c S
O ženskih sodnicah primerjalno: prvi del 05.03.2008 V zadnjih letih je pri nas predvsem v pravniških krogih pogosto govora o fenomenu tako imenovane »feminizacije sodstva«: včasih zgolj v smislu ugotavljanja dejanskega stanja, včasih tudi v smislu oblikovanja takšnih ali drugačnih sklepnih predlogov ali dokončnih sodb.

Kadar sem sam priča tovrstnim ugotovitvam, pa se mi kot relevantni ali vsaj zanimivi zastavita še dve vprašanji, ki sta praviloma spregledani – ali morda zanemarjeni kot nerelevantni oziroma samoumevni – (1) ali je Slovenija v tem pogledu drugačna od drugih držav ter (2) kakšne naj bi bile (pozitivne ali negativne) praktično relevantne posledice tovrstne »feminizacije« oziroma na kakšen način naj bi relativno večja prisotnost ženskih sodnic vplivala na delovanje sodstva? V tej in prihodnji kolumni bom nanju težko podal celovita odgovora (in ju tudi nimam), vseeno pa bo morda koristno nanizati nekaj primerjalnih utrinkov.

Prvič, pogostost ženskih sodnic v sodstvu po svetu. Ob pregledovanju primerjalne literature sem med drugim našel zapis v reviji The American Lawyer iz leta 1895, kjer je v članku z naslovom Ženske kot sodniki med drugim pisalo:

»Morda edini primer v zgodovini ameriških sodišč, ko je ženska sedela na sodniškem mestu ob predsedujočem sodniku v kazenskem procesu, se je pripetil v Memphisu... Sodnik Douglass je predsedoval senatu in dami, kajti bili sta dve, ki sta mu pomagali pri deljenju pravice v zadevi širokega slovesa o pravici ženske, da se zaščiti pred podlostjo moškega, sta bili gospa Niles Meriwether in gospa Elizabeth Saxon. ... Množica se je tako tesno nagnetla v dvorano, da so bili obtoženka in njeni podporniki stisnjeni ob mizo, namenjeno udeležencem v postopku, in stiska je postala tako velika, da je sodnik Douglass v svoji galantni maniri gospo Meriwether in gospo Saxon povabil, naj prisedeta k njemu. To sta storili in tako se je prikazal nenavaden prizor sivolasega sodnika, ki je sodil v procesu o življenju ženske, obdan na eni in drugi strani z damama, h katerima se je, zdaj k eni, zdaj k drugi, občasno obrnil po mnenje in nasvet.«

Za pravniški svet leta 1895 je bil ta primer (iz leta 1885) povod za hudomušne opise in nemara kak dobrohoten nasmeh. Da bi ženska res lahko sama sodila v kazenskem postopku, je bilo nepredstavljivo. A to v ZDA niso bili zgolj zadnji sunki devetnajstega stoletja. Ko si je Ljubljana že dodobra opomogla od potresa leta 1895 in ga iz spomina potisnila v osnovnošolske učbenike zgodovine, se je leta 1956 na harvardsko pravno šolo kot ena izmed devetih žensk med več kot 500 študenti prvega letnika vpisala brucka Ruth, ki je morala odgovoriti na zloglasno vprašanje tedanjega dekana Griswolda: zakaj le se je vpisala na pravno fakulteto, ko pa bi njeno mesto lahko zasedel moški? Ruth je odgovorila, da zato, ker je njen mož študent drugega letnika in ker je za ženo pomembno, da razume moževo delo.

Pol stoletja kasneje se Ruth Bader-Ginsburg kot edina ženska članica Vrhovnega sodišča ZDA tej anekdoti nemara lahko zasmeji, a tudi danes je ženska sodnica tudi v nekaterih razvitih demokracijah bolj izjema kot pravilo. Leta 2004 je Velika Britanija dobila prvo žensko sodnico v Lordski zbornici, Lady Hale, kar je morda vsaj semantično pod vprašaj postavilo poimenovanje najvišjih sodnikov kot »pravnih lordov« (law lords), ne pa tudi tradicionalnih pravil v uradnih bivalnih prostorih sodnikov, po katerih naj bi ženske še vedno šle k počitku takoj po večerji, medtem ko bi možje lahko v miru spregovorili o resnih stvareh.

A nemara bodo bolj koristile številke. V Veliki Britaniji (oziroma natančneje Angliji in Walesu) je bilo aprila 2007 poleg Lady Hale kot ene izmed dvanajstih rednih sodnikov Lordske zbornice še osem odstotkov sodnic pritožbenega sodišča in devet odstotkov sodnic na (prvostopenjskem) Visokem sodišču. Še največ sodnic je bilo na okrožnih sodiščih, med 22 in 28 odstotki.

Tudi na drugi strani sveta, na Kitajskem, je število dokaj nizko. Leta 1999 naj bi bilo tam med 177,500 sodniki približno 28,400 (16 odstotkov) sodnic. (In, kot zanimivost, med približno 100,000 odvetniki približno 30,000 odvetnic.)

Leta 1998 je bila sicer opravljena tudi obsežnejša primerjava števila sodnic v 39 državah z različnih koncev sveta in na štirih mednarodnih sodiščih, po kateri naj bi bilo svetovno povprečje sodnic nekaj manj kot 24 odstotkov. Po analizi so se najslabše odrezala mednarodna sodišča (Meddržavno sodišče v Haagu, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropskih skupnosti in Medameriško sodišče za človekove pravice), ki so vsa skupaj imela le dve sodnici, najbolje pa Madžarska in Češka (edini vključeni vzhodnoevropski državi) z 69 oziroma 63 odstotki ženskih sodnic. Poleg njih je bila blizu polovici še Kenija (z 49 odstotki sodnic), druge države pa so bile po zastopanosti občutno nižje, vključno s pregovorno uravnoteženimi skandinavskimi državami (Švedska 35 odstotkov, Danska 26 odstotkov in Norveška 24 odstotkov sodnic). Študija je med drugim ugotovila tudi to, da so ženske sodnice zgoščene predvsem na nižjih sodiščih, medtem ko marsikje tudi zaradi sistemskih preprek težko napredujejo na višje sodniške položaje, ter da imajo države v razvoju praviloma višjo zastopanost ženskih sodnic kot razvite države.

Trenutni položaj nekaterih mednarodnih sodišč se je malo izboljšal, čeprav na njih še vedno močno prevladujejo moški: na Meddržavnem sodišču je med petnajstimi sodniki ena ženska (ki pa je trenutno predsednica sodišča); na Evropskem sodišču za človekove pravice je med 46 sodniki zdaj 15 sodnic (a ni nobene med predsednikom in podpredsednikoma ter tremi predsedniki oddelkov); na Sodišču ES pa so med 27 sodniki tri sodnice (a tudi tri ženske generalne pravobranilke med osmimi).

Kakšni pa so, za primerjavo, statistični podatki o zastopanosti sodnic v slovenskem sodstvu? Po podatkih Ministrstva za pravosodje so za leto 2006 naslednji: na Vrhovnem sodišču je bilo 33 odstotkov sodnic, na Upravnem sodišču 72 odstotkov, na višjih sodiščih 70 odstotkov, na okrožnih 71 odstotkov in na okrajnih 81 odstotkov sodnic. Skupaj je bilo v povprečju 74 odstotkov vseh sodnikov žensk. Sorazmerna zastopanost se je v zadnjih letih iz leta v leto zviševala, saj je leta 2000 denimo znašala 66 odstotkov, leta 2003 pa že 70 odstotkov. Le na Vrhovnem sodišču je bila že leta 2000 zastopanost 33-odstotna in je v zadnjih letih ostajala bolj kot ne nespremenjena.

Na prvo vprašanje je torej moč vsaj delno odgovoriti s sklepom, da Slovenija po zastopanosti žensk med sodniki res prednjači oziroma je v samem svetovnem vrhu, kjer se ji pridružujejo zgolj še nekatere druge vzhodnoevropske države. A vendar tak sklep prav kliče po drugem vprašanju: zakaj bi bilo relativno število sodnic sploh pomembno oziroma kakšne so razlike med ženskimi in moškimi sodniki? O tem bom nekaj misli zapisal čez dva tedna.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.