Vernon Bogdanor pri obravnavi vprašanja dvodomnosti parlamentov opozarja na znano politično maksimo, ki se glasi približno takole: »Nikoli ne ustvari institucije, če to ni potrebno. Če (druge) obstoječe institucije (že) izpolnjujejo pogoje za dobro vlado (vladanje, oblast), potem drugi dom parlamenta ni potreben.« K temu navedeni avtor v nekoliko skeptični drži nasproti dvodomnosti dodaja, da v primeru, če druge institucije ne zagotavljajo pogojev za dobro vlado, tega ne more popraviti niti drugi (zgornji) dom parlamenta.
V zvezi s tem se lahko vprašamo, ali smo ob sprejemanju ustave resnično potrebovali Državni svet ter ali bi brez njega ostale ustavne institucije ne zagotavljale pogojev za dobro vladanje (politiko). Odgovoriti na ti dve vprašanji vsaj na prvi pogled ni težko. Državnega svet nismo nujno potrebovali in tudi brez njega bi lahko naša politika delovala dobro. Toda takšen odgovor je le retrospektivno hipotetičen, nerealen, kajti Državni svet pač imamo, pri čemer smo ga leta 1991 na nek način tudi nujno potrebovali, in sicer vsaj kot kompromisno rešitev, ki je ponudila izhod iz pat situacije pri sprejemanju ustave. Takšna situacija je nastala zaradi nepomirljivega nasprotja med zagovorniki enodomnega in zagovorniki dvodomnega parlamenta. Predsednik takratne skupščine in ustavne komisije dr. France Bučar je prav z idejo o Državnem svetu, kot specifičnem predstavništvu lokalnih, socialnih, gospodarskih in poklicnih interesov, uspel doseči politični kompromis, ki pa niti takrat niti kasneje ni užival širše strokovne podpore oziroma naklonjenosti. Zaradi svoje specifične korporativne strukture in v marsičem neposrečenih pristojnosti se Državni svet tudi v praksi ni mogel izkazati kot pomemben in pretežno koristen državni organ, čeprav seveda ne gre spregledati dejstva, da je kot parlamentarni dejavnik v okviru sistema cheks and balances nekajkrat tudi zelo uspešno odigral svojo vlogo.
Žal se je doslej večji del razprave o ustavnem položaju in funkciji Državnega sveta, še posebej med večjim delom poslancev Državnega zbora in pri nekaterih drugih politikih, gibal na ravni vprašanj, ali temu državnemu organu sploh priznati status drugega doma parlamenta (ustavnopravna analiza nedvomno potrjuje takšno njegovo naravo) ter kako ga čim bolj potisniti v ozadje političnega in pravodajnega dogajanja v parlamentu. Državni svet je bil s strani politike pogosto obravnavan kot nekakšna nezaželena motnja v parlamentarnem procesu odločanja, kot nekakšen »politični outsajder«, »tujek« ipd., pri čemer se je v njegovo delovanje postopno zalezla tudi strankarska politika, ki je ob vsem ostalem le še prispevala k precejšnji razvodenitvi prvotne zamisli o naravi in funkciji tega državnega organa.
Današnja dilema je zelo jasna. Ker Državni svet takšen, kot je, zagotovo ni dobra in koristna rešitev za slovenski parlamentarni sistem, ga je treba bodisi urediti na novo ali pa ukiniti. Seveda je za eno ali drugo rešitev potrebna sprememba ustave, zato bo zgornja dilema prej ali slej pripeljala tudi do ustavne razprave. Pri tej razpravi – in to se mi zdi pri vsem tem najpomembnejše – pa je treba v čim večji meri preseči pritlehne politične oziroma politikantske razprave, ki obravnavajo Državni svet v luči osebnih zamer, ozkih in kratkoročnih političnih interesov ter popreproščenih ugotovitev o Državnem svetu kot »motnji v sistemu«. Če že v času ustavne razprave v letih 1990/91 ni bilo na voljo dovolj časa in politične modrosti za resno in poglobljeno razpravo o ustavni naravi in funkciji Državnega sveta, potem je treba vsaj sedaj k temu pristopiti na temeljit in odgovoren način. To pa tudi pomeni, da je treba morebitne ustavne posege v ureditev Državnega sveta, pa tudi možnost njegove odprave, preučiti predvsem v luči demokratičnega pomena dvodomnosti. Seveda se tu odpirajo še številna druga vprašanje, npr. ali in kako bo na sestavo in delovanje Državnega sveta vplivala bodoča ustanovitev pokrajin v Sloveniji. Toda ključno vprašanje je predvsem, ali je Državni svet, seveda z ustrezno spremenjeno sestavo in pristojnostmi, (lahko) dejavnik, ki zagotavlja višjo stopnjo demokratičnosti od zgolj enodomnega parlamenta. To vprašanje je pri nas še toliko bolj pomembno zato, ker v Sloveniji razlogov za dvodomnost ne moremo iskati v federalni strukturi države ali pa v demokratični tradiciji.
Toda kako meriti demokratičnost? Odgovor ni enostaven. Kot možna merila se npr. ponujajo: a) stopnja participacije državljanov, civilne družbe, etničnih in drugih manjšin oziroma skupin pri oblastnem (državnem) odločanju; b) stopnja sprejemljivosti oziroma legitimnosti odločitev, sprejetih v parlamentu, vladi itd.; c) v sodobnem času je nekakšno vsebinsko merilo demokratičnosti tudi uspešnost varstva človekovih pravic in pravic manjšin; d) v ustavni demokraciji, je merilo demokratičnosti tudi spoštovanje ustave; e) učinkovitost delovanja sistema cheks and balances itd. Na splošno in tudi v primeru Državnega sveta naj bi veljalo, da če drugi dom parlamenta bistveno pripomore k izpolnjevanju meril demokratičnosti, potem sta njegov obstoj in delovanje upravičena. Če pa je mogoče vsa navedena merila dolgoročno v zadostni meri in zanesljivo izpolnjevati v okviru drugih državnih organov oziroma ustavnih institucij, potem drugi dom parlamenta, kot že rečeno, ni potreben. Seveda pa je treba pri vsem tem upoštevati še pomen učinkovitosti parlamentarnega sistema, ki omejevalno vpliva na demokratičnost sistema. Tako mora biti demokracija zaradi zagotavljanja učinkovitosti politike in zakonodaje omejena predvsem v časovnem vidiku (omejen obseg demokratične razprave), v personalnem vidiku (ne morejo vsi sodelovati pri odločanju – iz tega sledi načelo reprezentance, posredne demokracije ipd.) ter z vidika zahteve po legitimnosti in efektivnosti (sprejete odločitve morajo biti splošno sprejemljive ter praktično realizirane). Posebne omejitve postavlja demokraciji tudi pravna država, ki je sicer z demokracijo v temelju neločljivo povezana (ni demokracije brez pravne države in obratno), vendar pa se v določenih segmentih vzpostavi nad njo, kot njen lastni varovalni mehanizem (tako npr. demokratični večinski princip odločanja na zakonodajni ravni ne sme voditi v kršitve ustave, kot najvišjega pravnega akta).
Razprava o Državnem svetu, ko se bo enkrat resno pričela, bo morala torej ponuditi strokovno in politično argumentirane odgovore na vprašanja, ki se bodo nanašala na vprašanja demokratičnosti, učinkovitosti in pravnosti parlamentarnega odločanja. Pri vsem tem pa je pomembno, da se v ustavni razpravi najprej temeljito preučijo možnosti sprememb ureditve Državnega sveta ter šele nato tudi morebitna potreba po njegovi ukinitvi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
