Zavedanje in izvajanje ukrepov za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu

Na mednarodni ravni pomenijo ključni okvir za ta cilj Smernice za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu: izvajanje okvirnega programa Združenih narodov »varovati, spoštovati in pomagati« (v nadaljevanju: Smernice OZN),(1) sprejete leta 2011. To je pravno nezavezujoč instrument, ki državam in gospodarskim subjektom ponuja praktična priporočila za uresničevanje obveznosti na tem področju. Kljub njihovi nezavezujoči naravi jezik Smernic OZN jasno nakazuje, da so namenjene vsem državam in gospodarskim subjektom - ne glede na njihovo velikost, panogo, lokacijo, lastniško strukturo ali organizacijsko obliko.(2) Njihova vsebina je že vključena v standarde mednarodnih organizacij, kot so Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) in Mednarodna organizacija dela (ILO). Posledično je implementacija Smernic OZN posredno mogoča tudi prek implementacije četrtega poglavja Smernic OECD za večnacionalna podjetja,(3) poglavja 4.8 standarda ISO 26000(4) ter Tripartitne deklaracije načel o večnacionalnih podjetjih in socialni politiki.(5) Poleg tega so številne države že sprejele nacionalne akcijske načrte za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu, sodelujejo pri pogajanjih za mednarodno zavezujočo pogodbo na tem področju in uvajajo zakonodajne ukrepe za izvajanje skrbnega pregleda glede človekovih pravic (na primer Nemčija, Francija, Nizozemska). Pomemben mejnik v teh prizadevanjih je sprejetje Direktive EU o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti(6) leta 2024, ki vzpostavlja enoten regulativni okvir za gospodarske subjekte, ki delujejo v Evropski uniji.

Vendar se v praksi pojavljajo številni izzivi pri prenosu teh zahtev v poslovno okolje. Gospodarski subjekti pogosto ne poznajo dovolj tega področja, priporočila pa so nejasna, neenotna in preobsežna, kar ustvarja odpor do njihove implementacije. Prevladuje prepričanje, da gre zgolj za administrativno breme, ki zmanjšuje njihovo konkurenčnost, namesto da bi bil viden kot strateški ukrep, ki prinaša dolgoročne koristi. Ta percepcija je dodatno okrepljena z načrti EU za zmanjšanje obveznosti iz zakonodajnega paketa glede trajnostnosti, t. i. omnibus paket,(7) ki ustvarja nevarno zmotno prepričanje, da spoštovanje človekovih pravic ni nujno, temveč zgolj birokratska zahteva.

Namen tega prispevka je preučiti, kako gospodarski subjekti v Sloveniji razumejo svojo odgovornost glede spoštovanja človekovih pravic in kako jo udejanjajo v praksi. Cilji prispevka vključujejo:

1. analizo tujih raziskav in literature o obveznostih gospodarskih subjektov,

2. pregled obstoječega stanja v Sloveniji,

3. primerjavo slovenskih praks z mednarodnimi standardi ter

4. prepoznavanje vrzeli in podajanje priporočil za izboljšave.

Temeljna teza prispevka je, da se prakse slovenskih gospodarskih subjektov na področju spoštovanja človekovih pravic postopoma izboljšujejo, vendar še vedno ostajajo pomembne vrzeli – zlasti pri vključevanju deležnikov in poročanju o tveganjih v dobavnih verigah.

V prvem delu prispevka avtorica teoretično preuči odgovornost gospodarskih subjektov za spoštovanje človekovih pravic in na podlagi raziskav analizira stanje zavedanja te odgovornosti v tujini. V drugem delu so predstavljeni ključni ukrepi gospodarskih subjektov za spoštovanje človekovih pravic po Smernicah OZN in analiza njihovega izvajanja v tujini. Tretji del obravnava položaj v Sloveniji, podprt z analizo internih aktov in poročil, na podlagi katere sledita primerjava z mednarodnimi praksami ter ocena skladnosti s Smernicami OZN. Zaključni del prispevka ponuja priporočila za izboljšanje stanja v Sloveniji.

2. Zavedanje o odgovornosti spoštovanja človekovih pravic

Mednarodno pravo gospodarske subjekte nedvomno posredno zavezuje k spoštovanju človekovih pravic, saj državam nalaga obveznost sprejemanja zakonodaje, ki preprečuje kršitve človekovih pravic s strani nedržavnih subjektov, vključno z gospodarskimi subjekti.(8) Po mnenju številnih teoretikov(9) in tudi avtorice so gospodarski subjekti tudi neposredno zavezani k spoštovanju človekovih pravic. Ker (še) ne obstaja posebna mednarodna pogodba, ki bi neposredno zavezovala gospodarske subjekte, sta njihova pravna odgovornost in uveljavljanje sankcij v primeru kršitev odvisna od nacionalne zakonodaje.(10) Odgovornost gospodarskih subjektov za spoštovanje človekovih pravic zajema vse mednarodno priznane človekove pravice, saj lahko njihovo delovanje vpliva na katerokoli izmed njih.(11) Čeprav so v praksi nekatere pravice bolj relevantne, ni dopustno zoževati obveznosti spoštovanja zgolj na določen nabor pravic.(12)

Gospodarski subjekti morajo sprejeti ukrepe za preprečevanje ali zmanjševanje tveganja kršitev človekovih pravic in se vzdržati dejanj, ki bi lahko vodila do takšnih kršitev. Če do njih kljub temu pride, morajo sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo nastalih negativnih posledic. Njihova odgovornost velja na vseh področjih delovanja, tako za aktivna dejanja kot tudi za opustitve. Varovani morajo biti vsi prizadeti deležniki – najpogosteje delavci v gospodarskem subjektu, pa tudi delavci poslovnih partnerjev, kupci, lokalne skupnosti ipd. Posameznik, ki mu je bila kršena človekova pravica, lahko pravico uveljavlja na sodišču ali prek drugih mehanizmov, odvisno od obstoječih pritožbenih poti. V razvitih državah so te pravice običajno urejene v nacionalni zakonodaji (na primer delovnopravna, socialna, kazenska zakonodaja), medtem ko se težave pojavljajo predvsem v manj razvitih državah, v katerih takšna ureditev pogosto ni ustrezno vzpostavljena.

Raziskave o zavedanju odgovornosti gospodarskih subjektov na področju človekovih pravic so potekale že pred sprejetjem Smernic OZN. Arkani in Theobald(13) sta leta 2005 v raziskavi šestih britanskih podjetij ugotovila, da sta razvoj in implementacija politik spoštovanja človekovih pravic kompleksen in dolgotrajen proces. McBeth in Joseph(14) sta istega leta z anketami in intervjuji raziskala korporativno zavedanje o obveznostih glede človekovih pravic v 17 multinacionalnih subjektih in ugotovila, da jih je kar 16 menilo, da bi morale biti obveznosti pravno zavezujoče, saj bi to ustvarilo enake pogoje delovanja za vse. Iz nadaljnjih odgovorov pa je bilo razvidno pomanjkanje razumevanja koncepta človekovih pravic - tretjina jih je poudarjala zgolj samoregulacijo in prostovoljna dejanja, ki spadajo pod korporativno družbeno odgovornost.(15)

Ruggie je leta 2006 v raziskavi, izvedeni med 102 gospodarskima subjektoma z lestvice Fortune Global 500, ugotovil, da večina najuspešnejših gospodarskih subjektov nima vzpostavljenih ustreznih politik in praks glede človekovih pravic, čeprav v internih dokumentih pogosto omenjajo posamezne pravice, kot so prepoved diskriminacije ter zdravje in varnost pri delu.(16) Podobne ugotovitve sta podala Wright in Lehr, ki sta istega leta analizirala politike 314 podjetij z lestvice Fortune Global 500 ter standarde človekovih pravic v osmih kolektivnih iniciativah in petih socialno odgovornih investicijskih skladih.(17) Ugotovila sta, da so gospodarski subjekti negotovi, katere pravice naj priznajo – pravice delavcev so najbolj prepoznane, pri čemer je prepoved diskriminacije najpogosteje izpostavljena.(18) Vključitev človekovih pravic je pogosto odziv na pričakovanja javnosti, občutek dejanske pravne odgovornosti pa je nekonsistenten.(19)

Leta 2008 je Ruggie predstavil okvirni program »Protect, Respect and Remedy«,(20) na katerem temeljijo Smernice ZN, s čimer je bilo vzpostavljeno avtoritativno izhodišče na tem področju.(21) Ta okvir je spodbudil nadaljnje raziskave: Preuss in Brown(22) sta v letih 2009-2010 med 100 gospodarskimi subjekti FTSE ugotovila, da več kot polovica (57,1 %) izraža zavezo k spoštovanju človekovih pravic – 22,4 % v samostojni politiki človekovih pravic, preostali pa v drugih orodjih družbene odgovornosti, kot na primer pravila ravnanja. Kar 42,8 % gospodarskih subjektov spoštovanja človekovih pravic sploh ne izpostavlja – od teh jih 11,2 % nima nobenega orodja družbene odgovornosti, 31,6 % pa jih ima tovrstna orodja, vendar ne omenjajo človekovih pravic.(23) Morrison in Vermijs(24) sta leta 2010 v raziskavi 24 vodilnih multinacionalnih gospodarskih subjektov ugotovila, da še nobeno ni popolnoma integriralo skrbnega pregleda, večina pa človekove pravice obravnava zgolj kot vprašanje obvladovanja tveganj.

Po sprejetju Smernic OZN so se po vsem svetu začele organizirati delavnice, izvajati projekti, izdelovati poročila in razvijati vodila za implementacijo zahtev teh smernic. Kamminga je leta 2015 analiziral odzive gospodarskih subjektov na 1877 zahtevkov, ki jih je Business & Human Rights Resource Centre podal v obdobju od leta 2005 do 2014.(25) Ugotovil je, da se gospodarski subjekti redko sklicujejo na mednarodne instrumente, manj kot 1 % pa jih priznava eksplicitno odgovornost za spoštovanje človekovih pravic.(26) Obara je leta 2017 v raziskavi 22 britanskih gospodarskih subjektov ugotovil, da si prizadevajo še preseči pravne zaveze, predvsem na področju varnosti zaposlenih in enakih možnosti.(27) Večina gospodarskih subjektov je prepoznala direktno odgovornost za spoštovanje človekovih pravic, vendar jo razumejo kot pasivno obveznost – torej da ne kršijo pravic –, ne pa kot obveznost aktivnega varovanja.(28) Pojem človekove pravice se uporablja zgolj v uradnih dokumentih, v notranji komunikaciji pa ne, saj ga zaposleni dojemajo kot abstraktnega, negativnega in nejasnega.(29) Le nekaj več kot polovica gospodarskih subjektov ima napisane samostojne dokumente glede človekovih pravic, ki so predvsem posledica zunanjih pritiskov, zato jih v vsakodnevnem poslovanju redko uporabljajo kljub zavedanju, da bi jih morali.(30)

Študija organizacije Alliance for Corporate Transparency(31) iz leta 2018 je preučila, ali poročila 105 gospodarskih subjektov iz treh sektorjev vključujejo informacije, ki jih zahteva Direktiva EU o nefinančnem poročanju. Ugotovila je, da več kot 90 % gospodarskih subjektov v poročilih izraža zavezanost spoštovanju človekovih pravic, vendar jih le 36 % opisuje dejanske postopke skrbnega pregleda.(32) Večina gospodarskih subjektov ne zagotavlja informacij, ki bi deležnikom omogočile vpogled v praktično izvajanje zavez.(33) Ti rezultati niso presenetljivi, saj nizka raven poznavanja obveznosti glede človekovih pravic onemogoča njihovo učinkovito implementacijo. Anketa, izvedena med 2420 odraslimi Američani,(34) je pokazala, da ljudje slabo razumejo, kaj dejansko pomeni kršitve človekovih pravic – le v 59 % primerov so kršitve pravilno prepoznali. Kršitve pogosto povezujejo bolj z moralnimi normami kot s pravnimi predpisi. Negativen odziv javnosti se najpogosteje sproži v primeru tihe sokrivde subjektov ali kršitev kulturnih pravic, medtem ko se pozitiven odziv pojavi v primerih, kot je otroško delo ali neukrepanje multinacionalnih subjektov na podlagi informacij iz skrbnega pregleda.(35)

3. Izvajanje ukrepov za spoštovanje človekovih pravic

Temelj Smernic OZN je priznavanje obstoječih mednarodnih obveznosti držav glede spoštovanja, varstva in uresničevanja človekovih pravic, priznavanje vloge gospodarskih subjektov kot specializiranih organov družbe, zavezanih k upoštevanju veljavne zakonodaje in spoštovanju človekovih pravic, ter priznavanje potrebe po zagotavljanju ustreznih in učinkovitih pravnih sredstev v primeru kršitev človekovih pravic.(36) Razdeljene so na tri vsebinske sklope: dolžnost države varovati človekove pravice pred kršitvami s strani tretjih oseb (angl. protect), odgovornost gospodarskih subjektov za spoštovanje človekovih pravic (angl. respect) in dostop do pravnih sredstev v primeru kršitev človekovih pravic (angl. remedy).

V skladu s smernico št. 16 lahko gospodarski subjekti zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic z naslednjimi ukrepi:

a) strateška zaveza (angl. policy commitment), s katero se zavežejo k spoštovanju človekovih pravic;

b) postopek skrbnega pregleda spoštovanja človekovih pravic (angl. human rights due diligence, HRDD);

c) postopek za odpravo negativnih vplivov na človekove pravice, ki jih je podjetje povzročilo ali k njim prispevalo (angl. remediation).(37)

Smernice št. 16-24 natančneje opredeljujejo politike in postopke, ki morajo biti prilagojeni velikosti in okoliščinam gospodarskega subjekta.(38) Za strateško zavezo je bistveno, da jo sprejme najvišje vodstvo, da je javno dostopna in da so z njo seznanjeni vsi zaposleni, poslovni partnerji ter drugi deležniki (smernica št. 16). Zaveza mora jasno opredeliti pričakovanja glede človekovih pravic in se izražati v poslovnih strategijah in postopkih, namenjenih njeni učinkoviti vključitvi v poslovne prakse.(39) Zgolj izjava k zavezanosti spoštovanja človekovih pravic ni dovolj - za njeno uresničitev je potrebno aktivno in dolgotrajno delovanje, ki vključuje stalno usklajevanje, spremljanje in prilagajanje praks.(40) Postopek skrbnega pregleda zajema ocenjevanje dejanskih in morebitnih negativnih vplivov na človekove pravice, prilagajanje ravnanja tem ugotovitvam, spremljanje odzivov ter poročanje o sprejetih ukrepih (smernica št. 17). Pri nizkih tveganjih so postopki lahko poenostavljeni, vendar mora biti proces stalen, saj se tveganja sčasoma spreminjajo.(41)

Z namenom omogočiti primerjalno spremljanje največjih gospodarskih subjektov v sektorjih z visokim tveganjem za človekove pravice je organizacija World Benchmarking Alliance (WBA) razvila orodje Corporate Human Rights Benchmark, ki ocenjuje izvajanje politik, procesov in praks glede človekovih pravic. Od prve različice leta 2017 je zaznati napredek, saj se delež gospodarskih subjektov, ki dosegajo nič točk pri ključnih kazalnikih človekovih pravic, postopoma zmanjšuje. Kljub temu je četrta različica orodja Corporate Human Rights Benchmark iz leta 2020,(42) ki je preučila javna razkritja 229 globalnih gospodarskih subjektov, pokazala, da kar 46,2 % subjektov ni doseglo nobene točke pri izvajanju skrbnega pregleda, to je tudi področje, ki se najpočasneje izboljšuje. Tudi različica orodja Corporate Human Rights Benchmark iz leta 2022, ki je vključevala 127 gospodarskih subjektov iz sektorjev prehrane, informacijsko-komunikacijske tehnologije in avtomobilske industrije, kaže, da čeprav so gospodarski subjekti izboljšali svoje ocene glede skrbnega pregleda človekovih pravic, skoraj polovica vseh ocenjenih subjektov še vedno ne izpolnjuje začetnih zahtev postopka skrbnega pregleda, medtem ko tisti z izboljšanimi ocenami izkazujejo le majhen napredek.(43) Podobni trendi so razvidni tudi iz raziskave »Closing the Gap« platforme KnowTheChain iz leta 2022,(44) ki je analizirala 129 velikih globalnih gospodarskih subjektov iz treh sektorjev z visokim tveganjem (informacijsko-komunikacijska tehnologija, prehrana ter tekstil). Povprečna ocena izvajanja skrbnega pregleda je bila le 29/100, pri čemer jih je 52 % doseglo manj kot 25 točk, več kot tretjina (36 %) pa ni predložila nobenih dokazov o izvajanju ocene tveganj za človekove pravice v svojih dobavnih verigah.(45)

World Benchmarking Alliance je julija 2024 objavila prve rezultate orodja Social Benchmark,(46) ki ocenjuje 2000 največjih gospodarskih subjektov glede njihovega spoštovanja človekovih pravic, zagotavljanja dostojnega dela in etičnega ravnanja. Ugotovili so, da gospodarski subjekti v povprečju izpolnjujejo le 24 % pričakovanih obveznosti glede človekovih pravic, pri čemer jih 90 % ni niti na polovici poti do izpolnjevanja temeljnih družbenih pričakovanj. Kar 80 % gospodarskih subjektov dosega nič točk pri začetnih korakih izvajanja skrbnega pregleda človekovih pravic, od preostalih 20 % pa jih le 6 % izvaja vse korake celovito. Ti gospodarski subjekti praviloma prihajajo iz jurisdikcij z močnim pravnim okvirom glede človekovih pravic in delujejo v sektorjih, izpostavljenih javni pozornosti. Povprečna ocena v orodju Social Benchmark je bila 23 %, pri čemer je najbolje ocenjen subjekt dosegel 15,5 točke od 20 možnih. Le 9 % gospodarskih subjektov je navedlo dokaze o sodelovanju s prizadetimi deležniki. Kar 58 % subjektov ima vzpostavljen notranji mehanizem za prijavo kršitev, vendar je verjetnost njegovega obstoja dvakrat večja pri subjektih, ki sodelujejo z deležniki (73 %), v primerjavi s tistimi, ki tega ne počnejo (44 %).

4. Spoštovanje človekovih pravic v Sloveniji

V slovenskem pravnem redu odgovornost gospodarskih subjektov za spoštovanje človekovih pravic ni izrecno urejena, saj se z ratifikacijo mednarodnih instrumentov zavezuje predvsem država. Vendar ima Republika Slovenija pravico in dolžnost, da z zakonodajo opredeli obveznosti gospodarskih subjektov na tem področju. Ker se človekove pravice v skladu s 15. členom Ustave RS(47) uresničujejo neposredno, je naloga zakonodajalca, da z zakoni operacionalizira tiste pravice, ki jih ni mogoče v popolnosti uresničevati že na podlagi ustavnih določb. Slovenski zakonodajalec je številne človekove pravice že prenesel v zakonodajo in z njimi gospodarskim subjektom naložil obveznost (na primer prepoved diskriminacije, varstvo osebnih podatkov, pravice delavcev in varstvo pri delu), s čimer je vzpostavljena pravna podlaga za sodno varstvo teh pravic v primeru kršitev. V primerih, v katerih zakonodaja teh obveznosti še ne določa, je za kršitve odgovorna država zaradi opustitve ustrezne pravne ureditve...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Ana Čertanec: Zavedanje in izvajanje ukrepov za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu

>> ali na portalu Podjetje in delo, št. 3-4, 2025

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------------