Pred dobrimi tremi leti sem kot opazovalec nekaj tednov spremljal delo pri pripravi pravnih gradiv za potrebe arbitražnega postopka v sporu med Latvijo in dansko telekomunikacijsko družbo Tilts. Če malo poenostavim: Tilts je leta 1994 z Latvijo sklenil sporazum, po katerem naj bi posodobil njeno telekomunikacijsko infrastrukturo, v zameno pa dobil 20-letni monopol pri upravljanju s fiksnim omrežjem. Ko je nato Evropska unija med pristopnimi pogajanji od Latvije zahtevala, da tovrstne monopole ukine, je Tilts zaradi skrajšanja monopolnega obdobja zahteval visoko odškodnino, Latvija pa je v odgovor zahtevala še veliko višjo odškodnino zaradi očitanih Tiltsovih kršitev pogodbenih obveznosti. Skupaj so zahtevki presegli milijardo evrov.
Predvsem pa je za potrebe pričujoče kolumne pomembno dejstvo, da se je pravni ognjemet večinoma dogajal v Londonu. Tilts je zastopala londonska izpostava globalne pravne pisarne White & Case, Latvijo pa nemara največja svetovna pisarna Clifford Chance, ki je obenem sodelovala še z nekaj angleškimi odvetniki in strokovnjaki mednarodnega prava ter, seveda, lokalnimi latvijskimi odvetniki.
V zadnjem času pogosto beremo o tem, da je mejni spor s Hrvaško zdaj v pravnih rokah in da je vlada ustanovila posebno skupino pravnih strokovnjakov pod vodstvom dr. Mihe Pogačnika. Ta naj bi pripravila strokovna mnenja in nato skupaj s hrvaško stranjo skušala opredeliti tudi sporazum (compromis), ki bi ga kot dogovorjeni okvir pravnih vprašanj oziroma podlago za odločanje državi skupaj predložili Meddržavnemu sodišču. Člani skupine strokovnjakov niso bili uradno razglašeni in skupina seveda tudi še ni zaprta, toda vse kaže, da so v njej vsaj zaenkrat izključno slovenski strokovnjaki: tudi vsi predlogi posameznih opozicijskih strank in združenj so omejeni na domača imena, na nekaterih seznamih najdemo malodane vsa, ki na tem področju v Sloveniji kaj veljajo.
A kaj, če tudi najboljše, kar premoremo, ni dovolj dobro? V tem pogledu si ne bi smeli delati utvar: čeprav so se nekateri člani skupine v preteklosti nesporno tudi že mednarodno uveljavili kot diplomati ali strokovnjaki mednarodnega prava za določena vprašanja, na splošno žal velja, da zgolj iz domačih strokovnjakov ne bomo mogli sestaviti ustrezne skupine za pravno delo v zvezi z mejnim sporom. Člani skupine so večinoma akademsko oziroma teoretično podkovani mednarodni pravniki, ki pa imajo bore malo praktičnih izkušenj z meddržavnimi spori in prakso Meddržavnega sodišča v Haagu. Ravno takšne praktične izkušnje – ali, če želite, »kilometrina« – pa so ena od temeljnih garancij dobrega »praktika«: kot bi si v sporu pred domačim sodiščem za zagovornika praviloma želeli izbrati izkušenega, v praksi dokazanega odvetnika, bi tudi tu morali razmišljati o strokovnjakih, ki so izkušeni praktiki z zelo dobrim poznavanjem načina delovanja, nastopanja in argumentacije pred mednarodnimi sodišči.
Pri tem je seveda treba v isti sapi dodati, da povedano ni nekakšna osebna kritika posameznih članov skupine, ampak bolj posledica realnih okoliščin: ne zgolj zato, ker se Slovenija (k sreči) v Haagu še ni znašla kot stranka, temveč tudi zato, ker se tudi druge države v iskanju pravne pomoči niso obrnile na naše strokovnjake, ampak na najbolj zveneča in svetovno priznana imena z najboljšimi življenjepisi. A tak pristop ima nekaj soli – pri sporih vitalnega državnega pomena si države želijo priskrbeti najboljšo možno pomoč, kar bi moralo veljati tudi za nas. V tem pogledu bi morali upoštevati tudi različno stopnjo izkušenosti domačih strokovnjakov, kot je Miha Pogačnik, in najuglednejših mednarodnih strokovnjakov, kot sta denimo Ian Brownlie ali James Crawford.
Bistvo te kolumne je torej to: če mislimo s strokovno skupino resno, bi morali vanjo že sedaj aktivno vključiti najboljše praktično podkovane svetovne strokovnjake, ki jih lahko dobimo, obenem pa resno razmisliti tudi o zaposlitvi ene od velikih mednarodnih pravnih pisarn s tovrstnimi izkušnjami. To seveda še zdaleč ne pomeni, da domači strokovnjaki niso potrebni ali koristni – tako pri sodelovanju in nadziranju dela skupine kot pri pridobivanju lokalnih informacij, strokovnemu pregledu dokumentacije in podobnem bodo vedno igrali eno ključnih vlog. Pomeni pa, da resna priprava na morebitni spor pred Meddržavnim sodiščem nujno potrebuje tuje strokovnjake, ki imajo praktične izkušnje ter veščine argumentacije in nastopanja pred tem sodiščem. Takšna tuja ekipa seveda lahko pomeni še dodatno visoko finančno breme – a ko se država pravda o svojih mejah, tovrstni zneski nemara vendarle zbledijo ob dragocenosti predmeta spora.
Povsem za konec pa še ta misel: možno je, da je načelni dogovor o sodnem reševanju spora na obeh straneh le politični manever, ki ne bo nujno vodil do Meddržavnega sodišča, temveč k nadaljnjim političnim pogajanjem; a tudi v tem primeru je delo pravne skupine zelo pomembno, saj lahko bistveno pripomore k sklenitvi sporazuma in njegovi vsebini. Spor med Latvijo in Tiltsom pred tremi leti ni doživel končne arbitražne odločbe, ker sta se stranki prej poravnali. Kot neprizadetemu opazovalcu mi je bilo takrat kar žal, da nisem doživel tudi končne razsodbe o vseh predloženih argumentih, odvetniki pa so novico sprejeli z zavestjo, ki jo nemara dobro pozna vsak praktik: da je lahko dobro pravno delo na memorandumih poplačano tudi s tem, da do poravnave sploh pride, ter seveda tem, kakšna ta poravnava je.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
