c S
O migracijah in migrantih 09.09.2013 Nekoč pred davnimi leti sem se vračal iz Španije domov v Slovenijo in si malo za šalo na poti pomagal z velikim kartonom, na katerega sem z velikimi črkami napisal »heute ist mein Geburtstag«, na drugo stran pa za polno mero optimizma še »danes je moj rojstni dan«. Računal sem predvsem na nemške turiste, a vsaj tistikrat me s prevozom niso želeli obdariti, sploh pa je celotna štoparska pot trajala tri dni, tako da sporočilo na kartonu kmalu ni več povsem držalo.

Ta anekdota mi je te dni spet nekajkrat šla čez misli, začenši s simboliko rojstva oziroma porekla in migracij, o kateri sem pred časom tudi tu že pisal: o pesnici Ruth Padel, prapravnukinji Charlesa Darwina, ki piše o evoluciji in pticah selivkah ter ljudeh selivcih. Predmet kake njene pesmi, če bi bila njegova zgodba še nekoliko bolj dramatična, bi namreč v zadnjih dneh lahko postal tudi M.A., po imenu praprapravnuk neke italijanske sirote, fantiča, ki je svoj priimek dobil skupaj s sprejemom v rejo, nato pa jo s severa Italije mahnil v Slovenijo, da Mariji Tereziji pomaga graditi železnico med Dunajem in Ljubljano, tam skozi delovne oči uzrl svojo brhko Gertraud oziroma Jero in (p)ostal trajni migrant.

Pred nekaj dnevi sem namreč kot nekakšna dolgopotezna ptica selivka spet ponovil romanje med Ljubljano in Španijo, le da sem ga tokrat podaljšal še do Lizbone. Spet sem šel po podobni poti. Najprej čez Italijo, v kateri sem pred nekaj meseci nastopil kot sklepni poročevalec na neki konferenci OVSE v Firencah, ki je bila namenjena migracijam in migrantom. (Eden od motivov referatov konference je bilo reklo »it takes two to tango«, za tango sta potrebna dva, pri čemer bi morda še bolj morali govoriti o četvorki – migrant ni povezan le z eno državo, ampak z dvema, pa še z mednarodno skupnostjo kot celoto.) Hitra je pot čez Italijo, le Milanu se je vsaj po mojih štoparskih izkušnjah bolje izogniti – veliko lažje se pride mimo Genove, morda zato, ker imajo tam ljudje potovanja že v krvi.

Nato čez Francijo in Španijo, s postanki v dveh starih univerzitetnih središčih, Montpellieru in Salamanci. Na Salamanci je Genovčan Krištof Kolumb s tamkajšnjimi učenjaki razpravljal o izvedljivosti svojega načrta, da bi po zahodni smeri priplul do Indije. Učenjaki tistega časa so imeli prav, ko so Kolumbu pot odsvetovali – njihovi izračuni o velikosti Zemlje so bili večinoma veliko točnejši od Kolumbovih, ki je morsko razdaljo podcenil za več kot petkrat. K sreči – pa čeprav predvsem za Kolumba in terminološke ljubitelje filmov o kavbojih in indijancih – ga je v neuki trmi iz zagate rešil nov kontinent, ki ga je še lahko dosegel.

In končno »pristanek« v Lizboni. Mimogrede, tudi Kolumb je nekaj časa živel v Lizboni, se tu oženil in dobil sina, tako da so se celo pojavile teorije o tem, da naj bi bil Portugalec. Tedaj portugalskega kralja ni uspel prepričati v smiselnost svojega pristopa h globalizaciji, a Portugalci vendarle še danes niso brez tovrstnih želja. Med drugim so v zadnjih letih zastavili ambiciozen projekt vzpostavitve globalno usmerjene podiplomske pravne fakultete, na kateri bom v naslednjih letih predaval in raziskoval tudi sam.

Migracije so zabavna, adrenalinska, zahtevna in naporna reč, pa najsi gre za večletno selitev ali štopanje na počitniško potovanje. Marsikaj je težko (na Portugalskem denimo vsak dan poslušam svarila pred njihovo birokracijo), a vedno se v ljudeh najde tudi veliko humanosti. Oni karton z zapisom z uvodnega odstavka se tedaj pred leti ni obnesel, se je pa večkrat en drugi trik, ki ga lahko uporabite, kadar štopate v dvoje. (Če se, seveda, dandanes sploh še sme štopati – sam sem že toliko star in previden, da se mi zdi, kako nič več ni tako varno, kot je bilo »v naših časih«.) Postavite se petdeset metrov narazen in vsak od štoparjev naj avtomobilom kaže svoj karton; na prvem naj piše, kam želite iti (Koper, Berlin, Maroko…), na drugem petdeset metrov zadaj pa le »prosim« (»please«, »por favor« itd.). Lepo vzgojenim štoparjem bo pa človek že ustavil, kajne?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.