Pritožnik Afgan Mammadov, azerbajdžanski odvetnik in član azerbajdžanske odvetniške zbornice, je 20. februarja 2012 skupaj s petimi kolegi vložil pritožbo pri predsedstvu odvetniške zbornice. V pritožbi so direktorja pravne pisarne obtožili resnih kršitev poklicne etike, vključno s prodajo odvetniških pooblastil preiskovalcem, ponarejanjem datumov izdaje pooblastil ter zaračunavanjem nezakonitih provizij drugim odvetnikom. Pritožniki so zahtevali ukrepanje predsedstva in rešitev nastale situacije.
Namesto temeljite preiskave obtožb je predsedstvo 27. februarja 2012 premestilo pritožnika in njegovega kolega v drugi pravni pisarni. Pritožnika sta izpodbijala zakonitost premestitve pred nacionalnimi sodišči, pri čemer sta opozorila na nelegitimnost takratne sestave predsedstva, katerega mandat je potekel že leta 2009. Sodišče v Nasimiju je 16. aprila 2012 zavrnilo njuno civilno tožbo.
Disciplinski postopek, ki je sledil, je temeljil na pridobivanju pisnih izjav vpletenih odvetnikov. Večina podpisnikov prvotne pritožbe je svoje obtožbe umaknila ali omilila, pri čemer pritožnik vztraja, da so bili pod pritiskom. Disciplinska komisija je 16. maja 2012 zaključila, da so bile obtožbe neresnične. Predsedstvo je 22. maja 2012 odločilo, da je pritožnikovo ravnanje nezdružljivo z odvetniško etiko, ker naj bi širil neresnične in obrekljive informacije. Pritožniku in njegovemu kolegu je prepovedalo opravljanje poklica do pravnomočne sodne odločitve o odvzemu statusa.
Sodišče v Binagadiju je 20. februarja 2013 odvzelo pritožniku članstvo v odvetniški zbornici. Pritožbeno sodišče v Bakuju je 14. junija 2013 potrdilo prvostopenjsko sodbo, enako je 27. novembra 2013 storilo vrhovno sodišče. Nacionalna sodišča so svojo odločitev utemeljila na ugotovitvi, da je pritožnik s svojim ravnanjem oviral normalno delovanje pravne pisarne in kršil odvetniško etiko.
ESČP je najprej presojalo zakonitost posega v svobodo izražanja. Ugotovilo je, da so bile relevantne določbe zakona o odvetništvu formulirane preveč splošno in nejasno. Izrazi kot so "razlogi za izključitev iz odvetniške zbornice" ali "dejanja nezdružljiva z odvetništvom" niso bili jasno opredeljeni. Ob odsotnosti kodeksa odvetniške etike v času dogodkov je bila pravna podlaga še toliko bolj negotova. Sodišče je posebej kritiziralo dejstvo, da nacionalna sodišča niso opravila neodvisne sodne preiskave obtožb, ampak so zgolj potrdila ugotovitve predsedstva odvetniške zbornice.
Pri presoji nujnosti posega v demokratični družbi je ESČP poudarilo javni interes razkrivanja morebitnih koruptivnih praks v pravosodju. Obtožbe o prodaji odvetniških pooblastil in manipuliranju z dokumentacijo predstavljajo resne zadeve, ki zadevajo pravilno delovanje pravosodja. Pritožnik je izbral najmanj invaziven način opozarjanja - pritožbo je naslovil neposredno na pristojni strokovni organ, ne pa na medije ali širšo javnost.
Nacionalna sodišča niso opravila ustreznega tehtanja med zaščito ugleda direktorja pravne pisarne in pritožnikovo pravico do svobode izražanja. Niso preiskala vsebinske utemeljenosti obtožb niti niso ugotavljala, ali so umiki prvotnih pritožb drugih odvetnikov posledica pritiska. Sodišče je opozorilo, da je bil pritožniku izrečen najstrožji možni ukrep - trajni odvzem poklicnega statusa, kar ima lahko resne posledice za odvetnike, ki bi v prihodnosti želeli opozoriti na nepravilnosti v svojih organizacijah.
ESČP je zaključilo, da nacionalne oblasti niso predložile relevantnih in zadostnih razlogov za tako drastičen poseg v pritožnikovo svobodo izražanja. Odvzem odvetniškega statusa je bil nesorazmeren ukrep, ki ni bil nujen v demokratični družbi. Sodišče je pritožniku prisodilo 5.000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 1.000 evrov za stroške postopka.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
