Pred kakim letom sem imel o tem vprašanju krajšo razpravo s fakultetnim kolegom. Sprožila jo je sodba Sodišča Evropskih skupnosti, v kateri je Sodišče uporabilo in tolmačilo določbo 228. člena PES o sankciji za neizpolnitev kake izmed sodb Sodišča s strani države članice. V členu 228(2) PES tako piše:
Če sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo povprečnine ali denarne kazni.
V zadevi C-304/02, Komisija v. Francija, je Evropsko sodišče tolmačilo smiselnost uporabe vsake izmed sankcij glede na zasledovani cilj v vsakem konkretnem primeru in izreklo (82. in 83. točka obrazložitve):
V teh okoliščinah ni izključen poseg po vrstah sankcij, določenih v členu 228(2) ES, zlasti kadar je neizpolnitev obveznosti trajala daljše obdobje in bi se še nadaljevala.
Taki razlagi ne more nasprotovati v členu 228(2) ES uporabljeni veznik "ali" za povezavo denarnih kazni, ki so lahko naložene. Kot so navedle Komisija in danska, nizozemska in finska vlada ter vlada Združenega kraljestva, ta veznik lahko z jezikovnega stališča zajema bodisi alternativni ali kumulativni pomen in ga je treba brati glede na sobesedilo, v katerem je uporabljen. Glede namena člena 228 ES je treba uporabo veznika "ali" v odstavku 2 te določbe razumeti v kumulativnem smislu. [Da je torej mogoče naložiti tako plačilo povprečnine kot tudi denarne kazni.]
Za mojega kolega in še marsikoga je bila takšna razlaga prekomerna in neupravičeno razširja pogodbeno določbo, ki bi jo morali razlagati izključujoče in izbrati zgolj eno ali zgolj drugo vrsto sankcije, ne pa obeh. »Ali« menda ja ne more pomeniti »in«.
Kot ljubiteljski logik sem sam takoj povedal, da je s stališča logike takšna razlaga ne samo dopustna, ampak celo pričakovana. Logika pozna obe možnosti pomena disjunkcije ali, kot je omenjeno že v uvodnem odstavku. Vključevalna disjunkcija, ki je v logiki pravilo, pravi, da je trditev »a ali b« pravilna, če je pravilna vsaj ena izmed možnosti. Druga možnost je izključevalna disjunkcija, po kateri je lahko pravilna le prva ali le druga možnost, nikakor pa ne obe – a to je drugoten pomen disjunkcije, ki mora biti v logiki posebej označen.
Močan odgovor pravnika na tak argument je lahko v sozvočju z zgornjo Holmesovo trditvijo, da se pač pravo ne ravna slepo po (formalni) logiki, ampak bolj po zdravi pameti. V vsakdanji rabi pa se veznik »ali« praviloma uporablja za pomen izključevalne disjunkcije – eno ali drugo, ne pa oboje. Če je uporabljen veznik »ali«, je treba sankciji uporabljati alternativno; če veznik »in«, pa kumulativno.
Temu pritrjujejo tudi Nomotehnične smernice Službe vlade za zakonodajo, ki v točki 83 na strani 68 določajo:
Vezniki so besede, ki združujejo ali razločujejo posamezne besede ali skupine besed. Ker napačno uporabljen veznik lahko spremeni pomen ali pa zaradi tega lahko določba postane dvoumna, jih je, zaradi enakih možnih posledic, treba v predpisih uporabljati enako precizno kot interpunkcijske znake. Vedno je treba paziti na pravi pomen; tako se beseda »in« vedno uporablja kumulativno, beseda »ali« pa alternativno. Pomen besede »oziroma« je preveč nedoločen in se zato v besedilu predpisov ne uporablja.
Po smernicah torej velja: če želimo dati določbi kumulativni pomen, potem uporabimo veznik »in«; če alternativni, pa veznik »ali«. A tudi če sledimo tej smernici, se zaplete: v življenju in v pravu namreč večkrat pride tudi do okoliščin, ko si namenoma želimo uporabiti vključevalno disjunkcijo, ki vključuje tako alternativno tudi kumulativno možnost. Za ilustracijo si lahko pogledamo že zgoraj omenjeni primer iz 228. člena PES: prav mogoče je, da si je evropski postavodajalec res želel omogočiti tudi možnost izreka obeh sankcij ali zgolj ene izmed njih. Če mu uporaba veznikov »in« in »ali« dopušča zgolj možnost kumulativne (ki ne more biti alternativna) in alternativne (ki ne more biti kumulativna) določbe, kako naj določbo potemtakem zapiše, da bo dosegel tisto, kar si želi?
Povedano drugače, pravo potrebuje veznike za tri različne možnosti povezovanja dveh trditev, recimo jima a in b:
(1) tako a kot b (a ∧ b);
(2) zgolj a ali zgolj b (a ∨ b);
(3) vsaj eden izmed a in b (a ⊕ b).
Če možnosti (1) določimo veznik »in«, možnosti (2) pa veznik »ali«, potem nam manjka očitna rešitev za možnost (3).
Ena možnost za rešitev, ki jo je pogosto zaslediti tudi v pravnih besedilih, je dokaj nesrečna kombinacija »in/ali«. Druga, ki se je, kot razumem, pri nas nedavno začela pojavljati v zakonodajni praksi, pa je tovrstna raba besedice »oziroma«. Kot lahko vidimo tudi iz definicije SSKJ, se pojem »oziroma« sicer v jeziku prvenstveno uporablja bodisi za popravo oziroma dodatno pojasnitev prej povedanega (bil je vzhičen oziroma poln prešernega veselja zavoljo slovenskega predsedovanja Uniji) bodisi za vezanje posameznih stavčnih členov z ustreznimi prej omenjenimi osebami ali stvarmi, tako kot se v angleščini uporablja beseda »respectively« (njena otroka sta stara petindvajset oziroma šestnajst let).
Kolikor se že uporablja kot veznik, se zdi, da ima bolj izključevalen pomen (da torej zahteva izbiro bodisi ene bodisi druge možnosti), da bi bil torej kot pojem bolj primeren za izključujočo (2) kot pa vključujočo disjunkcijo (3). V vsakem primeru pa je zaradi prevladujočih prvih dveh pomenov njegova raba v vlogi veznika vključujoče disjunkcije vsaj nerodna, če ne tudi pomensko zavajajoča. Nemara je tudi zato v Nomotehničnih smernicah SVZ zapisano, da je »[p]omen besede "oziroma" ... preveč nedoločen in se zato v besedilu predpisov ne uporablja«.
Kakorkoli že, tako slogovno grda besedna zveza »in/ali« kot pomensko nedoločna beseda »oziroma« sta poskus iskanja veznika, ki bi ustrezno pokril možnost (3), če želimo veznikoma »in« in »ali« določiti enoznačna pomena možnosti (1) in (2). Nemara bi lahko našli še nekaj drugih možnosti, da bi vsem trem možnostim enoznačno določili tri različne veznike. Če bi to na vsak način hoteli storiti, bi bil sam še najbolj za to možnost, da bi veznik »ali« v skladu s primarnim logičnim pomenom pomenil vključujočo disjunkcijo (3) ter da bi poiskali nov izraz za izključujočo disjunkcijo (2).
Zgoraj sem že omenil, da bi po klasičnem jezikovnem pomenu morda izključujoči disjunkciji celo bolj ustrezal nesrečni izraz »oziroma«, čeprav bi še vedno trpel za drugimi očitanimi pomanjkljivostmi nedoločnosti. Izključujočo disjunkcijo (2) bi lahko izrazili tudi na drugačen način, pri izbiri med dvema možnostma denimo z uporabo veznikom »bodisi ... bodisi«, pri več možnostih pa z ustreznim pripisom, da gre za izbiro ene izmed njih.
Ker je predvidljivost in jasnost ena od uporabniku prijaznejših vrlin vsake pravne ureditve, je iskanje pravega načina za nedvoumno izražanje tega, kar ima pravodajalec z naštevanjem več možnosti v mislih, vsekakor potrebno in hvalevredno početje. A obenem se je dobro zavedati tudi tega, da tovrstnih težav ne bi mogli rešiti z enim čarobnim zamahom in da si tega morda ne bi smeli niti želeti.
Poglejmo si denimo določbo prvega odstavka 146. člena KZ:
Kdor z grdim ravnanjem prizadene telesno ali duševno celovitost drugega, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
Preden berete naprej, si pri sebi odgovorite na vprašanje: se vam zdi v tem zapisu kaj narobe? V tej določbi je veznik »ali« uporabljen dvakrat. Drugi primer je eden tistih primerov iz kazenske zakonodaje, ki verjetno med prvimi pridejo na pamet zagovornikom izključevalne disjunkcije – kazenskopravna doktrina pravi, da gre v teh primerih za alternativne kazni, pri katerih zakonik sodišču dopušča možnost izbire ene ali druge. Ene ali druge, ne pa obeh – ergo, veznik »ali« iz ne more pomeniti »in«. Toda, ali to potemtakem velja tudi za prvi »ali« – da torej določba velja zgolj za tistega, kdor prizadene bodisi telesno bodisi duševno celovitost drugega, ne pa za tistega, kdor prizadene tako eno kot drugo?
Seveda ne: prvi »ali« je mišljen vključevalno in se nanaša tudi na tistega, ki prizadene tako telesno kot duševno celovitost drugega; za zagovornike dosledne enoznačne delitve veznikov med tri možnosti je tu veznik »ali« napačen. Namesto tega bi potemtakem moralo pisati »telesno in/ali duševno«, ali pa »telesno oziroma duševno«, pa čeprav bi se nam to morda zdelo nepotrebno kompliciranje.
Dodatno vprašanje, v katerega se tu sicer ne bom spuščal, je tudi to, kaj za naše razumevanje veznika »ali« pomeni določba drugega odstavka 36. člena KZ:
Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom, ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali z denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.
A ne glede na to ostaja dejstvo, da so pravna besedila polna primerov veznika »ali« v pomenu vključevalne disjunkcije (3), ki pa se verjetno nikomur ne zdijo čudni, ker so implicitno jasno razumljivi ali nepomembni. Če bi zaradi vztrajali pri želji po enoznačni terminologiji, bi morali zaradi doslednosti vse tovrstne primere zapisati na »pravilen« način, s tem pa bi marsikatero besedilo prej poslabšali kot izboljšali.
Poleg tega bi bilo nemogoče izvesti takšno revizijo vseh že obstoječih in veljavnih pravnih besedil. Cel kup pravnih besedil že vsebuje veznik »ali« na način, ki ne pomeni zgolj izključujoče disjunkcije. Poglejte si denimo zgolj 14. člen Ustave RS:
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Je ta »ali« mišljen izključujoče? Seveda ne. In če rečemo, da je v tem primeru to povsem jasno zaradi konteksta, smo že nazaj pri sodni Sodišča ES v zgoraj omenjeni zadevi. Veznik je veznik, kontekst oziroma sobesedilo pa nam lahko pomaga razumeti, kako ga je glede na njegove jezikovne možnosti treba razumeti v danem primeru. Splošne določbe zbirke vseh zakonodajnih predpisov ameriške zvezne države Ohio (Ohio Revised Code General Provisions) tako v uvodnem razdelku o definicijah vsebuje celo tole določbo (1.02(F)):
»In« je moč razumeti kot »ali« in »ali« je moč razumeti kot »in«, če to zahteva pomen.
Zadnja ovira čarobnemu zamahu, na katero kažeta tudi sodba Sodišča ES in citirana ameriška določba, pa je potreba po razumevanju in uporabi mednarodnega in tujega prava. Veliko predpisov Evropske unije in sodb Evropskega sodišča bo uporabljalo veznike na različne načine. Bodo prevajalci v evropskih institucijah res vedno znali poiskati ustrezni slovenski veznik, ko bodo na podlagi francoske tvorili slovensko različico evropskega prava? Bomo sami znali razumeti, kaj v resnici pomeni veznik, uporabljen v tujem pravnem besedilu?
Kot rečeno, predvidljivost in jasnost sta vrlini, zaradi katerih se splača iskati način za čim jasnejšo označbo zgoraj omenjenih treh možnosti povezovanja dveh ali več trditev. Upam, da nam bo uspelo najti boljšega kot »in/ali« ter »oziroma«. Vseeno pa se mora pot začeti pri spoznanju, da povsem dokončna takšna umetna razmejitev ne more biti, še posebej, če temelji v odrekanju enemu od ustaljenih pomenov veznika »ali«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
