c S
Učenje z ravnanjem 07.10.2013 Ta kolumna je o marsičem: o individualnem življenju njenega bralca in o skupnem življenju njegove skupnosti; o evropskem povezovanju ter kulturi delovanja institucij Evropske unije in o domači politiki ter kulturi javne razprave v Sloveniji; o javnem in o zasebnem.

V uvodu svoje knjige o ustavnosti izgradnje in delovanja Evropske unije Weiler opisuje »ustavni trenutek« Evrope s sprejetjem Maastrichtske pogodbe in prispodobo zanj najde v Stari zavezi, v delu, ko Mojzes zapiše Gospodove besede in zavezo prebere svojemu ljudstvu, ljudje pa odgovorijo: »Vse, kar je govoril Gospod, bomo storili, in pozorni bomo.« (2 Mz 24, 7, v ubeseditvi, ki malo odstopa od standardnega prevoda). Zakaj ta obrat, se sprašuje Weiler:

»Najprej bomo storili, nato bomo pozorni, se pravi, poskusili bomo razumeti, kaj pravzaprav počnemo. Običajno bi pričakovali, da bo pozornost – kot metafora za preudaren postopek poslušanja, razpravljanja in dojemanja – prišla pred obljubo dejanja.«

Zanj ponudi več možnih razlogov: ker se sprejem zahteva ravno od tistih njenih nosilcev, ki jih zaveza ustvarja; ker zaveza po svoji naravi zahteva tudi določeno avtonomijo ter zmožnost kasnejše prilagoditve; ker pomeni tudi podelitev velike moči njenim razlagalcem, ki bodo morali svojo vlogo opravljati z zvestobo njenemu duhu; in ker prinaša v posebej težkem času napoved obljubljene dežele, ki jo ljudje v upanju na boljšo prihodnost rade volje sprejmejo.

Tako opisana je prispodoba v marsikaterem pogledu (in času) primerna tudi za opis povezovanja v okviru Evropske unije: tudi v slednji se krešejo podobne podobe stvaritve skupnosti z zavezo (Hallsteinova Rechtsgemeinschaft, pravna skupnost), ki se nenehno razvija, prilagaja, dopolnjuje (koliko časa še do prihodnje reformne pogodbe?) in pri kateri se nenehno vrši razprava o tem, na kakšen način je treba razlagati njene ustavne temelje (včasih na referendumih, včasih za zaprtimi vrati medvladnih konferenc, včasih na najvišjih sodiščih Unije in njenih držav članic). Končno pa so se Evropejci v petdesetih letih – in danes spet – znašli v težavnem položaju, v katerem bi bili pripravljeni vsaj prisluhniti vsaki prepričljivi ponudbi nove zaveze za dosego obljubljene dežele.

Ekonomska teorija pozna koncept učenja z delovanjem, po katerem se delavci s ponavljanjem istih opravil izpopolnjujejo pri svojem delu. V tem pogledu je koncept pravzaprav dokaj nov, če pomislimo, da je pravzaprav zgolj strokovna izpeljava stare ljudske modrosti iz rekla, po katerem vaja dela mojstra. A velja tudi širše.

Pred dnevi sem poslušal predavanje Maria Montija, italijanskega ekonomista in politika, nekoč evropskega komisarja, nazadnje predsednika tehnične vlade, ko se je Italija začela spopadati z zadnjo gospodarsko krizo, o poti do ponovne oživitve Evrope. Monti je – kakopak – o prihodnosti govoril optimistično, a vendarle nanizal tudi vrsto anekdot o tem, kako sta percepcija in ravnanje državnih voditeljev vplivala na učinkovitost delovanja EU.

Recimo tisto o državnih ministrih, ki so k njemu kot komisarju za konkurenco prihajali po odpustke za načrtovane ali obljubljene državne pomoči svojim podjetjem. Menda jim je kot začetnik zaskrbljeno začel pojasnjevati, kako da ta ali ona državna pomoč najverjetneje ni v skladu s pravom EU, in bil nato vedno znova presenečen, ko se je obraz sogovornika ob neprijetni novici razvedril. Izkazalo se je, da so ministri kaj radi slišali, da jim obljubljene pomoči ne bo treba izplačati, le da take nepriljubljene odločitve pred bližajočimi se volitvami sami ne bi želeli sprejemati, če so lahko krivdo zanjo zvalili na Evropsko unijo. Sprva se je tak aranžma Montiju zdel brezhiben: sam je lahko učinkovito skrbel za spoštovanje prava EU, ministri pa so iz njegove pisarne odhajali zadovoljni. A sčasoma je ugotovil, da tudi tako početje ni brez cene: padajočega navdušenja nad Evropsko unijo, ki so ga v mnogih državah ljudje začeli dojemati kot dežurnega krivca za domače tegobe.

Tudi to je učenje z ravnanjem: če Unijo izrabljaš za dežurnega krivca, ni čudnega, če bo vse bolj postajala dežurni krivec. Pristop namreč deluje v obe smeri, pozitivno in negativno. Včasih ponuja pragmatični odgovor na vprašanje o kuri in jajcu oziroma zagonetke tipa kavelj 22. Če bi si denimo želeli vzpostaviti demokracijo na evropski ravni (kar ni želja brez pomislekov), je zagonetka pogosto prevedena v problem (ne)obstoja evropskega demosa: prava evropska demokracija ni mogoča brez evropskega demosa, do slednjega pa ne more priti brez prave evropske demokracije. Pristop učenja prek ravnanja se s tem ne obremenjuje: če ravnamo, kot da evropski demos obstaja, bo počasi tudi zares dobil dejanske obrise.

Učenje z ravnanjem do neke mere vpliva tudi na razmislek o ciljih in sredstvih: ravno cilj je lahko tudi sredstvo. Če si želite postati bolj disciplinirani pri kakem opravilu, se obnašajte, kot da že ste, in boste res postali. In če si denimo želite, da bi živeli v (politični) skupnosti boljših manir in vrednot, ravnajte tako, kot da jo že imate, in ravno s tem bo (vsaj kanček) boljša.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.