Državni zbor Republike Slovenije je na seji 26. maja 2026 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B). Uveljavitev zakona je trenutno zadržana zaradi zunajparlamentarne pobude in zbiranja podpisov za naknadni zakonodajni referendum. Novela posega v jedro ravnovesja med učinkovitostjo ustavnega instrumenta parlamentarnega nadzora in procesnimi jamstvi ter varstvom človekovih pravic preiskovancev.
Da bi razumeli kontekst najnovejše zakonodajne rešitve, se je treba ozreti k njeni predhodnici, noveli ZPPre-A. Slednja je bila sprejeta z namenom dosledne implementacije standardov, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije razvilo v vrsti odločb s področja parlamentarnih preiskav. Ratio ZPPre-A je bil predvsem v zagotovitvi varovalk pred arbitrarnimi in politično motiviranimi preiskavami, ki bi lahko nedopustno posegale v neodvisnost sodstva, tožilstva ali v ustavno varovane pravice posameznikov. Novela je močno procesualizirala parlamentarno preiskavo in poskušala vzpostaviti stroga pravila glede izvajanja dokazov in procesnih pravic preiskovancev. Kljub cilju varstva pravic pa je praksa po ocenah predlagateljev pokazala, da so široko zastavljena procesna jamstva in pravice preiskovancev do ugovorov in izločitev pogosto vodila v popolno paralizo dela preiskovalnih komisij. Preiskovanci so namreč lahko z manevri, kot je bil denimo predlog za zaslišanje predsednika ali članov preiskovalne komisije v vlogi prič, dosegli njihovo izločitev in s tem efektivno ter dolgotrajno blokirali celoten postopek preiskave.
Kot odziv na te procesne blokade je Državni zbor sprejel nov Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (EPA 71-X, ZPPre-B). Besedilo novele prinaša nekaj ključnih novosti, ki pospešujejo in racionalizirajo postopek. Po novem zakon določa, da Državni zbor ne more odrediti parlamentarne preiskave o isti stvari, o kateri je že sprejel končno poročilo. Še pomembnejši je poseg v pravila o izločanju, saj zakon sedaj izrecno določa, da preiskovanci v postopku parlamentarne preiskave ne morejo zahtevati izločitve članov preiskovalne komisije zaradi dvoma o njihovi nepristranosti. Za preprečitev zlorab in neutemeljenih diskreditacij sicer zakon že od novele ZPPre-A zahteva, da mora biti predlog, s katerim se člana ali namestnika člana preiskovalne komisije določi za preiskovanca ali za pričo, strogo in vsebinsko obrazložen. Zakonodajalec je v novelo ZPPre-B (zaradi preteklih izkušenj) eksplicitno zapisal pravilo, da se v postopku parlamentarne preiskave zagotavljata varstvo tajnosti pisem in drugih občil ter nedotakljivost človekove zasebnosti. Novela prav tako določa, da so sodišča in drugi državni organi dolžni preiskovalni komisiji nuditi potrebno pravno pomoč ter da morajo njene zahteve obravnavati nujno. Kot ključno pravno sredstvo pa zakon preiskovancu omogoča, da lahko zaradi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, storjenih med izvajanjem parlamentarne preiskave, vloži tožbo v upravnem sporu. To tožbo se lahko vloži v roku osmih dni od vročitve končnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije.
Sprejem novele je sprožil buren odziv dela civilne družbe in opozicije, ki so sprožili postopke za zbiranje podpisov za razpis referenduma, pri čemer so svojo javno kampanjo naslonili na udarno parolo »Proti politični policiji«. Nasprotniki zakona argumentirajo, da novela ZPPre-B odpravlja ključne ustavne varovalke in preiskovalnim komisijam podeljuje pooblastila, ki pritičejo zgolj represivnim organom, a brez ustreznega predhodnega sodnega nadzora. V javnih nastopih navajajo bojazen, da bodo komisije postale orodje za sistematično nadlegovanje političnih nasprotnikov, novinarjev, sindikalistov in predstavnikov civilne družbe. Zatrjujejo, da bodo poslanci lahko brez sodne odredbe vohljali po bančnih računih, zasebnih komunikacijah in telefonskih stikih posameznikov. Kritiki navajajo, da premik primarnega sodnega varstva izključno v čas po zaključku preiskave in po izdaji preiskovalnega poročila pomeni, da je posameznik med samim postopkom domnevno povsem brezpraven in s tem nepopravljivo izpostavljen diskreditaciji.
Če natančno in objektivno analiziramo besedilo sprejete novele ZPPre-B, hitro ugotovimo, da piarovsko omenjanje vohljanja brez sodnih odredb in nekakšne »politične policije« nima dejanske podlage v zakonskih določbah. ZPPre-B namreč preiskovalnim komisijam v nobenem členu ne podeljuje nobenih novih, razširjenih materialnih pooblastil za preiskovanje bančnih računov ali za pridobivanje telekomunikacijskih podatkov brez odredb. Ravno nasprotno, prenovljeni zakon eksplicitno vzpostavlja zavezo, da se mora med postopkom zagotavljati varstvo tajnosti pisem in nedotakljivost zasebnosti. Novela ZPPre-B v ničemer ne spreminja opredelitve zakonske preiskovancev niti ne uvaja novih omejitev ali kategorij fizičnih oseb, ki lahko nastopajo kot preiskovanci.
Prav tako v celoti ostaja ohranjena in nespremenjena pravica Sodnega sveta ter generalnega državnega tožilca, da lahko v tridesetih dneh po objavi akta o odreditvi preiskave zahtevata prednostno odločitev Ustavnega sodišča o skladnosti akta z ustavo, če menita, da akt posega v njuno neodvisnost. Je pa res, da novela izrazito posega v časovno komponento uveljavljanja pravnega varstva tistih preiskovancev, ki niso nosilci pravosodnih funkcij. S tem ko preiskovancem nepreklicno onemogoča sprotne zahteve za izločitev poslancev zgolj zaradi dvoma v nepristranost in sodno varstvo glede človekovih pravic primarno pomika na sam konec preiskovalnega postopka z institutom upravnega spora, jim dejansko odvzema nekatere procesne vzvode za takojšnjo zaustavitev in sanacijo domnevno spornih ravnanj komisije. To seveda lahko privede do neugodnih situacij, kjer se morebitne osebnostne kršitve sodno ugotavljajo šele naknadno, ko je določena javna ali medijska škoda obravnavanemu posamezniku že nepopravljivo storjena. To predstavlja legitimen pravnodogmatski pomislek glede časovne učinkovitosti pravnega varstva, ki pa je vseeno pravno zelo daleč od alarmantnega strašenja pred »politično policijo«.
Zagovorniki zakona na te očitke odgovarjajo z argumentom, da je ustavna pravica do parlamentarne preiskave postala v dosedanji praksi neizvedljiva in prepogosto mrtva črka na papirju. Poudarjajo, da delujoča pravna država ne more tolerirati statičnega stanja, v katerem preiskovanec, ki je denimo utemeljeno osumljen hudih zlorab javne ali politične funkcije, z zlorabo procesnih trikov diktira celoten tempo in celo kadrovsko sestavo organa, ki naj bi ga objektivno preiskoval. Po mnenju predlagateljev nova zakonodaja v resnici zgolj ustrezneje uravnotežuje legitimen javni interes po učinkovitem in hitrem parlamentarnem nadzoru nad nosilci oblasti z nujnim varstvom pravic posameznikov. Pravne rešitve, kot je nujnost stroge obrazložitve vsakega predloga za zaslišanje poslancev v vlogi prič ter povsem jasna določitev naknadnega sodnega varstva z upravnim sporom, so po njihovem prepričanju sorazmerne in nujne za zagotovitev, da parlamentarne preiskave sploh še kdaj pridejo do svoje sklepne faze.
Praktični vpliv
Če novela ZPPre-B stopila v veljavo, se morajo pooblaščenci preiskovancev v parlamentarnih preiskavah nujno pripraviti na spremenjeno procesno dinamiko. Taktična in doslej pogosto uporabljena strategija vlaganja zahtevkov za izločitev članov komisije zgolj zaradi pavšalnega dvoma v njihovo nepristranost ne bo več pravno dopustna. Težišče obrambe se bo moralo preusmeriti na izjemno skrbno zbiranje ter neprekinjeno dokumentiranje morebitnih procesnih kršitev in nezakonitih posegov v zasebnost, do katerih bi lahko prišlo med samim tekom zaslišanj. To zbrano gradivo bo namreč služilo kot dokazno orodje za uspešno vložitev tožbe v upravnem sporu zoper državo, za katero pa bo imel preiskovanec na voljo zgolj zelo kratek, prekluzivni osemdnevni rok, ki bo začel teči strogo takoj po uradni vročitvi končnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije.
Viri in reference
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B) (EPA 71-X)
