Politika in filozofija se včasih prepletata. Meta-vprašanja vplivajo na politično hard core realnost, medtem ko slednja s svojimi izzivi vedno znova zahteva nove meta-odgovore na filozofski ravni. V jedru grško-evropske krize dandanes stoji predvsem beseda solidarnost. Ta izrazito vrednostni pojem ima močan politični naboj in pomembno moralno-filozofsko dimenzijo. Kaj pomeni biti solidaren, je približno jasno nam vsem. Odreči se nečemu, kar je naše, v korist drugega, čeprav bi tisto, čemur se odrečemo, potrebovali, včasih še bolj, sami.
Prvovrstno vprašanje torej je, do koga naj bi bili oz. bi celo morali biti solidarni? Filozofska stališča do tega vprašanja so različna, toda zelo prepričljivo se zdi tisto, kar je poudaril Jeremy Waldron. Konstitutivni element solidarnosti kot ene od oblik moralne odgovornosti do drugega je »bližina« (proximity). Solidarnost dolgujemo torej bližnjim. To je odgovor, ki bi mu nasprotoval malokdo. Težave nastopijo, ko skušamo opredeliti, kdo ti bližnji so.
Tu pa stopi, ko gre za solidarnost v javnih zadevah, na prizorišče politika. Politika določa obseg svoje skupnosti, družbenega substrata posameznikov, ki delijo občutek pripadnosti in se čutijo bližnje ali naše. Ta bližina je – ponavljam v javnih zadevah – zgodovinsko temeljila ne etnični pripadnosti ali pa na zavezanosti k skupnim vrednotam, torej neki homogenosti v kulturnem smislu v najširšem pomenu te besede.
Takšna opredelitev bližine tako lahko pojasni, zakaj Slovenci v Jugoslaviji, ko je popustil ideološki oklep in teror bratstva in enotnosti, nismo več čutili solidarnosti do južnih slovanskih bratov. V nekoliko manjši meri pojasni, zakaj italijanska Lega Nord že dolgo časa vztraja, in to vse bolj uspešno, da se preneha solidarnostni pretok denarja z razvitega severa na nerazviti jug. V italijanskem kontekstu očitno pomembno vlogo pri bližini igrata tudi geografski element in dejstvo, da je Italija znotraj manj kulturno, morda celo etnično, homogena, kot se kaže navzven in na prvi pogled. Z drugimi besedami, kot Jugoslavija ni bila le ena politična skupnost, tudi Italija ni, le da so razlike v Italiji manjše, zato pa občutek bližine vendarle nekoliko večji.
Kaj pa Grčija? Ali moramo biti Slovenci solidarni do Grkov? Odgovor na to vprašanje je odvisen od prevladujoče koncepcije Evropske unije, oz. njenega umestitvenega narativa. Tisti, ki trdijo, da je EU mednarodna organizacija, bodo po vsej verjetnosti stali na stališču, da Slovenci Grkom ne dolgujemo nobene solidarnosti. Spet drugi, katerim EU predstavlja politično skupnost, ki je vsaj federalne, če že ne državne narave stricto sensu, bodo trdili nasprotno: Slovenci moramo biti solidarni do Grkov, ker so del naše širše politične skupnosti.
Nazadnje je tu še funkcionalistični, utilitarni pogled na naravo EU. Ta ni politična skupnost, ampak projekt, ki naj služi maksimizaciji izbranih interesov, bodisi kolektivnih bodisi individualnih. Solidarnost s tega vidika ne igra nobene vloge. Zanima nas le izhod, ki bo kar se da pareto optimalen. Če pomoč Grčiji kot malo zlo lahko odtehta večje zlo, to je propad monetarne Unije, ki bi morda spodjedla celo same temelje evropske integracije, potem je izbira jasna.
Tako se zdi, da nam v grško-evropski krizi preostane le malo alternativ. Tudi če iz narave Unije ne izhaja potreba po solidarnosti, nam to vsiljuje utilitarni, beri denarni, imperativ. Če se pri denarju vse konča, se, žal, pri njem očitno tudi vse začne. Kljub temu pa denar, kot vemo vendarle, ni vse. Vprašanja o solidarnosti, bližini, nas in naravi Evropske unije bodo ostala z nami in terjajo resen razmislek tako na filozofski kot politični ravni.
Ta je še bolj kot v slabih potreben v dobrih časih. Takrat namreč zapademo v utvare, v katerih štejemo vse okoli nas za privzeto in jasno samo na sebi. Prav ta ideološkost, seveda po Karlu Mannheimu, dobrega časa, pa je tudi vzrok za vnovičen prihod slabih dni in let. Izkušnje kažejo, da, ko se tega enkrat zavemo, je že prepozno.
