Pravna podlaga, ki trenutno to določa, je tretji odstavek 207. člena ZDR-1. Besedilo tega odstavka se glasi: »Na zahtevo sindikata zagotavlja delodajalec v skladu z aktom sindikata, katerega član je delavec, tehnično izvedbo obračuna in plačevanja sindikalne članarine za delavca.« Predlagana kratka zakonska novela ta odstavek črta.
Podobne mehanizme pobiranja sindikalne članarine prek delodajalca (v mednarodni strokovni literaturi in praksi se za to najpogosteje uporablja angleški izraz check-off system) poznajo tudi nekatere druge članice EU. Vendar pa se pravna ureditev, obveznost delodajalca in filozofski pogled na to vprašanje po Evropi izjemno razlikujejo. Pristope držav članic lahko v grobem razdelimo v tri povsem različne sisteme:
1. Zakonska obveznost (podobno kot v Sloveniji)
V nekaterih državah so delodajalci, podobno kot to trenutno velja pri nas, zakonsko ali strogo pogodbeno zavezani k odtegovanju članarine, če delavec to zahteva. Podobno (sicer z dodatnimi pogoji) npr. velja v Španiji, Romuniji in na Poljskem.
Primer nekdanje ureditve v Italiji: Sistem (t. i. trattenuta sindacale) je zelo bil močno zasidran. Italijanska delovnopravna zakonodaja (znameniti Statuto dei Lavoratori) je zavezovala delodajalca, da na podlagi pisnega pooblastila delavca odtegne in nakaže sindikalno članarino. Art. 26 Statuto dei Lavoratori (L. 300/1970) je prvotno določal zakonsko obveznost, vendar je bil z referendumom 1995 (abrogacija 2. in 3. odstavka) ta zakonski del odpravljen. Danes obveznost temelji predvsem na kolektivnih pogodbah ali posamični pisni zahtevi delavca, ne na neposredni zakonski obveznosti.
2. Prostovoljni ali kolektivni dogovori
V številnih državah zakonodaja delodajalcu tega ne nalaga kot absolutno obveznost, se pa to izvaja pri nekaterih delodajalcih na podlagi dogovorov med socialnimi partnerji.
Primer ureditve v Avstriji: Pobiranje prek plačilne liste (t. i. Lohnabzug) je pogosto in je del vsakdanje računovodske prakse. Delavec podpiše izjavo, delodajalec pa znesek (pogosto gre za 1 % bruto plače) nakaže neposredno izbranemu sindikatu (npr. ÖGB ali posameznim panožnim sindikatom). Znesek se pri obračunu tudi avtomatsko upošteva pri znižanju davčne osnove.
Primer ureditve v Nemčiji: Čeprav je odtegovanje prek delodajalca mogoče in se ponekod izvaja, so največji nemški sindikati (kot je npr. IG Metall) do tega precej zadržani. Raje spodbujajo sistem neposredne bremenitve delavčevega osebnega bančnega računa (trajnik). Razlog za to je strateški: želijo zagotoviti, da delodajalec nima vpogleda v to, kateri delavci so dejansko člani sindikata, s čimer preprečijo vsakršno tveganje diskriminacije ali profiliranja zaposlenih.
3. Izrecna zakonska prepoved tega početja
Najbolj radikalen odmik od slovenske ureditve na ravni EU najdemo v državah, kjer je vpletanje delodajalca v sindikalne finance strogo prepovedano.
Primer ureditve v Franciji: Tu je ureditev diametralno nasprotna. Francoski delovni zakonik (Code du travail) v členu L2141-6 izrecno prepoveduje delodajalcem, da bi sindikalno članarino odtegovali od plače zaposlenih in jo nakazovali namesto njih (»Il est interdit a l'employeur de prélever les cotisations syndicales sur les salaires de son personnel...«). Temeljni razlog za to prepoved je absolutno varovanje svobode združevanja in stroga ločitev med delodajalcem in sindikatom. Cilj zakona je zagotoviti popolno anonimnost delavca – delodajalec namreč ne sme vedeti, kdo je včlanjen v sindikat, saj se s tem v kali zatre možnost diskriminacije na delovnem mestu. Francoski sindikati zato članarine pobirajo izključno sami, država pa delavce k včlanjevanju raje spodbuja z davčnimi olajšavami (kreditom) ob koncu leta.
Viri in reference
- https://n1info.si/novice/slovenija/sds-in-nsi-predlagali-zakon-ki-spreminja-nakazovanje-sindikalnih-clanarin/
- https://www.gruppoarealavoro.it/lavoro-e-previdenza/rifiuto-di-applicare-le-trattenute-sindacali-e-condotta-antisindacale-del-datore-di-lavoro/
- https://www.legifrance.gouv.fr/codes/article_lc/LEGIARTI000006901607/2025-12-31
