c S
Med sodniško neodvisnostjo in aktivizmom 19.12.2007 Položaj sodstva v državni ureditvi je skoraj povsod po svetu ujet med potrebo po zagotovitvi polne neodvisnosti sodnikov, ki naj kot predstavniki neodvisne veje oblasti zagotavljajo vladavino prava, ter težnjami po zagotavljanju njihove odgovornosti za svoje delo. Iskanje pravega ravnovesja neizogibno pomeni, da se položaj včasih zatrese; resne težave pa nastopijo takrat, ko se ob odmiku od ravnovesne lege izkaže, da je bila ta labilna in se ne bo zopet vzpostavila sama od sebe.

Morda je kdo po zgornjem odstavku pomislil, da želim znova pisati o kakšni aktualni domači temi. A tokrat bom na kratko prikazal zgolj dva primera tovrstnih trenj iz tujine; vsakršna podobnost enega ali drugega s slovenskimi dilemami je tako seveda zgolj plod bralčeve oziroma bralkine sposobnosti za analogijo. (O drugi je pred časom na teh straneh sicer že pisal Anton Tomažič.)

Konec maja letos je Vrhovno sodišče ZDA v eni svojih sodb (Ledbetter v. Goodyear) presojalo o tožbi zaradi diskriminacije na podlagi spola in s petimi glasovi proti štirim ugotovilo, da je bila tožba po VII. poglavju Zakona o državljanskih pravicah iz leta 1964 vložena prepozna. Takšno razlago zadevnega poglavja je sodnica Ginsburg ostro kritizirala v svojem odklonilnem ločenem mnenju, kjer je zapisala: »To ni prvič, da je Sodišče odredilo pretirano zožujočo razlago VII. poglavja, ki je v nasprotju z zakonskim namenom širokega varstva... Še enkrat več je usoda v rokah Kongresa. Kot leta 1991 lahko zakonodajalec spet ukrepa, da popravi skopuško razumevanje VII. poglavja s strani tega Sodišča.«

Konec oktobra je sodnica Ginsburg to mnenje v nekem javnem nastopu nato označila kot primer posebne vrste ločenega mnenja, ki ima za namen »pritegniti takojšnjo pozornost javnosti in spodbosti zakonodajno spremembo«. Sodnica je še dodala: »Več članov Kongresa se je odzvalo v nekaj dneh po izdaji odločitve Sodišča... Njihov odziv je bil prav tak, kakršnega sem imela v mislih...« Takšna drža je doživela nekaj kritičnih odzivov, med drugim tudi od profesorja Orina Kerra, ki je v nekem spletnem članku zapisal: »Zdi se mi, da je sodnikovo delo v primeru uporabe zakona to, da pove, kaj zakon pomeni, in nič več. Če si proti [stališču večine], glasuj proti. Poskušati potisniti Kongres, naj sprejme tak zakon, ki ti bo bolj všeč, pa ni del opisa delovnih nalog.«

3. novembra je Pervez Musharraf, pakistanski predsednik in (tedaj še) general, razglasil izredno stanje, začasno razveljavil določbe ustave in med drugim razpustil Vrhovno sodišče. To je Zahod opazil in tudi pričakovano kritiziral, a so pozornosti medijev in javnosti vseeno skoraj ušli poglavitni razlogi za takšno ukrepanje: bili so trije, vsi pa so izvirali iz odločenosti sodne veje oblasti na čelu s pakistanskim Vrhovnim sodiščem, da se utrdi kot neodvisna veja oblasti. Vrhovno sodišče je namreč v začetku novembra obravnavalo tri zadeve, o katerih naj bi nato v kratkem tudi odločilo, v vseh treh pa bi najverjetneje odločilo v nasprotju z željami političnih oblastnikov. Pri spodnjem opisu vseh treh primerov se tesno naslanjam na poročilo o dogodkih, ki ga je iz Pakistana poslal moj nekdanji študijski kolega in vodilni odvetnik v eni izmed treh zadev – po tem, ko je bil izpuščen iz pripora, kjer je pristal z aretacijo dan po uvedbi izrednega stanja.

Prva zadeva, ki je najbolj znana, se je nanašala na to, da je Musharraf na zadnjih predsedniških volitvah kandidiral kot general, čeprav ustava izrecno prepoveduje, da bi vojaški oficirji aktivno delovali v politiki.

Druga, pogosteje preslišana, se je nanašal na amnestijo za vse morebitne korupcijske prekrške, ki jo je Musharraf s posebnim odlokom podelil Benazir Bhutto in nekaterim drugim političnim veljakom. S to amnestijo so bili po eni strani ustavljeni vsi pakistanski sodni postopki zoper Bhuttovo, ki se jim je sama izmikala zadnjih osem let, po drugi pa onemogočeni tudi podobni sodni postopki v Švici in Španiji, saj so pakistanske oblasti sporočile, da pri njih ne bodo sodelovale. (V Švici je bila Bhuttova sicer že sodno spoznana za krivo sprejemanja nezakonitih ugodnosti ob podeljevanju pogodb švicarskim podjetjem, a se je na razsodbo pritožila.)

Tretja zadeva pa je bila pritožba še enega nekdanjega premierja Nawaza Sharifa, ki mu pakistanske oblasti niso dovolile vstopa v Pakistan, čeprav je Vrhovno sodišče že izdalo sodbo, da bi bila s tem kršena njegova temeljna človekova pravica do vrnitve v Pakistan. Na zadnji obravnavi nekaj dni pred uvedbo izrednega stanja je Vrhovno sodišče napovedalo, da namerava kaznovati vse vpletene, ki niso spoštovali odločitev Sodišča.

Posledice take pokončne drže Vrhovnega sodišča in drugih predstavnikov sodstva so bile ostre: z začasno ustavno odredbo je Musharraf 3. novembra razrešil 12 od 16 sodnikov Vrhovnega sodišča ter jih nadomestil s sebi »naklonjenimi« sodniki. Podobno se je zgodilo s skoraj 50 odstotki sodnikov regionalnih vrhovnih sodišč.

Zaradi začasne razveljavitve ustave tudi ni bilo možnosti za korektno presojo omenjenih treh zadev. Novi vrhovni sodniki so potrdili Musharrafovo izvolitev za predsednika. Presoja zakonitosti selektivne amnestije v prid izbranim odličnjakom je temeljila na 25. členu ustave z načelom enakosti, ki je bil začasno razveljavljen. Povsem verjetno je, da je bilo to storjeno v povezavi z Bhuttojevo, vsekakor pa ji kot glavni »obdarjenki« amnestija koristi, kar lahko tudi razloži, zakaj med njenimi pozivi k volitvam ni slišati nobenih pozivov k vrnitvi sodnikov. Tretja zadeva pa je temeljila na 15. členu ustave, ki vsem državljanom zagotavlja svobodo gibanja in pravico do bivanja v Pakistanu, a je bil prav tako začasno razveljavljen.

Evropska unija, ZDA in drugi predstavniki mednarodne skupnosti so seveda dogajanje v Pakistanu kritizirali in pozivali k normalizaciji dogodkov. Do te je do določene mere prišlo. V soboto, 15. decembra, je Musharraf razglasil konec izrednega stanja. Za povrh se je že nekaj tednov prej formalno odpovedal funkciji generala. To lahko cinično razumemo kot poskus videza normalnosti, s katerim bi omehčal kritično pozornost Zahoda in upravičil legitimnost parlamentarnih volitev, ki so razpisane za 8. januar. A vendar zadnje poteze ne pomenijo tudi vrnitve starih sodnikov – nasprotno, v odredbi o koncu izrednega stanja je tudi posebna določba, da vmesne odločitve glede zamenjav sodnikov (in omejevanja medijske svobode) ne bodo mogle biti podvržene presoji sodišč.

Ali bodo mednarodni kritiki z zadnjimi potezami Musharrafa in njegovih privržencev zadovoljni? Štab Benazir Bhutto odločitev o ukinitvi izrednega stanja pozdravlja, a pravi, da je ključno vprašanje, ali bodo volitve res svobodne, poštene in transparentne. O vrnitvi neodvisnosti sodstva, ki bi presojali o zakonitosti amnestije, ni bilo govora. V ponedeljek, 17. decembra, pa je volilna komisija že razsodila, da Sharif, ki je vmes sicer uspel priti v Pakistan, na volitvah ne more nastopiti, pri čemer podrobnejših razlogov za odločitev vsaj zaenkrat še niso podali javnosti.

Marsikdo v Pakistanu in zunaj njega se boji, da bodo zadnje dejanske in kozmetične poteze pakistanskih oblasti učinkovale kot nekakšna dimna zavesa legitimnosti in vrnitve vladavine prava v Pakistan, za katero bo moč skriti trajne učinke omejevanja svobode medijev in prikrojevanja sodstva. V želji po normalizaciji odnosov in nadaljevanega »zavezniškega« odnosa s pakistanskimi oblastmi bi kakšna izmed zahodnih držav morda kaj rada zamižala na eno oko in pozdravila načelno vrnitev pakistanske »pravne države«. A to bi bila z načelnega pravnega stališča hipokrizija, ki bi zanikala temeljne pravne vrednote. Stari angleški pregovor pravi, da ni dovolj, če se pravičnost zgolj zgodi, ampak mora biti tudi jasno razvidna. V tovrstnih primerih pa preti pomemben ostati le še videz, pa čeprav bi bil le navidezen.

Sodnica Ginsburg je v odklonilnem mnenju pozivala parlament, naj spremeni zakon, da bo s tem onemogočil zanjo nepravilno razumevanje prejšnjega zakona s strani večine Vrhovnega sodišča. Razrešeni predsednik pakistanskega Vrhovnega sodišča Iftikhar Chaudhry pa je 6. novembra iz hišnega pripora poslal sporočilo: »Ustava je bila raztrgana na koščke. Pravniki naj med ljudi razširijo moje sporočilo, naj se dvignejo in povrnejo ustavo.« Tako ali drugače se sodniki povsod borijo za (svoj) prav ter iščejo svoje mesto v državni ureditvi in povsod so deležni tudi kritičnih odzivov. Le da te kritične odzive ponekod dirigirajo peresa profesorjev prava, drugod pa dolge bambusove palice vojaških generalov.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.