorazmerno ustrezne demokratične zastopanosti prebivalstva v sodstvu, po katerem preprosto ni ustrezno, če eden izmed spolov v tolikšni meri prevladuje med sodniki. Druga možnost pa je nekakšen vsebinski argument: da ženska sodnica sodi drugače kot moški sodnik in da tako prevladujoče število sodnic lahko s seboj preti korenito poseči v naravo sodnega odločanja, če ne celo pravnega razlogovanja nasploh. Poleg teh načelnih argumentov je možno govoriti še o posamičnih pragmatičnih razlogih, ki jih bom omenil na koncu.

I.

Naj se najprej posvetim vsebinskemu argumentu. Spet poudarjam, da sam v tej kolumni niti ne morem niti ne znam ponuditi prepričljivih dokončnih odgovorov, lahko pa ponudim nekaj zrn tuje raziskovalne sfere, ki se je tudi že skušala spopasti s tem vprašanjem. Študij na tem področju ni bilo veliko in praviloma so še vedno omejene s sorazmerno majhnimi vzorci, a do nekaj ugotovitev so prišle.

Leta 1993 sta tako dva kanadska avtorja (ki sta bila tematiki ustrezno spolno uravnotežena) opravila študijo sorazmerno velikega števila sodb – približno pet tisoč sodb v sedemletnem obdobju – v kazenskih postopkih na pritožbenem sodišču v Alberti glede na to, ali so bile na prvi stopnji ter potem v tričlanskem pritožbenem senatu udeležene ženske sodnice ali ne. Namen raziskave je bil preizkusiti, ali je možno statistično ugotoviti, da ženske sodijo drugače kot moški, s primerjavo odločitev drugostopenjskih sodišč v pritožbah zoper odločitve prvostopenjskih moških sodnikov in prvostopenjskih ženskih sodnic, prav tako pa je raziskava upoštevala tudi sestavo pritožbenega senata. Ideja je bila v tem, da bi v primeru, če bi ženske res na sistemski ravni sodile drugače kot moški, moški pritožbeni senati v večji meri razveljavljali prvostopenjske sodbe ženskih sodnic kot sodbe njihovih moških kolegov, medtem ko bi bili senati z ženskimi sodnicami bolj naklonjeni prvostopenjskim ženskim sodnicam.

Izsledki raziskave, ki je bila sicer seveda dokaj poenostavljena, niso pokazali nobene takšne pristranosti oziroma razlik v pristopu; če kaj, so dokazali nasprotno, da je drugostopenjsko sodišče (praviloma sestavljeno izključno ali dvotretjinsko iz moških sodnikov) manj pogosto razveljavljalo sodbe prvostopenjskih ženskih sodnic. Če take odločitve sprejmemo za kriterij kakovosti prvostopenjskih sodnikov in bi na podlagi izkušnje sodišča v Alberti in specifičnega sorazmerno ozkega kroga tamkajšnjih sodnic lahko sprejemali posplošene sklepe, bi lahko tako celo ugotovili, da »feminizacija« sodstva prinaša boljše sodstvo in jo zato lahko zgolj pozdravimo.

Morebitni kritiki bi seveda na to lahko odgovorili, da take posplošitve ne moremo narediti: število sodnic je bilo relativno majhno, tiste, ki so prišle do sodniške funkcije, so bile zato nemara nadpovprečno kvalitetne pravnice, kot prve novinke v moškem svetu pa so se morda tudi namerno poskusile čim bolj prilagoditi obstoječi igri in postale »bolj papeške od papeža« oziroma »bolje moške od moškega sodnika«. To je res; a čeprav občutki in smiselni pomisleki lahko postavijo pod vprašaj pretirano poveličevanje tovrstnih zaključkov o popolni enakosti pristopa žensk in moških k sojenju, sami po sebi še toliko manj lahko dokažejo nekaj povsem nasprotnega.

Leta 1993 je bila objavljena še ena analiza (tokrat izpod ženskega peresa), ki je na podlagi primerjave odločitev ženskih in moških sodnikov devetega sodnega okrožja ZDA ugotovila, da včasih ženske sodnice vsekakor »govorijo z drugačnim glasom«, a da enako velja tudi za moške sodnike in da rezultati analize »ne ponujajo empirične podpore teoriji, da bo prisotnost ženskih sodnikov spremenila samo naravo prava«.

Na to vprašanje bo nemara težko dobiti avtoritativen in dokončen odgovor. V današnjih časih včasih že pretirane politične korektnosti si je težko zamisliti že resno študijo, ki bi si sploh drznila zatrjevati in na konkretnih primerih ali statističnih podatkih dokazovati, da ženske sodnice niso najboljša izbira; nenazadnje je že zgoraj omenjana kanadska študija doživela resno feministično kritiko, pa čeprav je bila v svojih sklepih ženskim sodnicam zelo naklonjena. A vsi drobci dokazov, če sploh kaj, dokazujejo, da razlik ni; predvsem pa izkazujejo neprepričljivost morebitnih nasprotnih pavšalnih ugotovitev.

A vendarle kot miselni eksperiment za hip predpostavimo, da ženske res drugače dojemajo pravo in da bo večje število žensk v sodstvu privedlo do sistemske preobrazbe delovanja prava. Kaj točno to pomeni? Mar v tem primeru ne bi šlo zgolj ali predvsem za preobrazbo, ki bi v pravni sistem, zgrajen po »moških« pravilih, vnesla tudi nekatere »ženske« značilnosti? Je moško razumevanje prava nujno boljše od ženskega, ali pa gre pri tej bojazni pred »feminizacijo« sodstva in prava vsaj deloma tudi za strah pred izgubo ustaljene domačnosti moškega pravnega sveta?

II.

Simbolni argument pa lahko, kot rečeno, prekomerno feminizacijo načelno odsvetuje zaradi neuravnotežene prevlade enega spola pri izvajanju pomembne oblastvene vloge. Za današnje razumevanje pomena demokratičnosti je to vsekakor razumljiv in smiseln argument; a vendar ne more ubežati nekaj hudomušnim pripombam:

Prvič, o problemu feminizacije sodstva govorijo skoraj izključno moški in to šele sedaj, ko so v sodniških vrstah začele prevladovati ženske. Čeprav moškim tretjega ne gre očitati grehov moških drugega tisočletja, je vseeno treba poudariti, da takšnih klicev k demokratični zastopanosti v moško narekovani preteklosti ni bilo (kakor tudi danes denimo ni pozivov k večji demokratični zastopanosti drugih skupin, denimo – provociram – predstavnikov manjšin na najvišjih sodiščih).

To, mimogrede, ni zgolj odraz višje stopnje demokratične ozaveščenosti: v tradicionalnih severnoatlantskih demokracijah, iz koder izvirajo zgornje raziskave in kjer je ženskih sodnic še vedno veliko manj kot moških, je ključno vprašanje še vedno to, ali so ženske »primerne« za vlogo sodnic, ne pa, ali jih je premalo. Nemara je kar posrečen opis situacije v epizodi britanske humoristične nanizanke Yes, Minister, v kateri se minister v želji po pomembnih političnih dosežkih odloči boriti za večjo zastopanost žensk na pomembnih uradniških položajih, ki jih tam skoraj ni. K sebi pokliče svojega svetovalca in mu odločno sporoči, da se je odločil ukrepati v zvezi s številom žensk v državni upravi. Svetovalec ga nejeverno pogleda in odvrne: »Ampak saj jih gotovo ni tako veliko.«

Ter drugič, mar ni zanimivo, da do tovrstnih opozoril prihaja že sedaj, ko so za razliko od nižjih sodišč vsa najvišja sodišča še vedno trdno v moških rokah? Na Vrhovnem sodišču je le ena tretjina sodnic; na Ustavnem sodišču v najboljših časih prav tako; na ESČP prav tako ena tretjina; na Sodišču ES, tudi za Slovenijo vse pomembnejšem vrhovnem razsodniku, celo zgolj ena devetina; na Meddržavnem sodišču v Haagu celo zgolj ena sodnica od petnajstih. Sodišča, ki s svojimi odločitvami najbolj korenito posegajo v splošno pravno stanje (in ne predvsem v partikularne interese posameznih strank), so še vedno zelo v moških rokah. Če naj ima argument enakomerne zastopanosti težo, bi morali njegovi zagovorniki vsaj sočasno s pozivi k večjemu številu moških sodnikov na nižjih sodiščih pozivati tudi k uravnoteženi zastopanosti žensk na (naj)višjih.

Poleg tega pa bi nam že občutek, da so vsaj potencialno lahko upravičeni pomisleki o pomanjkanju demokratične zastopanosti, ko se pojavljajo glede sorazmerno zelo privilegirane družbene skupine, moral dati misliti, kako resno bi se potemtakem morali spoprijeti s podobnimi pomisleki glede skupin, ki so v zares neprivilegiranem položaju.

III.

Ker smo ravno ta teden pri krožku Literatura in pravo s študenti obravnavali literarno delo o ustrezni družbeni vlogi ženske, sem za mnenje o »feminizaciji« sodstva povprašal tudi študente. Nanizali so vrsto zanimivih opazk in se v njih dotikali tudi nekaterih pragmatičnih argumentov za pojav in potencialne slabosti ženske feminizacije. Delno gotovo do večje zastopanosti žensk v sodstvu (in moških v gospodarstvu ter odvetništvu) prihaja tudi zaradi večje potrebe žensk za usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti; obenem je morda res »feminizacija sodstva« ujeta v začaran krog nižanja ugleda sodstva v javnosti: ugled sodstva naj bi po javnomnenjskih raziskavah (ki jih sam sicer ne poznam) padal tudi z večjim številom ženskih sodnic, ki jih morda javnost ne dojema v vlogi idealnega (avtoritativnega, odločnega in točnega) sodnika, kar posledično od sodniškega poklica še bolj odvrača ugleda željne moške pravnike.

O razlogih za večje število sodnic v tej kolumni nisem govoril. Za vse druge argumente in zunanji videz take ali drugačne zastopanosti sodstva pa se mi zdi, da so vsaj delno tudi talci nepreverjenih občutkov in stereotipov. Sodniki, kot vsi ljudje, so boljši in slabši, nekateri bolj odločni, drugi bolj mencavi, kar velja tako za ženske kot za moške sodnike. Osnovna želja bi morala biti ta, da bi imeli čim boljše sodnike in da bodo, če ali ko se bomo znašli pred njimi, čim bolje opravljali svoje poslanstvo, in to ne glede na spol ali kakšno drugo osebno okoliščino. Kako do tega, pa je že zgodba za kako drugo kolumno in nemara tudi kakega drugega kolumnista.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.