c S
Moč in meje besed v pravu 29.07.2013 Sredi poletja je dolžnost pravnih kolumnistov, da iščejo docela resnobne odgovore na splošnejša družbena vprašanja. Denimo na zagonetko, kako se spopasti s prekomerno vročino. Ali nam lahko tudi tu pridejo prav spoznanja in odlike pravnega reda? Ob vzajemni osuplosti, zakaj si tega vprašanja do sedaj še niso zastavljali, se mu lahko posvetimo v pričujoči kolumni.

Ta kolumna se pravzaprav po dveh plateh začenja tam, kjer se je prejšnja končala, pri Stari zavezi. (V bistvu pa še prej, na samem začetku.)

»Bog je rekel: 'Bodi svetloba!«' In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.«

Ni lepše demonstracije moči besed oziroma govora, kot je opisani nastanek sveta. »Tako je samo Stvarstvo nastalo z aktom govora; zgolj z njihovim poimenovanjem je Bog ustvaril reči in jim podelil njihov ontološki status,« pravi Umberto Eco v svojem sestavku o jezikih v paradižu.

Kakor pri Bogu, tako pri pravu – ko sodišče obtoženca spozna za krivega, je kriv. Ponekod to stori porota njegovih vrstnikov – krivdorek porote, govorni akt, ustvari stvarnost njegove krivde, v kateri se (lahko) razblini vse do tistega trenutka trdna domneva njegove nedolžnosti. Dejstvo, ki ga – upam, da zgolj v filmih* – lepo poudari oni dolgi dramaturški premor, ko predsednik porote sporoča njeno odločitev.

(*To je trenutek, na katerem praviloma pade še tako verodostojen prikaz sodnih postopkov. Če bi sam sodil v postopku, v katerem bi predsednik porote rekel: »Glede očitanega dejanja naklepnega umora prve stopnje porota obtoženca spoznava za …«, nato pa postal za kakih deset sekund, da bi si lahko prisotni (=gledalci) od blizu ogledali obraz obtoženca, tožilca, svojcev žrtve, sodnika, porotnikov in kogarkoli še, medtem ko bi jim srce v pričakovanju odločitve (»… krivega« ali »… nedolžnega«?) vse hitreje utripalo, bi takega porotnika poklical najmanj na zagovor in branje kozjih molitvic.)

Kakšna moč besede! Si predstavljate?

Človeka v trenutni vročini kaj zlahka zanese v sanjarjenje, kako bi bilo, ko bi enako moč besede uživali tudi nekateri drugi poklici. Recimo, ko že govorim o vremenu, snovanje vremenskih napovedi. »Jutri bo sijalo sonce, a temperatura ne bo šla prek 30 stopinj,« bi na osrednjem televizijskem kanalu rekel dobrodušni vremenoslovec in gledalci bi si oddahnili. Kar je rekel, to je rekel, temperatura pa bi se hočeš nočeš pokorila njegovim besedam – zgolj z njegovim poimenovanjem je ustvaril lep dan. »Jutri bo sijalo sonce« bi v resnici postalo »jutri naj sije sonce« oziroma »jutri mora sijati sonce«.

(Če ste po naravi nadležni ljubiteljski logik, vam tudi tako sanjarjenje odpira nova poglavja za razmislek. Kaj bi se potemtakem recimo zgodilo, če bi konkurenčni postaji napovedali različno vreme? Katera je merodajna? Menda ja ne bi imeli višje instance, ki bi v primeru razhajanj podala avtoritativno razlago vremena? Bi v takem primeru dopuščali tudi pritožbo zoper vremensko napoved, ki nam ni pogodu oziroma se nam zdi nepravična? Itd. V vsakem primeru se mi zdi očitno, da bi bila prav dobrodušnost ena od osrednjih zahtevanih karakternih lastnosti izbranega vremenoslovca: zmrazi me ob misli, da bi napoved pripravljal kak ljudomrznež, ki bi nam privoščil veliko neznosne vročine, toče in poplav, pa čeprav se nam občasno že lahko zdi, da ravno takega imamo.)

Uporabnost takega pristopa bi se izkazala tudi v vrsti drugih okoliščin. Denimo v politiki. Le predstavljajte si, kako lepo bi bilo, če bi se lahko zares zanesli na besede kakega kandidata, ki bi v predvolilnih nastopih dejal: »Če bom izvoljen, bom izkoreninil korupcijo in državi zagotovil trajno gospodarsko rast v solidarnostno in moralno krepostni družbi.« Ljudje bi drli na volišča in nato z občudovanjem opazovali prelivanje besed v stvarnost – da o priljubljenosti tako izvoljenih politikov sploh ne govorimo.

Končno bi si take moči besed lahko želeli tudi v povsem zasebnih kontekstih. Se spomnite primera, ko vas je kdo pregovarjal v kako reč, ki se vam ni zdela povsem mikavna? (Lahko je šlo zgolj za izbor filma v kinematografu, lahko pa denimo tudi za pobudo, da bi skupaj z njim splezali na kakega osemtisočaka.) V svetu z ustrezno konstitutivno močjo govornega akta ne bi bilo težav. »Pa se ti to res zdi dobra ideja?« bi ga vprašali, on pa bi vas docela pomiril z odgovorom: »Verjemi mi, ne bo ti žal.« Če tako reče, potem bo že držalo.

Ja, tako sanjarjenje se človeku pripeti, kadar je prevroče. A potem se vendarle spomni, da pri krivdoreku odločamo o preteklosti, tu pa narekujemo prihodnost, pri kateri bi tudi v najboljšem primeru analogije z močjo besed v pravu govorni akti vremenske napovedi ali predvolilnih obljub spominjali na družbene zakone. Ena od pomembnih razlik med naravnimi in družbenimi zakoni pa je, da ene od njih lahko kršimo… Pa smo spet pri začetku.

Ali kot je v Restavraciji ob koncu vesolja zapisal Douglas Adams: »Obstaja teorija, po kateri bo vesolje, če bo kdorkoli kdaj ugotovil njegov namen in razlog za njegov obstoj, v hipu izginilo, nadomestilo pa ga bo nekaj še bolj bizarnega in nerazložljivega. Obstaja še druga teorija, po kateri se je to že zgodilo.«


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.