c S
O ustavi za 21. stoletje v drugi slovenski republiki
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
20.07.2009 06:10 Zanimiva značilnost tokratnih pobud o ponovnem zagonu slovenskega ustavnega premisleka je želja, da bi s pomočjo tako doseženih ustavnih sprememb vstopili v neko relativno novo obdobje v razvoju slovenske politične skupnosti. To hotenje se je konkretno izrazilo v dveh odmevnih terminih, in sicer v ustavi za 21. stoletje, katerega avtor je akademik dr. Tine Hribar, ter v pozivu k prehodu v drugo slovensko republiko, ki ga je sprožil Janez Janša.

Kako bi idejo ustave za 21. stoletje v drugi slovenski republiki lahko ocenili z vidika ustavne teorije?

To vprašanje je še posebej na mestu, ker je bil politični in širši medijski odziv na obe ideji zelo zadržan. Medtem ko je bil idejni predlog ustave za 21. stoletje označen za futurističnega, se je drugi republiki godilo še slabše. Del politike jo je, ne da bi se sploh poglobil vanjo, zavrnil na izrazito ciničen način. Spet drugi so jo s poskusi argumentacije odpravili kot nepotrebno, ali pa so jo razumeli zgolj kot del političnega marketinga, ki pravzaprav naj ne bi bil mišljen preveč resno.

Kot ustavni teoretik sem bil in ostajam nad takšnim odzivom neprijetno presenečen. Čeprav je razumljivo in prav, da so v pluralni družbi konkretne vizije ustavne prihodnosti določene politične skupnosti predmet političnih nesoglasij, to ne pomeni, da ustavne vizije niso pomembne. Nasprotno, kot sem na to opozoril že v prejšnjih kolumnah, ustava ne more obstajati in resnično zaživeti, ne da bi bila umeščena v določen ustavni narativ.

Za moderni konstitucionalizem, kot je to izvrstno pojasnil italijanski politični teoretik Giovanni Sartori v svojem odmevnem prispevku, z naslovom Constitutionalism: a Preliminary Discussion, je značilno, da ga, med drugim, prevevata dve ideji. Ideja diskontinuitete, t.j. preloma s tistim, kar je bilo poprej, in prepričanje v boljšo prihodnost politične skupnosti. Moderni konstitucionalizem je tako, kot zapiše Sartori, prepojen z obljubami (pregnant with promises) in ustava je kot dobra, upanja polna beseda, sredstvo za realizacijo teh obljub.

Vizija ustave za 21. stoletje v drugi slovenski republiki, ki nastane iz obeh idej povezanih v eno, tako v celoti izhaja iz pričakovanj modernega konstitucionalizma. Z njeno vsebino ali potrebnostjo se seveda lahko absolutno ne strinjamo, ni pa je mogoče obravnavati kot anahronizem ali pa ji odreči pomen. Nasprotno njena vloga je toliko bolj odločujoča pri sprožitvi ustavnega premisleka, katerega rezultat naj bi bila korenita prenova ustave.

Ustavne spremembe morajo biti postavljene v nek kontekst. Politični skupnosti je treba pojasniti, zakaj so potrebne in kaj naj bi se z njimi doseglo ter spremenilo. Da bi to lahko storili, ali da bi bili pri tem vsaj bolj uspešni, je politični skupnosti treba ponuditi tudi neko bolj simbolično predstavo o tistem, kar naj bi prišlo po spremembi ustave, da lahko presodi ali se ustavni napor in energija sploh splačata.

Dosedanje spremembe slovenske ustave so bile izpeljane bolj ali manj parcialno, v izolaciji druga od druge, marsikdaj tudi kot posledica zahtev, izhajajočih iz kratkoročnih političnih spopadov. To je seveda negativno vplivalo na sam status ustave, ki je namesto koherentnega dokumenta, utemeljenega na konsistentni ustavni viziji, vse bolj dobivala podobo ustavne zloženke s fragmentiranim ustavnim duhom. Prav zato je pomembno, da se tokratne spremembe ustave, če do njih res pride, zgodijo v obliki ustavnega paketa in v istem časovnem trenutku ter da so podprte z nekim jasnim ustavnim narativom prihodnosti. Vizija ustave za 21. stoletje v drugi slovenski republiki, če bi bila mišljena resno in napolnjena z ustrezno vsebino, do katere bi prišli na podlagi širokega javnega diskurza, bi bila lahko namenjena prav temu.