c S
Na poti k balkanizaciji Evrope? 01.07.2013 Pred petnajstimi leti, ob svojem prvem obisku Ljubljane, je ugledni strokovnjak evropskega prava Joseph Weiler pripomnil, da je z vidika naše vloge v EU razpad Jugoslavije nemara nesrečno dejstvo; češ, zaradi perspektive pristopa bi se sistem tako ali tako spremenil na bolje, ko bi pristopili, pa bi z več kot dvajsetimi milijoni prebivalcev pristopili kot ena velikih držav članic.

Že tedaj je nemara marsikdo v simbolno priročni Zbornični dvorani ljubljanske univerze oziroma nekdanjega Deželnega zbora podvomil v to, da ta izjava docela drži. Ugledni gost, je menil, ob vsej svoji razgledanosti vendarle ne pozna učinka balkanizacije, ki bo nezadržni spremljevalec prihodnjih povezovalnih pobud jugoslovanskih narodov.

A tudi na ta učinek balkanizacije je mogoče gledati vsaj na dva načina: eden je bolj kritičen, ta se spominja vseh negativnih plati jugoslovanskega socializma in brezplodnega potapljanja v krvavi razpad v devetdesetih letih; drugi bolj pozabljivo (ali popustljivo) jugonostalgičen, ki s seboj nosi predvsem lepe spomine na uradne slogane, zasebna prijateljstva, glasbene vezi in motorične spretnosti na mednarodnih športnih ali političnih prizoriščih.

Mednarodna skupnost te kraje – in učinek »balkanizacije« – pozna predvsem po prvi plati. Po tej plati je Balkan, kot ga je v svoji Evropski abecedi med (mnogimi) drugimi opredelil avstrijski pisec Karl Markus Gauss, tako za zahodne opazovalce kot za njegove prebivalce postal »psovka«, »sinonim za razpad«. To je nesrečna popotnica, ki jo ti kraji s seboj nosijo še danes, kar se meri tudi po dinamiki pristopanja k Evropski uniji. Ko sem prejšnji teden o evropski prihodnosti predaval v »oddaljeni« Lizboni, so me študenti iskreno začudeni spraševali, kako to, da je Hrvaška za pristop potrebovala kar devet let dlje od prvih vzhodnoevropskih članic. S perspektive nekdanje Jugoslavije bi lahko vprašanju dodali še druga, kako to, da je večina njenih naslednic še vedno tako daleč od članstva, medtem ko so jo že zdavnaj na tej poti prehitele tiste sosede, ki so nekoč tako krepko zaostajale za njo. Res je, zahodni Balkan je zamotan vir težav, tako zase kot za Evropsko unijo, ki se pri njem ni posebej izkazala. Kot je zapisal zgodovinar John Pocock:

»Naj rečemo, da bi 'Evropa' morala urediti razmere v nekdanji Jugoslaviji, ker so del nje? Ali naj rečemo, da je to območje barbarska meja (oziroma trk preživelih meja v svetu, ki je še vedno barbarski), kjer se je bolje izogniti poskusom, da bi jo nadzorovali? Naj bi imperij svoje barbare skušal asimilirati ali jih izločiti? Če odgovorimo, da jih sploh ne bi smel označiti za barbare, se pojavi vprašanje izrazov, s katerimi naj jih sploh poskuša razumeti. Kraji, ki so se prvotno imenovali 'Evropa', so tisti, v katerih ima 'Evropa' nenehne težave s samoopredelitvijo.«

Gauss je sicer, če se prav spominjam, nekoliko nerodno v prvi vrsti meril na dogodke ob razpadu Jugoslavije v devetdesetih letih, saj je etimologija izraza dosti starejša, kot takega pa so ga tako v Jugoslaviji kot v tujini poznali že pred njenim razpadom.  Če se »uspeh« izraza meri po njegovi rabi v najbolj svečanih besedilih kakega naroda, je lahko denimo zanimivo, da se »balkanizacija« pojavi v več sodbah ameriškega vrhovnega sodišča,  prvič že iz leta 1949, v sodbi Hood v. Du Mond (opombi izpuščeni):

»Nekateri verjamejo [v opisan pristop] zaradi strahu, da bi sodna strpnost do kakršnegakoli državnega urejanja lokalnih faz trgovanja privedla do tega, kar imenujejo 'balkanizacija' trgovanja v Združenih državah – tako visoke trgovinske ovire med državami, da tok meddržavne trgovine ne bo mogel teči prek njih. Drugi verjamejo v ta pristop zaradi nagonske sovražnosti do kakršnegakoli oblastnega urejanja 'proste gospodarske pobude'; tej skupini je ljubši laissez-faire gospodarski sistem. Zanje je senca 'birokracije' bolj strašljiva od 'balkanizacije'.«

Kasneje še večkrat citirana misel o balkanizaciji pa je iz leta 1979, iz sodbe Hughes v. Oklahoma:

»Nekaj enostavnih besed iz trgovinske določbe – 'Kongres bo pristojen … za urejanje trgovine … med različnimi državami …' – je odražalo osrednjo skrb snovalcev [ustave], ki je bila tudi neposredni razlog za sklic ustavne konvencije: prepričanje, da se mora za dosego uspeha nova zveza izogniti težnjam po gospodarski balkanizaciji, ki so hromili odnose med kolonijami in kasneje med državami po Določbah o konfederaciji.«

Takole pa je leta 1986 v referatu o konfederalnih težnjah pisal Miodrag Jovičić:

»Vsem nam je poznan slabšalen izraz 'balkanizacija', ki so ga na Zahodu skovali za označbo koščkanja ene regije na več majhnih in šibkih držav. Menim, da na žalost nismo daleč od trenutka, ko bo naš primer svetu služil kot navdih za uveljavitev novega izraza 'jugoslavizacija' za protizgodovinske procese, ki prihajajo do izraza v razvoju naše federacije.«

Ah ja, ta nesrečni Balkan, ta nesrečna Jugoslavija. Morda se sprašujete, kot se je leta 1998 Weiler, kako bi se obnesli s članstvom v Evropski uniji, če bi nekako našli recept za obstanek skupaj, morda pa ste veseli, da se je vse skupaj zavrtelo tako, kot se je, in da je Slovenija raje že devet let članica povezave, kot pa da bi bila še devet let oddaljena od članstva. (Za posebej evroskeptične misli, da obstoj zunaj EU niti ne bi bil tako slaba izbira, si raje ne vzemimo časa.) Če ste posebej pretkane volje, pa si lahko vendarle predstavljate, kako tipično jugoslovansko bi bilo lahko nekoč v prihodnosti videti članstvo v EU, če bi se v njej v vlogi članic znašlo sedem ali osem nekdanjih jugoslovanskih zveznih enot. Ne vem, kako bi si denimo razdelile vloge ločene prevajalske službe za hrvaški, srbski, bosanski in črnogorski jezik (i.e., kdo bi prvi neko besedilo prevedel iz angleščine ali francoščine), si pa predstavljam, da bi do izraza kaj lahko prišle tiste veščine, s katerimi so nekoč jugoslovanski diplomati z neuvrščenimi zavezniki baje operirali v Združenih narodih.*

(*V ilustracijo: baje, da so razvili sijajno metodo za prepričevanje neodločenih držav v podporo želenim ukrepom. Recept zahteva le še kakih pet sozarotnikov, priprava pa gre takole: najprej se priglasiš k besedi sam in, čeprav se to sliši nekoliko nenavadno, ostro nastopiš proti želenemu ukrepu. Takoj za tabo pa se po vrsti priglasijo vsi sozarotniki, ki tvoje argumente zavračajo in ukrep odločno podprejo. Za njimi se končno spet priglasiš k besedi sam in preudarno poudariš, da si bil sprva ostro proti temu ukrepu, a da so te nastopi zagovornic prepričali v nasprotno in da pod težo njihovih argumentov ukrepu ne moreš več nasprotovati.)

Kolikor naslednice nekdanje Jugoslavije kadarkoli v prihodnje še lahko najdejo skupni jezik, je zanje morda taktično lahko celo bolje, če bodo v EU nastopale kot blok, ki bo skupaj predstavljal kar do petine vseh članic. To bi bila res nepričakovana balkanizacija oziroma jugoslavizacija EU. A do tega trenutka je tako po politični kot po bivanjski plati še zelo daleč.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.