Ker se je nato v splošni razpravi izkazalo, da se je udeležencem misel o (pravni) intuiciji, »šestem čutu«, pravnem občutku ipd. zdela zanimiva in izzivalna, sem se odločil da to in svojo prihodnjo kolumno namenim kratki predstavitvi pravnega občutka. Ker o tem pojavu oziroma pojmu vsako leto predavam študentom pri predmetu Filozofija prava (na Pravni fakulteti v Ljubljani) in ker sem o pravnem občutku že večkrat tudi pisal (npr. v knjigi »(I)racionalnost modernega prava«), sem imel doslej verjetno nekoliko pretiran »občutek«, da je »pravni občutek« že kar dobro in širše znan pojem v pravnih krogih. Sedaj pa me že preveva občutek, da to verjetno drži le deloma, in sicer predvsem v nekakšnem »površinskem smislu«, kar pomeni, da so seveda pravniki večinoma že kaj slišali o pravnem občutku, vendar pa ga verjetno kljub njegovi vsakodnevni prisotnosti v lastni pravni dejavnosti praviloma še niso globlje reflektirali ter skušali morebiti razmišljati o tem, kako bi ga ustrezno razvijali ter mu znali pravilno prisluhniti.
Na tem mestu seveda o pravnem občutku ne bom razpravljal »znanstveno«, pač pa bolj praktično – ponazoritveno. Če si tako za ponazoritev zamislimo, kako vozimo avto (ali katerokoli drugo vozilo), lahko ugotovimo, da je pri tem vsaka naša kretnja matematično izmerljiva (npr. za koliko milimetrov ali centimetrov smo pri zavijanju obrnili svoj pogled, roke in volan), prav tako kot je na isti način mogoče izmeriti in opredeliti vsako razdaljo in smer gibanja avtomobila. Če torej gledamo na vožnjo z avtom na ta način, bi si lahko mislili, da gre pri tem za natančno (eksaktno) izmerljivo in zato tudi racionalno (razumsko) obvladljivo ravnanje. Toda vsi vemo, da temu ni tako. Ko moramo zaviti v ovinek ali parkirati avto, takrat pravzaprav (ljudje) vse te »operacije« v pretežni meri izvršimo po občutku(!). Samo predstavljajmo si, kako bi bilo, če bi sredi vožnje z avtom začeli naše kretnje in gibanje avtomobila kontinuirano meriti skozi metre in centimetre, tj. v racionalnih kategorijah – vse skupaj bi se verjetno končalo z nesrečo. Čeprav je torej vožnjo z avtom vnaprej in za nazaj mogoče natančno izmeriti, definirati oziroma pojasniti v točnih razdaljah, smereh, hitrostih itd., pa je med vožnjo vse to precej manj pomembno ali celo zanemarljivo. Pred in po vožnji torej le-to opredeljujemo pretežno racionalno (razumsko), med vožnjo pa nas v smislu konkretnega usmerjanja vozila vodijo predvsem tudi iracionalni (izven-razumski) dejavniki, npr. volja (za hitro, počasno in drugačno vožnjo), intuicija (npr. notranji čut, ki nas opozori na skrito nevarnost), emocije (npr. užitek v določeni vrsti vožnje) ter nenazadnje občutki, s katerimi povsem konkretno usmerjamo naše zavijanje, pospeševanje, zaviranje itd. Seveda ob vsem tem tudi prepoznavamo prometne znake, druga vozila, pešce, razmišljamo o smeri vožnje itd. – kar vse je pretežno racionalna dejavnost. Toda iracionalnost ima pri sami vožnji v navedenem smislu bistveno vlogo.
Mutatis mutandis velja tudi za pravo. Tudi v naši vsakodnevni pravni dejavnosti se vseskozi prepletajo racionalni in iracionalni dejavniki. Med slednjimi je še posebej pomemben pravni občutek. Gre za psihološki občutek, ki nas usmerja v pravne rešitve oziroma odločitve. Ko npr. doživimo ali slišimo za neko konfliktno življenjsko situacijo, se v nas praviloma spontano prebudi občutek o tem, kakšna je oziroma naj bi bila pravna rešitev te situacije (kaj je pravno pravilno, kdo je v tem primeru kršitelj prava in kdo ne ipd.). Tudi ko npr. prebiramo določbe zakona ali drugega predpisa, se v nas pogosto vzbudi pravni občutek o tem, ali je takšna določba npr. skladna z ustavo in s pravnim sistemom, ali je napisana v duhu prava in njegovih vrednot, ali ni morebiti pravno neustrezna (nejasna, pomanjkljiva itd.). Takšen notranji psihološki občutek nato bolj ali manj natančno pretvarjamo v razumske kategorije ter ga ubesedimo, pri čemer se oba procesa, občutenjski in razumski, dejansko odvijata hkrati in medsebojno prepleteno. Naša (razumska) analiza, sinteza, primerjava itd. različnih pravnih situacij ter naše (razumsko) jezikovno, logično, sistematično in drugačno interpretiranje pravnih aktov torej ne poteka po nekih časovno in logično organiziranih shemah, pač pa v spontanem prepletanju vseh dejavnikov, ki jih lahko seveda v retrospektivi (šolsko, shematično, statično) razčlenjujemo na omenjene vrste logičnih operacij in na različne metode pravne razlage. Toda naša »vožnja« skozi pravo je še vedno v precejšnji meri determinirana in vodena z našim pravnim občutkom.
Tokrat naj glede pravnega občutka izpostavim le še dvoje: prvič, pravni občutek ni le neka prirojena danost, pač pa je pojavnost, ki jo v precejšnji meri pogojuje posameznikova pravna in drugačna socializacija; drugič, pravni občutek je, tako kot vsaka druga (pretežno) iracionalna pojavnost, lahko tudi varljiv, nezanesljiv ipd., zato ga je treba vedno preizkusiti in utemeljiti tudi z racionalnimi sredstvi.
Glede prvega velja reči, da psihološka in pravna znanost oziroma veda ugotavljata, da se pravni občutek pojavi na določeni stopnji človekovega razvoja (ko postane otrok sposoben dojeti odnose med ljudmi na bolj ali manj objektiviziran interpersonalen način), nato pa se ta občutek bistveno hitreje in močneje razvija in krepi pri vseh tistih posameznikih, ki se ukvarjajo s pravom. Pri pravnikih je zato seveda pravni občutek praviloma razvit v veliko večji meri kot pri ostalih posameznikih, pri čemer se znotraj prava ta občutek še nadalje »specializira«. Tako ima strokovnjak za ustavno pravo praviloma nadpovprečno razvit ustavnopravni občutek, strokovnjak za kazensko pravo pa kazenskopravni občutek itd.
Glede (ne)zanesljivosti pravnega občutka pa je treba poudariti, da pravnih odločitev nikoli ne smemo sprejemati zgolj na podlagi pravnega občutka. Le-tega je treba vedno sproti ali naknadno preveriti v luči racionalne (empirično podprte, logično premišljene itd.) pravne metodologije. Včasih nas pravni občutek »nagne v pravo stran« in nam omogoči ali vsaj olajša razumsko pot iskanja opredelitve ali rešitve pravnega problema, včasih pa nas lahko »pravni« občutek tudi zavede, nas torej usmeri na pot, ki se skozi racionalno preverjanje predpisov in dejanskih okoliščin primera izkaže kot pravno neustrezna - v tem primeru se nam je pravzaprav oglašal zmotni ali lažni pravni občutek, ali pa nas je usmerjal npr. naš moralni občutek ali kakšen drug subjektivni psihološki dejavnik (predsodki itd.). Ker se ljudje v družbenih razmerjih bolj zanesljivo sporazumevamo na razumski,kot pa na psihološko-občutenjski ravni, je torej v modernem, pretežno racionaliziranem pravu še toliko bolj pomembno, da upoštevamo pravni občutek le kot pomemben pravni impulz, signal ali usmerjevalec, nikoli pa ne kot dokončnega pokazatelja pravne rešitve. Seveda pa mora dober pravnik vedno znati prisluhniti tudi svojemu pravnemu občutku, kajti ta ga lahko pogosto opozarja, da npr. »nekaj še ni dovolj dobro pravno premišljeno«, »da nekaj čisto ne štima«, »da je morda nekaj še pozabil preveriti«, ali pa npr. »da bo tole res kar pravilna pravna odločitev«. Vsa takšna in drugačna občutenjska sporočila prihajajo namreč v našo površinsko zavest iz naše notranjosti, v katero smo v preteklih letih shranili nešteto podatkov in izkušenj, ki se nam po neki notranji, latentni logiki nezavednega mišljenja ali intuicije vedno znova oglašajo in nas opozarjajo na stvari, ki se jih v določenem trenutku razumsko morebiti še ne zavedamo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
