Leta 2000 sem med svojim študijem v ZDA nekoliko nejeverno spremljal predvolilne nastope ameriških predsedniških kandidatov. ZDA so država s 300 in več milijoni prebivalcev, pa med njimi niso zmogli najti dveh nedvoumno sijajnih kandidatov – namesto tega je eno stranko zastopal robotsko lesen kandidat brez vidne karizme (ki je šele kasneje doživel preobrazbo v sproščenega superzvezdnika okoljskega aktivizma), drugo pa navidezni politični zelenec s skoraj namernim prikrivanjem intelektualnih sposobnosti. A ko sem nekoč svojo nejevero delil s skupino ameriških študentov, češ, ali res mislijo pristati na tako izbiro, so mi dobrohotno hiteli pojasnjevati, da pač ne razumem moči predsedniškega blišča: »Že res, da ta hip nista videti pretirano predsedniška, a ko bo eden od njiju izvoljen, bodo ljudje ob vsakem njegovem javnem nastopu, pospremljenem z ustreznim pompom in ceremonijami, ponosno vzdihovali – glejte, tu gre naš predsednik.«
Tedaj smo se razšli z ugotovitvijo, da nam bo čas pokazal, kdo ima prav, sam pa sem še vedno trdno verjel, da bi se dalo najti takšnega kandidata (ali kandidatko), ki bi prepričljivejše in učinkovitejše na svojih plečih simbolno nosil breme planeta in naših želja po boljši prihodnosti. Ni škodilo, da se je tej podobi veliko bolj približal odhajajoči predsednik Clinton, ali pa da je ravno v tistem času umrl kanadski politik Pierre Trudeau s podobno navdušujočimi slavospevi o njegovem življenju in političnih veščinah.
Dober ducat let kasneje se marsikomu zdi, da je predsedniku Bushu uspelo premagati celo avtomatično karizmo predsednika, ameriškim političnim oligarhom pa po občutku za izbor političnih kandidatov za najvišje funkcije preseči celo nedoumljivost političnih titanov leta 2000. Mene so ta vmesna leta izklesala v nekoliko bolj ciničnega opazovalca sveta politike, v volivca, ki skuša na aktualno politično dogajanje gledati s kritično distanco, a ki vendarle ne more iz svoje kože, da ne bi še vedno verjel v možnost scenarija s srečnim koncem zmage dobrega nad zlim in upal, da so dobri fantje in dekleta morda že na oblasti. Tako recimo nisem niti trznil, ko je Obama sorazmerno kmalu po začetku predsednikovanja leta 2009 dobil Nobelovo nagrado za mir – po eni strani sem na take nagrade že zdavnaj nehal gledati kot na nekaj brezprizivno zveličavnega, po drugi pa sem idealistično vendarle celo upal, da si bo vsaj prenagljeno čast sčasoma morda retroaktivno prislužil.
Ko sem začel prebirati novice o razkritjih skorajda nebrzdanega nadziranja digitalnih komunikacij ameriških (in britanskih) varnostnih služb, ki jih s pomočjo Edwarda Snowdena objavljajo britanski Guardian in drugi svetovni časniki, tega tako nisem počel z zorne točke enega ali drugega ekstrema: nisem jih prebiral ne kot navdušenec nad dobrohotnimi (domačimi) oblastmi, ki da nas morajo za vsako ceno zaščititi pred (tujimi) hudobneži tega sveta, za kar bo pač treba malo potrpeti, pa tudi ne kot kak zagrizeni nasprotnik vsakršnega državnega poseganja v digitalno komunikacijo, ki bi v vsakem nadzoru te vrste videl zaroto oblastnikov zoper interese zmanipuliranih ali otopelih množic. Bil sem nekje vmes: na prikladno abstraktni ravni brez hudičevih podrobnosti bi sam dejal, da je določena stopnja nadzora nemara logična in neizogibna, a da do nje ne sme priti brez ustreznih varovalk, ki preprečujejo zlorabe. Zato tudi ob prvih razkritjih Snowdena nisem prehitro sprejemal dokončnih sklepov: v skladu s priučenimi manirami pravnega razsodnika sem se ogreval za pasivno ambivalentnost, s katero bi nihal od argumentov ene strani k tistim druge strani in si na koncu izoblikoval svoje pretehtano mnenje o celi reči.
Z drugimi besedami: bil sem, ugibam in se bojim, še en dolgočasni predstavnik velike večine običajnih ljudi. Morda še več kot to: tako z ZDA kot z Veliko Britanijo imam več tesnih vezi in do njiju gojim nemalo osebne naklonjenosti.
A morda je ravno zato moja trenutna, hmm, recimo temu nejevolja, še toliko bolj relevantna. Če dogodki v ZDA in Britaniji (in z »dogodki« merim na ravnanje organov oblasti) zmotijo celo takega dolgočasno zadržanega anglofila, potem je z njimi nemara nekaj res narobe.
Da ZDA želijo za vsako ceno prijeti Snowdena, zlahka razumem. Da predsednik Obama hkrati razlaga, da je sam že pred Snowdenom spodbujal javno in odkrito razpravo in da bi ta(kšna) razprava v najboljšem duhu ameriške demokracije verjetno na enak način potekala tudi brez škodljivih razkritij, pa se mi ob zarotniški skrivnostnosti ameriških oblasti v praksi zdi že prav nečedno zavajanje (mojo nejevero denimo dokaj dobro odraža ta članek).
Podobno nejeverno sem reagiral tudi ob novici izpred dobrega tedna, da so na britanskem letališču Heathrow britanske oblasti za devet ur pridržale partnerja britanskega novinarja Glenna Greenwalda, ki je bil v stiku s Snowdenom in prvi objavil razkritja. Ne zato, ker bi se oblasti »kar tako« izključno z namenom zastraševanja spravljale nad družinske člane nadležnih novinarjev, kot so sprva mnogi poudarjali – omenjeni partner David Miranda (po naključju z ravno pravim priimkom za pravniške šale o policijskem pridržanju) je namreč na stroške Guardiana obiskal režiserko, ki je snemala Greenwaldove intervjuje s Snowdenom, tako da je bilo povsem mogoče, da je prenašal kakšne posnetke ali podatke v zvezi s Snowdenovimi razkritji, ki bi jih oblasti rade zasegle. Ne, novica me je zmotila zato, ker so vsaj po dveh plateh oblasti s pridržanjem na videz grobo prekoračile mejo dopustnega ravnanja:
- Prvič, ker so Mirando pridržali na podlagi pooblastil po posebnem zakonu za boj proti terorizmu, ki je tovrstno pridržanje (brez ustreznih procesnih kavtel, ki bi sicer šle – recimo – osumljencem kaznivih dejanj) predvidel le za potrebe odkrivanja teroristov, se pravi oseb, vpletenih v načrtovanje, izvajanje ali spodbujanje terorističnih dejanj. Na prvi pogled je – po zdravi kmečki pameti in po dobljenih informacijah – očitno, da pri Mirandi ni šlo za tovrstne bojazni oblasti, pa čeprav je britanska notranja ministrica, ki se nasploh v tej zadevi ni izkazala, kritike pridržanja označila za simpatizerje terorizma.
- Ter drugič, ker so Mirando pridržali za skoraj devet ur, maksimum, kolikor tako pridržanje lahko traja; če naj bi šlo pri tem postopku res za iskanje morebitnih teroristov, se zdi, da bi morali v takem primeru s postopkom opraviti bistveno hitreje, kar potrjujejo tudi uradni podatki: 97 % vseh pridržanj traja manj kot eno uro, le ena oseba na vsakih 2000 pa je pridržana za več kot šest ur. Zakaj so torej za Mirando porabili devet ur? Na prvo žogo lahko sam pomislim le na dve možnosti: ali je šlo res zgolj za zastraševanje oziroma nadlegovanje samo po sebi, ali pa so oblasti od njega želele na vsak način izvleči kake želene podatke (recimo gesla za dostop do kakih močno zakodiranih podatkov na zaseženih diskih).
V vsakem primeru pa oba navedena primera nakazujeta sprenevedanje in navidezno izkrivljanje zakonov, ki ga tudi s svojo okrepljeno mero političnega cinizma ali realizma od ZDA in Velike Britanije nisem pričakoval. Sem še vedno preveč idealistično naiven, ali pa so v zadnjem času tudi zibelke sodobne demokracije začele škripati?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
