Za vsak slučaj si za disclaimer, kot se temu novodobno reče, izposojam naslednje opravičilo zaslužnega profesorja dr. Bogomirja Sajovica, ki se je pred desetletji po burnih debatah v Platani v bližini starega domovanja ljubljanske pravne fakultete pred svojimi vihravimi odhodi običajno takole poslovil od prisotnih:
”Pa brez zamere in oprostite, če je bilo karkoli narobe.”
Besedno naj bi vam utrujal vsak četrti ponedeljek, zategadelj se nemara spodobi, da v otvoritvenem zapisu razkrijem okvirne koordinate sfer, v katerih bi se želel (raz)umsko in čustveno gibati, pri čemer komaj čakam na vaše pohvale in, hm, tudi kritike. Toda poprej mi dovolite, da Vam in Vašim najdražjim v tekočem novem letu voščim obilo ljubezni, globalnega in lokalnega miru (pa nisem mis(ter) Šentflorjanske doline), zdravja, smejanja, raznovrstnih legalnih in legitimnih užitkov, uspehov in holistične sreče.
Bolj kot pravna gladina, ki se ravna po spremenljivih oblakih, vetru in padavinah - za nameček pa jo s paragrafi kodrajo pozitivisti in uganjajo hitro minljive žabice - me mika trajna naravna globina z vrednotnimi tokovi, plimo, oseko, družbeno slanostjo in metaforično floro ter favno. Takisto bi rad raziskoval dno kot realno pravno sceno v določenem času in prostoru - dejansko učinkovanje prava, kakor tudi morsko podzemlje, kjer prežijo nevarnosti, denimo vulkani v zlovešči podobi pravnih kršitev in zlorab. V marijanskih globelih se ponujajo tudi priložnosti, recimo energija kot metafora za sočutno vzgojo v imenu človekovega dostojanstva kot primarne pravice in razsvetljeno demokracijo z onemogočenjem strankokracije in oživljeno vladavino prava ter sociale.
Neomajno verjamem v človečnost, interdisciplinarnost in internacionalnost prava, zategadelj me zanimajo celota in njeni sestavni delci. Solidna pravniška izobrazba pomeni le dokaj privilegirano vizo za popotovanje okoli družbenega svetá in prestižen prazen kovček à la Louis Vuitton, ki ga je treba šele napolniti s praktičnimi izkušnjami, duhovnostjo, etosom, moralo, književnostjo, jeziki, psihologijo, sociologijo, antropologijo, zgodovino, politologijo, medicino, retoriko in tako naprej, začenši z zdravim razumom oziroma kmečko logiko, kajti tu ni popolnoma nobene omejitve glede “teže” prtljage.
Lansko leto sem v Kopru na zadnji majski dan spoznal legendarnega dr. Edwarda de Bona, svetovno znanega malteškega zdravnika, psihologa in predavatelja na Oxfordu, Cambridgeu, Harvardu in drugod po planetu ter svetovalca mnogih vodilnih korporacij, čigar šestinsedemdeset knjig je bilo prevedenih v skoraj petdeset jezikov. Slovi kot vodilna avtoriteta na področju ustvarjalnega razmišljanja in neposrednega poučevanja lateralnega mišljenja kot veščine. Koncem osemdesetih let minulega stoletja je v portugalščini objavil priročnik za vstajajočo Brazilijo, ki je znan z angleškim naslovom Handbook for Positive Revolution, prvi slovenski prevod pa smo dobili pred petnajstimi leti. Nedavno ga je zasenčila sijajna prevajalska posodobitev mag. Nastje Mulej, edine licencirane trenerke de Bonovih orodij razmišljanja v Sloveniji, ki je delujoča tudi v državah jugovzhodne Evrope (Priročnik za pozitivno revolucijo v razmišljanju, Rotis, Maribor, 2015).
De Bono je prepričan, da so vse tradicionalne revolucije negativne, ker energijo črpajo iz nasprotovanja, kar je po moje simptomatično zlasti v pravu, kjer je preveč antagonizma, prerivanja, pehanja, pozerstva, pohlepa, juridičnega darvinizma in zmagovalne sle, ko človek človeku ni več volk, marveč škodoželjni in zavistni Slovenec in še pravnik povrhu, kar dodatno podžiga pravniška amerikanizacija. Pozitivna (r)evolucija izhaja iz konstruktivnosti namesto napada, snovanja namesto kritike, zaznavanja namesto nasilja, moči informacij namesto orožja, humorja namesto ideologije in napajalne in graditeljske vode namesto trde logike skale. Kot trinožnik, ki je stabilen celo na neravni površini, se naslanja na tri podporne temelje, in sicer načela (konstruktivnost, prispevanje itd.), metode (zaznavanje, poimenovanje, razmišljanje itd.) in moč (pozitivna in konstruktivna naravnanost, vpliv najboljših ljudi, širjenje ipd.).
Ključni simbol pozitivne revolucije je rumena razprta dlan s petimi prsti, ki ponazarjajo načela. Palec predstavlja učinkovitost, saj brez njega roka ni uporabna. Za učinkovitost potrebujemo nadzor, samozavest in disciplino; razvijati jo moramo tako dolgo, dokler ne postane navada. Inteligentnost je potencial, ki ne bo izkoriščen brez veščine razmišljanja, podobno kot je še tako zmogljiv stroj zgolj neuporaben kup železja, plastike in elektronike, če ga ne znamo upravljati.
Kazalec pomeni konstruktivnost, saj kaže smer in pot, gradnjo in uresničevanje. Nekateri uživajo v negativnosti, kritiziranju, obtoževanju in napadanju, kar je destruktivno in uničevalno. Pozitivna revolucija postavlja v središče snovanje, ko poskušamo vsako stvar napraviti čim bolje, namesto da bi se dušili v pesimizmu, nihilizmu in depresiji.
Sredinec nas kot najdaljši prst spominja na izjemen pomen socialnosti in človečnosti, na vrlo obnašanje do soljudi, na človeške vrednote, svetovni etos in pravno državo (tule ne zdržim, da ne bi omenil molitve petih prstov papeža Frančiška, pri kateri je ta prst, ki iztegnjen velja za nesramno konkludentno gesto – fakič po najstniško, posvečen politikom in drugim voditeljem, verjetno v vsej krščanski dobrohotnosti …).
Tako kot se prstanec izboljša, ko ga polepšamo s prstanom, tako ima tudi posameznik pravico in dolžnost, da se poboljša, da se samo-izpopolnjuje. Gillian Zoe Segual dokazuje, da imajo uspešni ljudje kar nekaj skupnih lastnosti: zavedajo se svojih prednosti in slabosti, so strastni, njihove kariere niso vnaprej določene, sami ustvarjajo priložnosti, ne sledijo slepo drugim, se ne bojijo porazov in nikoli ne obupajo. Ni nujno, da smo vsi odličnjaki, kajti zadostuje, da si predvsem skrbno prizadevamo k odličnosti v procesu nenehnih izboljšav, kaizen po japonsko.
Končno je tu mezinec, najmanjši prst, ki simbolizira velik učinek drobcenih osebnih dejanj. Prispevek slehernika je bistvo pozitivnega kvantnega preskoka, od aktivnega državljanstva do altruistične angažiranosti, o čemer govori poučna pripoved don Juana Manuela, ki jo je priredil popularni argentinski psihoterapevt in pisatelj Jorge Bucay, tule pa jo specialno za vas z navdušenjem povzemam.
Nekoč je v deželi Grozdovini živel kralj, čigar podaniki so negovali trto in pridelovali slastno vinsko kapljico. Ker so jo izvažali, je petnajst tisoč družin zaslužilo dovolj, da so srečno živele. Ker je bil kralj za razliko od večine pravljičnih sotovarišev darežljivega in mehkega srca, je sklenil, da bo odpravil davke in slehernega državljana prosil le to, da za plačilo državnih stroškov enkrat letno prinese liter svojega najboljšega vina in ga zlije v velik sod, ki ga bodo prodali in iztržek namenili kritju proračunskih izdatkov.
Ljudje so novico sprejeli z navdušenjem in še bolj slavili veličanstvo, ki je bilo že itak obče priljubljeno. Napočil je dan naturalne dajatve in že od zore so se v palačo zgrinjale trume vinarjev in kletarjev ter se drug za drugim vzpenjali po lestvi na rob ogromnega cesarskega soda, kamor so praznili vrče. Ko je zadnji kmet iztočil svoj grozdni nektar in se je izkazalo, da so prav vsi izpolnili državljansko dolžnost, je visokost zaukazala, naj mu v kristalni kozarec zajamejo malce zbranega vina, da nazdravi dobrohotnim vinskim božanstvom. Dvignil je čašo in jo približal orlovskemu nosu, a je presenečeno ostrmel, kajti tekočina je bil prozorna, brez vonja in barve. Ko je srkni požirek, je zaprepadeno ugotovil, da nima okusa, zato je postopek ukazal nekajkrat ponoviti, a vselej z isto posledico. Odločitev posebne enološke komisije je bila soglasna: sod je bil napolnjen z vodo!
Kralj je sklical vse modrece, šamane in čarodeje, da bi razvozlali to nezaslišano alkimistično skrivnost, kateri vražji urok, kemična reakcija ali čarovnija se je zgodila, da se je vinska mešanica izpridila v vodo (saj še Jezusu ni uspelo kaj takega, dio mio). Tuhtali so, pokušali in pametovali, naposled pa je najstarejši minister pristopil k vrhovnemu šefu in mu prišepnil, da so vsi pridelovalci pač ljudje, zato je očitno vsakdo egoistično pri sebi sklenil, da namesto vina v bokalu prinese vodo, česar ne bo nihče opazil, saj gre za en sam vrč deževnice v ogromni količini vina. Na žalost so vsi razmišljali enako, ne da bi pomislili na preprosto resnico, da ocean tvorijo morske kapljice, da se iz zrna na zrno speče pogača in iz kamna na kamen sezida palača.
V podobni tonaliteti po medmrežju odzvanja simpatična zgodbica o štirih birokratih, ki so se imenovali Vsakdo, Nekdo, Kdorkoli in Nihče. Opraviti bi morali nalogo, a je bil Vsakdo prepričan, da jo je izvršil Nekdo. Nihče jo ni naredil, lahko pa bi jo Kdorkoli, zato je bil Nekdo jezen, ker je bil na potezi Vsakdo. Toda Vsakdo je menil, da je zadolžitvi kos Kdorkoli, Nihče pa ni opazil, da Kdorkoli tega ni storil. Končalo se je tako, da je Vsakdo okrivil Nekoga, ker Nihče ni naredil tistega, kar bi zmogel Vsakdo.
Šteje torej Slehernik, še zlasti vsak predstavnik posvečenih poklicev, kamor spada tudi jus. Zatorej moramo in moremo prispevati k svojemu in občemu boljšemu življenju, tako na lastnem zapečku, v krajevni skupnosti, občini, na delovnem mestu in v domovini, kakor povsod naokrog na našem skupnem planetu, da ne bo moder le iz vesolja. Če bo Vsakdo po najboljših močeh (de) Bono, bo prej kot slej prevladalo Dobro.
