Na srečo veliko ljudi ne čuti in ne razmišlja pretirano v tej smeri. Toda vsakdo si na kakšnem področju želi in najde trenutek, ko uživa v moči nad drugimi. Pri tem sploh ni treba, da bi moč s pomočjo sile izrazil (manifestiral) navzven. Pogosto zadostuje že občutek, da bi lahko, če bi hotel, nekomu drugemu ali drugim storil to in ono. Moč ima predsednik vlade nad ministri, direktor ali katerikoli drug šef nad delavci oziroma podrejenimi, šolski učitelj nad učenci, oče in mati nad otroci, starejši otroci nad mlajšimi itd.
Toda življenje pozna tudi številne mešane situacije. Nek visok politik ali direktor podjetja je v službi po svoji moči nadrejen, doma pa je morebiti podrejen ženi ali staršem. Nek učitelj, ki je morda strah in trepet za učence, je morda zunaj šole povsem nebogljen in šibkejši od drugih ljudi. Svetovno znani glasbenik ali športnik, ki lahko »potegne za sabo« milijone oboževalcev, je lahko zelo nebogljen pred sodnikom, ki razsoja v kazenskem postopku zoper njega. V vseh teh in mnogih drugih primerih lahko govorimo tako o psihični kot tudi o fizični (pre)moči in nemoči.
Med številnimi mešanimi situacijami pozna življenje tudi razmerja, kjer »je šibkejši močnejši«. V takšnih primerih je lahko npr. mož fizično močnejši od žene, toda te svoje moči sploh ne more aktivirati, ker je žena psihično močnejša od njega (čeprav bi jo v jezi najraje celo udaril, se v celoti podredi njenim željam). To nam nazorno kaže, da obstajajo različne razsežnosti (dimenzije) moči. Če vzamemo za ponazoritev tri takšne temeljne razsežnosti, lahko poenostavljeno rečemo, da se moč manifestira (1.) na fizični (materialni, grobosnovni) ravni, (2.) na čustveni (emocionalni) ravni ter (3.) na mentalni (umski, idejni) ravni.
In zdaj se vprašajmo, katera raven oziroma razsežnost je (naj)močnejša. Na prvi pogled bi marsikdo odgovoril, da fizična raven, saj je fizična sila (kot izraz moči) najbolj zaznavna in lahko zelo boleča. Tudi za pravo bi lahko rekli, da je najmočnejše takrat, kadar je najbolj podprto s fizično prisilo, ki jo (lahko) izvajajo državni organi nad kršitelji prava. V tem pogledu bi morale biti najmočnejše orožje zoper kršitve prava telesne kazni (mučenja), saj se takšnih ukrepov ljudje praviloma najbolj bojimo.
Toda v resnici ni tako. Poglejmo si to na preprost, vendar nazoren način. Kdo je močnejši: ali tisti, ki grozi ljudem s fizično prisilo, ali tisti, ki ljudi obvlada na čustvenem področju? Ali ni močnejši tisti, ki ljudi pripravi do tega, da se mu čustveno podredijo, da ga imajo radi, ga celo ljubijo? Ali lahko nekoga, ki ga imate radi ali ga celo ljubite prizadenete? Ali se ne bodo ljudje voditelju, do katerega gojijo pozitivna čustva, podrejali ne da bi jih moral on v to fizično prisiljevati? Na drugi strani pa lahko hitro ugotovimo, da je »prepričevanje« ljudi s fizično prisilo relativno kratkega veka, saj jih »prepriča« le na zunaj, heteronomno, ne pa tudi intimno, avtonomno.
Primerjajmo ta dva nivoja s tretjim, mentalnim nivojem. Ali sta fizična sila in čustvo močnejši od (raz)uma, misli? Ali ni tako, da če nekomu vodimo misli, duhá (imamo torej moč nad njegovo miselno in idejno razsežnostjo), vodimo tudi njegova čustva in fizično telo? Če torej voditelj na miselni oziroma širši mentalni ravni ljudi prepriča v smisel in korist nekega ravnanja, je to zagotovo močneje, kot če želi to storiti zgolj s pomočjo čustvene ali fizične moči (sile). Zato lahko tudi utemeljeno rečemo, da svet napreduje v pravo smer, če se razvija k višjim nivojem oziroma razsežnostim. To pa pomeni, da postaja manj grob in bolj subtilen, saj se iz grobe materije preusmerja na energetske nivoje in nato iz slednjih na mentalne.
Toda pozor, ta napredek je zgolj napredek v nivojih – tako, kot da bi se npr. vzpenjali na goro. Nikakor pa to ni nujno tudi napredek, ki bi pomenil zmago dobrega nad zlim (na vseh teh nivojih se namreč še vedno prepletata yin in yang). Zadeva postaja na višjih nivojih celo nevarnejša. Če si namreč prizadevamo k dobremu življenju in ravnanju, potem moramo vedeti, da nam višji nivoji v tem pogledu nastavljajo še večje pasti. Dobro in zlo (če ponovno uporabim to grobo delitev) se manifestirata na vseh treh omenjenih nivojih (razsežnostih), pri čemer ju na fizični ravni prepoznamo lažje kot na čustveni, na slednji pa lažje kot na mentalni. Zla sila deluje prav na mentalni ravni najbolj zvito in močno. Tako je npr. Hitler popeljal nemški narod na pot totalitalitarizma predvsem na emocionalni in mentalni ravni (spomnimo se le nacionalsocialistične propagande), čeprav seveda tudi fizična (pri)sila v tem pogledu nikakor ni bila nepomembna. Po drugi strani pa je npr. Gandhi na podoben način, toda z vrednostno pozitivnimi (dobrimi) ravnanji, popeljal indijsko ljudstvo v politično neodvisnost.
Upoštevaje povedano vidimo, da je moderno pravo naprednejše od predmodernega, saj v bistveno manjši meri kot predmoderno pravo uporablja fizično moč oziroma (pri)silo. Seveda pa temelji moderno pravo – tako kot njegovi sopotniki: moderna politika, ekonomija in drugi – v precejšnji meri na t.i. kognitivni moči oziroma (pri)sili, ki je pač delna manifestacija mentalne moči. Ta pa pomeni, da vpliva moderno pravo na pravne naslovljence s prepričevanjem, lahko tudi rečemo s propagando, ki ljudi prepriča, da verjamejo, da je to pravo kot celota koristno in dobro ter ga zato vsaj pretežno spoštujejo. Pri tem je vsekakor dobro, da je moderno pravo tesno povezano z demokracijo, kar pomeni, da je tudi pravo predmet javne (laične in strokovne) razprave in kritike. To pa nekoliko omili možnost manipulacij, s katerimi želijo politične, gospodarske in druge elite (tudi) preko prava usmerjati družbeno življenje.
Na tem mestu je smiselno poudariti, da je takšna želja po moči, ki je zgolj izraz težnje po obvladovanju drugega, razvojno in vrednostno negativna. Kolikor je pravo ali katerakoli družbena dejavnost sredstvo ali cilj takšne želje posameznikov ali družbenih skupin, je na slabi poti, saj vodi v tiranijo oziroma drugačno nasilno skrajnost, ki pomeni hkrati tudi zanikanje svobodne volje posameznikov.
Pravo torej nikakor ne sme biti oziroma postati golo sredstvo moči, preko katerega se uveljavlja poljubna volja vladajočih posameznikov ali družbenih skupin. Seveda pa tudi ne smemo zaiti v drugo enostranskost ter terjati, da se pravo distancira od družbenih razmerij moči ali celo, da se odreče lastni družbeni moči, kajti pravo je po svoji naravi z močjo nujno oziroma neločljivo povezano. Pravo je na eni strani izraz prevladujoče politične moči oziroma ideologije tistih družbenih skupin, ki ga določajo, pa drugi strani pa se pravo, kot bolj ali manj avtonomna dejavnost, vedno vzpostavlja tudi kot lastna moč. Le-ta se deloma zoperstavlja politiki in njeni ideologiji, ki v neki meri sintetično vključuje tudi moralo, običaje, religijo, itd. Pravo je tako na eni strani oblika, skozi katero se izraža politična moč, na drugi strani pa je hkrati tudi specifična avtonomna moč.
Moč modernega prava se kaže predvsem v tem, da je to pravo bolj kot katerokoli zgodovinsko ali sodobno pravo avtonomno v razmerju do politike in njene ideologije. To je na eni strani posledica dejstva, da je moderno pravo že razvilo svojo avtonomno tradicijo, s čimer se je ostreje, kot to velja za različne nemoderne vrste prava (npr. religiozno, tradicionalno ali totalitarno pravo), ločilo od politične tradicije. Hkrati pa moderno pravo s svojim obširnim in razčlenjenim sklopom pravnih norm in institucij onemogoča takšno koncentracijo oblasti, ki bi lahko pripeljala do avtokratične ali totalitarne vladavine. Ker pa smo – kot je bilo že tolikokrat zapisano – pravo predvsem ljudje, je zelo pomembno, da vsi (in v tem okviru še posebej pravniki) čim prej in močneje dojamemo, da hrepenenje po moči ni in ne more biti smisel življenja in seveda tudi ne prava ter da človek (svoje) moči ne sme zlorabljati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
