Ko sem se pred dnevi pripravljal na neko predavanje o etiki v javni upravi, sem se ob (ponovnem) prebiranju Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur.l.RS, št. 8/01) v nekem trenutku zavedel, da je ta etika v določeni meri v nasprotju(!) s tisto moralo, ki tožarjenja ne priznava za častno dejanje. No, še preden pojasnim, kaj s tem mislim, predlagam, da si pogledamo nekaj določb 12. člena navedenega kodeksa:
»…1. Javni uslužbenec, ki meni, da se od njega zahteva ravnanje, ki je nezakonito, nepravilno ali neetično in pri katerem gre za delovanje, ki ni v skladu s tem kodeksom, mora to prijaviti v skladu z zakonom.
2. Javni uslužbenec mora v skladu z zakonom prijaviti pristojnemu organu, če ugotovi, da drugi javni uslužbenci kršijo ta kodeks.
…
6. Zagotoviti se mora, da je javni uslužbenec, ki je kar koli od navedenega prijavil iz utemeljenega razloga in v dobri veri, varovan pred šikaniranjem, grožnjami in podobnim ravnanjem, ki ogroža opravljanje javnih nalog.«
(Naj pojasnim, da Zakon o javnih uslužbencih v 10. členu na blanketni način določa, da mora javni uslužbenec pri izvrševanju javnih nalog ravnati častno in v skladu s pravili poklicne etike – s tem je de iure celotni navedeni etični kodeks povzet v zakonski okvir, kar med drugim pomeni, da je sleherna kršitev kodeksa tudi nezakonito, protipravno ravnanje.)
Poglejmo še 19. člen istega kodeksa. V tem členu je na več načinov določeno, kako naj se javni uslužbenec odzove, če mu ponudijo nedovoljene ugodnosti (darila, usluge, gostoljubnost in druge koristi zanj, njegovo družino, bližnje sorodnike, prijatelje itd.). Med drugim pa je v tem členu tudi določeno, da naj javni uslužbenec vse to »…čim prej prijavi svojemu predstojniku ali neposredno pristojnemu organu.«
Iz navedenih določb izhaja, da je etično prijaviti (»zatožiti«) pristojnemu (tj. državnemu) organu ne le nezakonito, pač pa tudi nepravilno in/ali neetično ravnanje drugih posameznikov, tj. javnih uslužbencev. Dodajmo k temu za ponazoritev še en, navzven nekoliko drugačen, vendar po smislu podoben vidik – tj. novinarsko delo. Novinarji in mediji temeljijo (vsak dan bolj) na »tožarjenju« ljudi. Njihov imperativ je med drugim izbrskati čim več nenavadnih, nepravilnih, neetičnih in nenazadnje nezakonitih ravnanj in vedenj ljudi ter jih obelodaniti urbi et orbi. Če kaj takega počnejo sosedi, prijatelji, znanci, sorodniki ali pač kakšen drug »navaden državljan«, ga pogosto ocenjujemo za neprimernega ali nemoralnega, saj se nam njegovo »špecanje« in opravljanje drugih ljudi vsaj načelno upira (čeprav včasih ali celo pogosto v tem tudi uživamo). Če to počnejo novinarji, policija, državno tožilstvo in inšpektorji, pa je to seveda normalno in zaželeno.
Pomislimo. Če npr. svojim ali tujim otrokom rečemo, da naj ne tožarijo svojih prijateljev oziroma drugih otrok ali svojih staršev, takrat jih učimo nečesa, kar je v nasprotju z zahtevami, ki jih bomo pred njih postavili, ko bodo odrasli – npr. ko bodo javni uslužbenci ali novinarji ali pa pač državljani, ki naj bi se jim zdela etika obeh navedenih poklicev nekaj normalnega. Ali ni to eden od paradoksov naše vzgoje? Tako npr. v nekem obdobju in sferi našega življenja štejemo, da je bolj častno potrpeti kakšno neprijetnost, ki nam jo povzročijo drugi, kot pa to neprijetnost takoj zatožiti drugim ljudem, državnim organom ali javnosti, medtem ko v nekem drugem trenutku in prostoru štejemo za častno (npr. v skladu z etiko javnih uslužbencev), da tudi sodelavca, znanca, celo prijatelja prijavimo pristojnim organom zaradi neke njegove nepravilnosti. Kaj je torej častno ravnanje? Kodeks ravnanja javnih uslužbencev v 4. členu govori o tem, da mora javni uslužbenec opravljati javne naloge častno in v mejah kodeksa ter spoštovanja človekovega dostojanstva. Ali javni uslužbenec s tem, ko zatoži sodelavca, ki je prejel darilo vredno 20.000 SIT (torej več od zakonsko dovoljenih 15.000 SIT) in ga ni prijavil oziroma izročil delodajalcu, zares stori etično dejanje? Kaj če gre pri tem le za razkošen šopek rož, za nekoliko bolj »nobel« pisalo ali za knjigo (že marsikateri pravni učbenik presega ceno 15.000 SIT)? Ali ravna javni uslužbenec etično, če prijavi sodelavca, ki je npr. večkrat nekoliko predolgo na malici, ki v času službe kakšni dve uri ne dela, ker s kolegi praznuje rojstni dan (kar je seveda zasebna dejavnost), ki pogosto preklinja ali opravlja sodelavce ipd. – pri čemer vsi ti »kršitelji« relativno dobro opravljajo svoje delo? Ali ni tako, da tožarjenje največkrat poruši medosebne odnose, vodi v nezaupljivost, odtujenost in celo v medsebojne zamere in sovraštvo?
Vsekakor pri vsem tem ne gre za lahka vprašanja in dileme. Morala, verjetno pa tudi etika kot objektivizirana morala, ki želi s svojo zadanostjo (»Sollen«) vzpostaviti nekakšno višjo stopnjo kolektivnega moralnega ravnanja v določeni družbeni skupini, človeku nalagata, da je do sočloveka in sodelavca najprej človek. In to človek v smislu razumevanja, sočutja, ljubezni, prijateljstva in solidarnosti – vsaj kolikor to pač zmoremo. Vsaj tako si mislim. Da moraš namreč sočloveka in sodelavca na njegove napake ali celo nemoralna dejanja najprej opozoriti, ga spodbujati, da z njimi preneha, mu to pokazati z lastnim zgledom itd. – ne pa, da ga greš kar prijaviti (»zatožiti«) šefu. Vprašajmo se, zakaj celó pravo, ki ima v družbi drugačno funkcijo kot etika in kot takšno v določenih primerih povsem utemeljeno kaznuje npr. opustitev kazenske ovadbe ali opravljanje drugih oseb, ljudem »odpušča«, če ne ovadijo svojih najbližjih ali ne pričajo zoper njih? Verjetno zato, ker bi bilo to preveč v nasprotju z človekovo moralo (in tudi etiko). Kako naj npr. mati ovadi sina storitve kaznivega dejanja ali nastopi v kazenskem procesu kot obremenilna priča zoper njega? In podobno je s prijatelji, zakonskimi partnerji itd.
Seveda pa obstoji tudi druga plat. Če pod krinko morale ali etike v preveliki meri in predolgo toleriramo nemoralo in neetičnost drugih, potem postanemo sokrivi za negativne posledice. Če nekoga, ki je v svoji neetičnosti in nestrokovnosti »nepoboljšljiv« in s tem nenehno škoduje drugim (sodelavcu, kolektivu, skupnosti ali družbi) ne prijavimo nadrejenim ali drugim pristojnim subjektom, potem dejansko sami ravnamo neetično. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev torej v tem pogledu utemeljeno določa, da je treba nepravilna in neetična ravnanja prijaviti pristojnim organom. Vprašljiva pa je relativno togost njegovih zgoraj navedenih določb, ki preveč enosmerno iščejo poti k zagotavljanju etičnega ravnanja zgolj ali vsaj pretežno v prijavljanju nepravilnosti. To mora biti skrajni ukrep. Preden se zatečemo k njemu, moramo napraviti precejšen osebni napor, da zadeve rešimo po poti prepričevanja, posredovanja itd. Kodeks, morala, zakon – vse to so sicer pomembni in koristni usmerjevalci pravilnega ravnanja, toda vsak od njih je do neke mere enostranski. Vse skupaj je zato predvsem stvar nekega človeškega občutka, prave mere, poklicne in življenjske izkušnje in zrelosti.
Pri tem pa paradoks seveda ostaja. In verjetno se je z njim najtežje soočati prav pri vzgoji otrok in mladine. Kako torej vzgajati mlade rodove, da bodo čutili in razumeli, da je, če parafraziram Konfucija, preveč tožarjenja prav tako slabo kot premalo? No, vsaj na načelni ravni odgovor ni težak: samo tako, da se tega najprej resnično naučimo sami!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
