c S
Dve glosi o demokratičnem primanjkljaju v EU – prvič 07.11.2007 Evropska unija naj bi trpela za eno akutnejših oblik demokratičnega primanjkljaja. Ob ustrezno zastavljenem standardu je to po eni strani povsem točna diagnoza; po drugi pa preti zdravljenje ene pojavne oblike tega primanjkljaja spodbujati druge.

Uvodoma morda tokrat ne bo odveč kratka osebna opomba: po prvih dveh kolumnah se v tretje končno posvečam »svojemu« področju, pravu Evropske unije. Tudi tokratna tematika se mi zdi na nek način aktualna, čeprav je obenem skorajda »večna«. Ob sprejemanju reformne pogodbe, ki bo žal kot Lizbonska pogodba slavnostno podpisana še letos (in ne kot Ljubljanska pogodba v prvi polovici naslednjega leta), je bilo spet eno najpogostejših vprašanj širše javnosti – oziroma množičnih občil – to, v kolikšni meri bo nova pogodba omilila demokratični primanjkljaj Evropske unije. Temo bom obdelal v dveh kolumnah: v tej bom na splošno orisal pomen pojma za evropsko razpravo in vprašanje predstavniške demokracije, v prihodnji pa kritično nanizal nekaj primerov nezavedne nedemokratičnosti s strani tvorcev evropske ureditve.

Pojem »demokratični primanjkljaj« ali »demokratični deficit« je pogost bojni krik današnjih kritikov ureditve Unije in načina njenega delovanja, od brezimnih uradniških odborov v labirintu komitologije do posameznih od javnosti odmaknjenih strokovno-političnih institucij. V javni razpravi se je pojavil šele konec sedemdesetih let; nekje sem zasledil podatek, da naj bi bil prvič uporabljen v manifestu naddržavnega političnega gibanja JEF (Jeunes Européens Fédéralistes – Mladi evropski federalisti), ki sicer ne sodi ravno v evropsko politično prvo ligo, na njegovem Berlinskem kongresu leta 1977.

Vsekakor pa skoraj ne more biti naključje, da je rojstvo pojma sovpadalo s pripravami na prve neposredne volitve v Evropski parlament, ki so bile izpeljane leta 1979. Evropski parlament ga je namreč zelo hitro posvojil kot enega svojih osrednjih sloganov, s katerim je zahteval – in vedno znova tudi dobil – več pristojnosti pri zakonodajnem odločanju na ravni Unije. Argument je možno nekoliko karikirano povzeti tako: v Uniji vlada hud demokratični primanjkljaj, ki ga je moč reševati zgolj z večjo uveljavitvijo načel predstavniške demokracije, kot edino neposredno voljeno telo pa je Evropski parlament edini pravi garant demokratičnosti v Evropski uniji in mora zato dobiti veliko več pristojnosti. Argument je učinkovit, privlačen in v marsičem prepričljiv, zaradi česar je dobil veliko zagovornikov tako med strokovnjaki kot med predstavniki širše javnosti.

Do tu se s kritiko demokratičnega primanjkljaja strinjam tudi sam: z večanjem zakonodajnih pristojnosti na ravni Unije in s tem dejanske moči izvršilnih vej oblasti se ruši ravnovesje načela oblasti v posameznih članicah in krni občutek zastopanosti posameznika na ravni Unije. Vprašanje pa je, kakšen je najboljši način za odpravo teh pomanjkljivosti. Evropski parlament naj bi nekoč za pomoč prosil znamenitega profesorja evropskega prava Josepha Weilerja in mu naročil izdelavo poročila s konkretnimi predlogi za zmanjševanje demokratičnega primanjkljaja. Kot je kasneje pripovedoval Weiler, so ga evroparlamentarci ob predstavitvi predlogov žal nehali poslušati po prvem stavku, v katerem je povedal, da po njegovem mnenju demokratičnega primanjkljaja ne bo moč reševati z večanjem pristojnosti Evropskega parlamenta. Tako tudi veliki apostol evropske demokratičnosti ni bil zmožen pozdraviti ideje demokratičnosti, ki zaželene »demokratične« moči ne bi polagala v njegove roke.

Med Weilerjevimi predlogi so bili sicer predvsem štirje: možnost evropskih zakonodajnih referendumov o izbranih vprašanjih ob volitvah v Evropski parlament; uvedba javnega spletnega zakonodajnega foruma (s spevnim imenom Lexcalibur); uvedba Evropskega ustavnega sveta za nadziranje razmejitve pristojnosti med Unijo in državami članicami; ter uvedba neposrednega evropskega obdavčenja. Seveda se je tudi Weiler dobro zavedal, da vsaj tega zadnjega predloga ne bi z veseljem sprejela nobena izmed vpletenih strani: ne države, ki se upirajo ideji neposrednega obdavčevanja s strani Unije, ne Unija sama, ki si ne želi prevelikega vpogleda v posamezne izdatke svojega proračuna, ne posamezniki, ker bi pomenil še en neposredni izdatek. A ravno iz teh razlogov bi takšno obdavčenje za posameznike pomenilo zelo otipljivo vez z Unijo, ki bi jih razvnela in demokratično mobilizirala vsaj ob vsakokratnih volitvah v Evropski parlament.

Po drugi strani pa je pogosta težava slavospevov panevropske demokratičnosti tudi ta, da neizogibno posegajo v vrednote posameznih narodnih identitet. To je seveda zgolj še en odraz dobro znane kleči ureditve Evropske unije kot naddržavne politične tvorbe, ki skuša usklajevati evropske in nacionalne (ali narodne) interese – a ni zaradi tega nič manj pomemben vidik, ki ga je treba upoštevati ob vsaki razpravi o »demokratičnem primanjkljaju« v EU. S tega vidika pa bodo posamezniki kot člani posameznih narodov in njihovi interesi pri sprejemanju odločitev na evropski ravni bolje zastopani, če bodo njihove jasno izoblikovane interese in stališča zastopali predstavniki domače skupnosti, kot pa če se bodo njihovi glasovi izgubili v brezmejni evropski družbi.

Ilustracijo povedanega je moč videti že danes: če bi morali izbrati le eno ali drugo, bi si kot slovenski državljan želeli, da nas v evropski »združbi« zastopa sedem slovenskih poslancev, v 750-članskem Evropskem parlamentu, za povrh še razdrobljenih med različne poslanske skupine, ali minister z jasno oblikovanim slovenskim stališčem med 27 predstavniki držav članic v Svetu ministrov? Po mojem mnenju je odgovor jasen, in to tako z vidika zastopanosti kot z vidika politične odgovornosti. Pa vendar je Svet ministrov pogosto slabšalno ožigosan kot »organ držav članic«, medtem ko naj bi bil Evropski parlament pravi predstavnik njihovih državljanov – »država« je še enkrat več, tokrat za razliko od običajnih notranjih razprav v posameznih državah na ravni Unije, pojmovana kot nekakšen tujek, ki nima nič opraviti z ljudmi, od katerih vsakokratna oblast izvira in ki jim pripada.

Seveda je moč zagovarjati tudi takšno evropsko demokratičnost, ki presega nacionalne interese, pa čeprav tudi na račun krnitve posameznih narodnih identitet: a v tem primeru bi bilo treba jasno priznati, da gre za razpravo, ki posega v vrednostne temelje Unije kot politične tvorbe, »združene v raznolikosti«, ter neizogibno znova odpira težavna vprašanja evropskega demosa in evropske ustavnosti, ki sta za mnoge ujeta v posameznim državam nevarni magični trikotnik država-narod-ustava.

Toliko na splošno o pojmu demokratičnega primanjkljaja v EU – prihodnjič pa bom nanizal nekaj konkretnih primerov, ki kažejo na druge pasti navidezne demokratičnosti oziroma nezavedne nedemokratičnosti Evropske unije na ravni držav članic.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.