c S
Pravo in ideologija (1.del)
prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
22.11.2006 Pojem ideologije se praviloma povezuje s politiko. Ob tem pa se zastavlja tudi vprašanje, kakšno je neposredno razmerje med ideologijo in pravom (kar ni povsem isto kot razmerje med politiko in pravom). Ali je z ideologijo prežeto tudi pravo, ki v določeni meri vedno izraža politično-ideološke vrednote in cilje? In ali ni pravo že tudi samo po sebi posebna vrsta ideologije? Z odgovori na ta vprašanja se vsekakor dotikamo same narave prava.

Beseda ideologija izvira iz obdobja devetdesetih let 18. stoletja, in sicer iz post-revolucionarne Francije. Za avtorja tega pojma velja francoski plemič, učenjak in predstavnik filozofije materialistov Antoine Luis Claude Destutt de Tracy (1754-1836), ki je med letoma 1796 in 1798 ta pojem skoval z željo, da bi z njim povsem jasno poimenoval novo znanost, tj. »znanost o idejah«. Pojem ideologije je neologizem, ki združuje grška pojma eidos in logos. Ideologijo je v tem smislu mogoče razumeti kot (racionalno) znanost, v okviru katere se ideje oblikujejo s pomočjo znanja, ki temelji na podlagi izkustvenega (empiričnega) preučevanja, ne pa na nadnaravnih ali duhovnih pojavih (temeljno o ideologiji/ah npr. L.P. Baradat: Political Ideologies, Their Origins and Impact, Prentice Hall, New Jersey 1997).

Ideologija kot »nova znanost« je torej v tem svojem izvornem pomenu otrok moderne dobe, dobe »razsvetljenega (raz)uma«, ki se zoperstavlja starim (srednjeveškim) verskim in drugačnim dogmam, zavrača metafiziko ter postavlja v ospredje človekovo racionalno sposobnost odkrivanja zakonitosti (družbenega) sveta. Vendar pa se že v okviru t.i. klasične uporabe pojma ideologije, kot je npr. značilna za de Tracyja, Marxa in Mannheima, kažejo bistvene razlike prav glede ocene, ali je ideologija lahko objektivna. De Tracy pri ideologiji izpostavlja predvsem znanstvenost v smislu racionalne preverljivosti in objektivnosti družboslovnega preučevanja in usmerjanja. Kot takšna naj bi bila ideologija sposobna iznajti ustrezna »zdravila« za pomanjkljivosti družbe ter jo voditi v blagostanje. Na drugi strani pa Marx in Mannheim, seveda vsak s svoje družboslovne oziroma filozofske pozicije, ideologijo označujeta (in obsojata) predvsem kot nekaj partikularnega in subjektivnega, saj naj bi se pripadnik ideologije pri svojem delovanju v svetu ne mogel izogniti lastni pristranskosti. Takšni so večinoma tudi sodobni pogledi, ki za razliko od de Tracyja, po katerem je ideologija lahko le ena, govorijo o različnih ideologijah.

Dandanes so ideologije razumljene predvsem kot politični pozivi ljudskim množicam, da (naj) le-te delujejo na določen način in za dosego določenih ciljev, ki pomenijo (točneje: naj bi pomenili) izboljšanje političnega oziroma družbenega življenja. Če združimo poglede na pojem ideologije na skupne imenovalce, potem vidimo, da je za sleherno ideologijo značilno naslednje (Baradat, str. 9):

1. Če ni izrecno izpostavljeno drugače, ima pojem ideologije politični pomen.

2. Vsaka ideologija vsebuje interpretacijo sedanjosti in pogled na zaželeno prihodnost. Pri tem je anticipirana prihodnost vedno prikazana kot materialno boljša od sedanjosti in pogosto tudi tako, kot da jo je mogoče doseči v času enega človeškega življenja.

3. Vsaka ideologija je akcijsko usmerjena in vključuje v ta namen seznam določenih dejanj, ki jih je treba storiti, da bi dosegli njene cilje.

4. Ideologije so vedno usmerjene k ljudskim množicam.

5. Ideologije so izražene na preprost in shematičen način ter so predstavljene v motivacijskem duhu.

Ideologije so torej nujne za kakršnokoli učinkovito politično gibanje. Toda ideologije v ožjem smislu ne smemo enačiti s pojmom politike ali s političnimi teorijami in filozofijami, kajti v primerjavi s temi so ideologije mnogo manj sistematične in kompleksne. Seveda pa praktično vsaka ideologija iz politične teorije ali filozofije črpa podlago za svoje (akcijske) ideje ter nato pogojuje in usmerja politiko v vseh njenih temeljnih razsežnostih: institucionalni (angl. polity), normativni (policy) in procesni (politics) razsežnosti. Ideologija je torej nekakšen »naboj«, »impulz«, ki politiko intenzivno potiska ali vleče v določeno smer.

Ker bom v prihodnji kolumni pojasnil, kako politična ideologija vpliva na pravo, ter kako se moderno pravo vzpostavlja tudi kot specifična (samosvoja, relativno avtonomna) ideologija, moram na tem mestu vsaj v idealno-tipski obliki(!) predstaviti temeljne politične usmeritve, skozi katere se izraža politična ideologija. Glede na klasično razporeditev na osi desnica – levica ter upoštevaje različnost pogledov na spremembe in vrednote v družbi naj tu zadostuje naslednja (poenostavljena!) shema (Baradat, str. 12-13, 42):

a) Radikalno politično usmeritev, ki sodi v skrajni levi pol političnega spektra, zagovarjajo ljudje, ki so izrazito nezadovoljni z obstoječim družbenim oziroma političnim stanjem. Želijo si takojšnje in korenite, tj. revolucionarne spremembe obstoječe ureditve, pri čemer zagovarjajo nekaj vrednostno in sistemsko novega in drugačnega (zavzemajo se npr. za dosledni ali »ekstremni« egalitarizem, radikalno zavračajo materializem ipd.).

b) Zagovorniki liberalne politične usmeritve so znatno manj nezadovoljni od radikalcev, vendar pa si vseeno želijo družbene oziroma politične spremembe. Liberalci v klasičnem pomenu se pri tem osredotočajo na posameznika in lastninsko pravico, sodobni liberalci pa ljudi upoštevajo tudi v kolektivnem smislu in poudarjajo (druge) človekove pravice, pri čemer je obojim, vsaj v pretežni meri, skupna vera v dobroto ljudi, enakost, razum in pravo.

c) Zagovorniki zmerne (»moderate«) politične usmeritve, ki zavzema sredinsko mesto na osi med politično levico in desnico, v obstoječi družbi in politiki ne vidijo večjih slabosti, zato v pretežni meri pristajajo na status quo. Ob tem seveda opažajo tudi možnosti za izboljšave obstoječega stanja na posameznih področjih, vendar pristajajo v zvezi s tem le na postopne in zmerne ukrepe, ki ne smejo bistveno spremeniti delovanja družbe.

d) Konservativna politična usmeritev sodi v desni politični pol, pri čemer so zagovorniki te usmeritve še bolj (in hkrati najbolj) zadržani do kakršnihkoli družbenih sprememb. Konservativna usmeritev je nekakšen antipod liberalni, saj se od le-te razlikuje v praktično vseh pogledih. Tako kot liberalci se tudi konservativci delijo na različne struje, pri čemer pa vsi praviloma izkazujejo nezaupanje v človeško moralo in razum ter bodisi zanikajo ali pa vsaj zmanjšujejo pomen načela enakosti ljudi. Na splošno se konservativci nagibajo k veri, tradiciji, redu in ohranjanju obstoječih institucij.

e) Reakcionarna politična usmeritev zavrača moderne vrednote ter zahteva ponovno vzpostavitev političnega sistema in vrednot iz prejšnjega obdobja. Izmed vseh omenjenih političnih usmeritev je to edina, ki je v omenjenem smislu retrogradna, pri čemer obstoje tudi znotraj reakcionarnih pozicij različne stopnje intenzitete nezadovoljstva z obstoječim stanjem. Reakcionarji so v vrednostnem pogledu na skrajnem desnem političnem polu (npr. zavračajo enakost ljudi in podpirajo razdelitev moči in bogastva na podlagi razlik v rasi, družbenem sloju, inteligenci ipd.), vendar pa so v svojem nezadovoljstvu z obstoječim ter v želji po nagli in koreniti spremembi zelo podobni radikalcem, ki se nahajajo na skrajnem levem političnem polu (tako so npr. v tem pogledu skrajni marksisti na levici, ki menijo da je družbeno spremembo treba doseči po nasilni poti, do neke mere podobni skrajnim fašistom na desnici, ki zagovarjajo vojno kot nekaj dobrega po sebi).


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.