c S
Dve glosi o demokratičnem primanjkljaju v EU – drugič 21.11.2007 V Evropski uniji je moč najti veliko zagovornikov večje demokratičnosti, ki želijo čim bolj zmanjšati njen zloglasni demokratični primanjkljaj. A vendar se mnogi med njimi osredotočajo zgolj na nekatere vidike demokratičnosti, medtem ko zanemarjajo ali (nezavedno) celo krnijo druge.

Demokracija je težko določljiv pojem brez univerzalne definicije, ki ga mnogi opredeljujejo glede na svojo predstavo o optimalni politični ureditvi ali o idealni politični tvorbi, ki naj jo organizacija oblasti skuša doseči. Ne glede na to, ali jo razumemo kot cilj ali kot sredstvo, pa je v vsakem primeru kompleksnejša od preproste ideje »vladavine večine«, na kar kaže že osnovni pridržek, da vladavina večine ne sme postati tiranija večine. Tesno je povezana z vrsto temeljnih pravnih načel, začenši s načelom pravne države – je Radbruchova »dragocena dobrina«, katere odločilna lastnost je prav ta, da kot naš »vsakdanji kruh« zagotavlja pravno državo. Zagotavlja naj torej varovanje vseh temeljnih pravnih vrednot in načel, od pravičnosti in enakosti pred zakonom do varstva pravic manjšin in drugih temeljnih človekovih pravic.

Ena od izhodiščnih vrednot prava EU, ki ga vsaj na simbolni, če že ne bolj pravno učinkoviti ravni odraža tudi načelo subsidiarnosti iz 5. člena PES kot eno temeljnih evropskih pravnih načel, je prav gotovo spoštovanje določene stopnje posebnosti pravnih ureditev držav članic kot (a) legitimnih izrazov avtonomnosti in raznolikosti med posameznimi članicami in njihovimi pravnimi redi ter (b) pomembnih in enakovrednih gradnikov skupnega evropskega pravnega reda. Ta drugi vidik je nemara pogosto zanemarjen, zato naj ga ponazorim na enem očitnejših primerov: človekove pravice so že dolgo priznane kot del temeljev evropskega prava, čeprav z redkimi izjemami niso del ustanovnih pogodb – Sodišče ES v Luksemburgu jih je prepoznalo kot del »nezapisanega prava Skupnosti«, pri razlagi njihove vsebine pa po lastnih besedah »črpa navdih iz skupnih ustavnih tradicij držav članic«. Države članice so v tem in podobnih kontekstih poudarjene kot pomembni in enakovredni gradniki skupne zavesti o evropski ureditvi in njenem pravnem redu.

Na papirju in na načelni ravni tega nihče ne zanika, kar je nenazadnje povsem logično in samoumevno. Na konkretni ravni pa še vedno prihaja do okoliščin, ko so stališča posameznih ustvarjalcev ali komentatorjev Evropske unije pristranska in v tem pogledu daleč od optimalne demokratičnosti. Seveda imam pri tem v mislih predvsem odnos »stare Evrope« prvih petnajstih članic v razmerju do »nove Evrope« zadnjih dvanajstih, kjer se stara Evropa sem ter tja še vedno obnaša pokroviteljsko ali na način, da novejše države članice jemlje za nekaj samoumevnega ali pa za nekakšne obdarjence, ki so še vedno lahko predvsem veseli tega, da so sploh pripuščeni v klub.

Morda je v isti sapi treba dodati, da gredo seveda marsikje stvari na bolje in da se pokroviteljstvo, kolikor ga je kdaj že bilo, vse bolj umika povsem običajnim razmerjem med državami članicami. A vseeno to ne pomeni, da je povsem odpravljeno ali pa da bi morali nanj pozabiti, kot da gre za nekakšno staro zgodbo, ki je že prišla iz mode. Predvsem pa vsaj mene takšno (nezavedno) sprenevedanje zmoti, kadar gre z roko v roki s siceršnjim opevanjem potrebe po demokratičnosti. V takih primerih je po mojem povsem umestno in celo zaželeno, da se na (vsaj simbolno) dvoličnost opozori; spodaj zato navajam nekaj primerov tovrstnih zagrešenih nespretnosti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.