Izhodišče za razmislek glede zastavljenih vprašanj nam lahko predstavlja odločba Ustavnega sodišča U-I-69/03, z dne 20.10.2005, v kateri je med drugim zapisano: »Načelo prilagajanja prava družbenim razmerjem je eno izmed načel pravne države (poudaril M.C.). To pomeni, da lahko zakonodajalec enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno. Samo po sebi to ne pomeni posega v drugi odstavek 14. člena Ustave. Drugače pa je v primeru, ko zakonodajalec spremenjeno zakonsko ureditev v relativno kratkem časovnem obdobju ponovno spremeni tako, da uzakoni enako ureditev, ki je veljala pred zadnjo spremembo. V tem primeru je zavezan k spoštovanju načela enakosti, po katerem lahko enake pravne položaje uredi različno le, če ima za to razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Če iz zakonodajnega gradiva izhaja, da tak razlog ne obstaja, potem je dolžan urediti enako tudi pravni položaj subjektov, za katere je v vmesnem času veljala drugačna ureditev.«
Navedena utemeljitev je pomembna, zanimiva in vredna razmisleka (seveda ob temeljitejšem vpogledu v celotno zadevo). No, na tem mestu pa želim le izpostaviti, da je Ustavno sodišče s to odločbo v naš ustavni sistem uvedlo novo (pod)načelo »krovnega« načela pravne države iz 2. člena Ustave, tj. načelo prilagajanja prava družbenim razmerjem. Osebno mislim, da je konstrukcija tega načela precej neposrečena. Prilagajanje prava družbenim spremembam bi bilo namreč lahko kot načelo smiselno le v smislu zapovedanega vrednostnega vodila (najstva, »Sollen«), ne pa v obliki dopustitvene norme. Poleg tega se vsako pravo že po svoji naravi tako ali drugače vedno prilagaja družbenim razmerjem, pa če je to zapisano v odločbi Ustavnega sodišča ali ne.
Ustavno sodišče pojasnjuje, da navedeno načelo pomeni, da lahko zakonodajalec enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno, razen v primeru, ko uzakonja enako ureditev, kot je veljala pred nedavno sprejeto in sedaj (spet) spremenjeno zakonsko ureditvijo. Dobro. Imamo načelo in izjemo, ki pomeni njegovo omejitev. Pa pustimo zdaj to izjemo in pomislimo, kaj Ustavno sodišče zakonodajalcu sporoča na temeljni, načelni ravni. Enostavno to, da lahko zakonodajalec sprejema zakone, s katerimi spreminja prejšnje zakone. To je sedaj proglašeno za načelo pravne države. Kot da v državah, v katerih ni uveljavljeno načelo pravne države (kamor je npr. sodila tudi bivša SFR Jugoslavija) spreminjanje zakonov ni možno ali dopustno. Pa vsi vemo, da je. V nepravni državi morda še bolj, kajti tam, kjer ni pravne države, ni nobenih takih zadržkov, kot jih poudarja ustavno sodišče.
Menim torej, da gre pri konstrukciji načela prilagajanja prava družbenim razmerjem kot (pod)načela pravne države za pretiravanje. Bistvo citiranega dela odločbe Ustavnega sodišča je dejansko drugje, namreč v zagotavljanju varstva ustavnega načela pravne enakosti. Reči, da zakonodajalec lahko(!) v različnih zaporednih obdobjih spreminja zakone (seveda z učinkom pro futuro) je seveda premalo, če naj bi to načelo celovito osmislili. Če bi šlo tu res za navedeno načelo, potem bi imelo vse skupaj pravi smisel le, če bi to načelo zakonodajalcu naložilo dolžnost (obveznost), da s spreminjanjem zakonov le-te (ustrezno in pravočasno) prilagaja družbenim razmeram. Seveda pa se tu potem takoj pojavi vprašanje, kakšne bi morale biti družbene spremembe, da bi »v luči pravne države« resnično terjale spremembo zakona. Ali bi morale biti »bistvene«, »ključne«, »pomembne«… Na splošno bi jih lahko definirali le zelo abstraktno in s tem nejasno ter tako konkretno odločitev v pretežni meri prepustili zakonodajalcu in v morebitnem sporu odločitvi Ustavnega sodišča. Skratka, načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, kot posebno (pod)načelo načela pravne države, me ne prepriča. Se pa strinjam, da je v naravi pozitivnega prava, da se mora spreminjati in tako tudi prilagajati družbenim spremembam.
Zdaj pa drugo vprašanje. Ali se pravo prilagaja družbenim spremembam, ali se družbene spremembe prilagajajo pravu? Jasno je, da je pomembno oboje, oboje se izmenjuje, prepleta. Enkrat pravo s svojimi normami »lovi« že uveljavljene družbene in strokovne običaje, standarde ipd., drugič pa pravo s svojimi normami te običaje, standarde in moralo tudi spreminja. Tako je npr. (ustavno)pravno načelo nediskriminacije skoraj vedno kakšen korak pred povprečnim (»ljudskim«) običajnim ali moralnim dojemanjem razlik med ljudmi (po rasi, etnični pripadnosti, političnem prepričanju, veroizpovedi, spolu, spolni usmerjenosti itd.), kar pomeni da tu pravo pripomore k ustvarjanju nove (nediskriminatorne, tolerantne) morale, običajev, navad oziroma miselnih in vedenjskih vzorcev. Ali bi torej morali tudi v tej smeri oblikovati posebno (pod)načelo pravne države, tj. načelo prilagajanja družbenih razmerij pravu? No, temu lahko rečemo tudi dolžnost spoštovanja prava. Kar pa je bolj razumljivo. Samo da gre tu seveda očitno za dolžnost (obveznost). In seveda je tudi to del pravne države. Vendar pa spet ne le pravne države, pač pa vsakega prava – in tu smo pri analogni situaciji kot prej. Če bi npr. zagovarjali obstoj nekega posebnega načela prilagajanja družbenih razmerij pravu kot (pod)načela pravne države, s tem ne bi nič kaj dosti manj pretiravali, kot pretiravamo, če govorimo v navedenem smislu o načelu prilagajanja prava družbenim razmerjem.
Seveda obstojijo že od nekdaj tudi razmišljanja, da je pravo lahko tudi večno in nespremenljivo. Toda tu gre za nauke o naravnem pravu, ne pa o pozitivnem pravu, ki ga tudi naravnopravne teorije dojemajo kot nekaj dinamičnega, spremenljivega. Poseben primer je npr. Koran kot sveta knjiga in temeljni vir (religioznega) islamskega prava. V islamskem svetu namreč velja, da je ta temeljni vir islamskega prava večen in nespremenljiv. Toda tudi vsebino Korana razlagajo ljudje, zato prihaja pri različnih islamskih pravnih šolah in učiteljih ter različnih skupnostih islamskih učenjakov za pravno vedo (fikh) do bolj ali manj različnih interpretacij, te pa, koliko so podprte z ustrezno avtoriteto, učinkujejo erga omnes, torej podobno kot zakoni. Tudi pravni nauki iz Korana se tako preko interpretacije prilagajajo družbenim razmerjem.
Naj zaključim. Pri prepoznavanju vsebin načela pravne države je le treba biti nekoliko bolj zadržan. Ni vsaka lastnost ali zadanost prava že kar tudi specifična (tj. bistvena razlikovalna) lastnost načela pravne države. Že tako ali tako se pravni državi pripisuje zelo veliko sestavin (vladavina prava, delitev oblasti, človekove pravice, pravičnost, pravna varnost, sorazmernost, pravna enakost, ustavnost in zakonitost, javnost prava, vezanost izvršilne oblasti na zakon, prepoved retroaktivnosti, pošteni pravni postopki itd.). Če pa že govorimo o prilagajanju prava ne smemo pozabiti, da se (državno) pravo prilagaja predvsem tudi politični volji nosilcev oblasti in nenazadnje mednarodnemu pravu in politiki. Prilagajanje prava je torej odvisno od številnih dejavnikov in je z vsakim od njih v dvostranskem razmerju. Prilagajanje prava družbenim razmerjem je le en vidik te kompleksne celote, zato bi to veljalo upoštevati tudi pri oceni, ali lahko zgolj ta vidik posebej in samostojno opredelimo kot (pod)načelo pravne države.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
