Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Kunstelj proti Sloveniji z dne 7. julija 2026 presodilo, da šestmesečna zaporna kazen, izrečena pritožniku zaradi žalitve in obrekovanja dveh zasebnikov prek spletnih blogovskih zapisov, ne pomeni kršitve 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Odločitev je pomembna, ker potrjuje, da je v izjemnih okoliščinah tudi brezpogojna zaporna kazen za obrekovanje lahko združljiva s svobodo izražanja, kadar so bile druge temeljne pravice resno prizadete.
Pritožnik je od leta 2010 na svojem osebnem blogu objavljal številne zapise o dveh novinarjih, ki ju je opisoval z izrazito poniževalnimi izrazi ter jima očital spolno nasilje in mučenje živali. Ženski je pripisoval oznake, ki so posegale v njeno intimno življenje, jo prikazovale kot prostitutko in žaljivo nagovarjale njeno osebnost. Oškodovanca sta sprožila več pravd; sodišče je pritožniku prepovedalo nadaljnje pisanje in izdalo začasne odredbe, vendar ta ni prenehal. Kljub dvema denarnima kaznima po 10.000 evrov zaradi kršitve odredb je zapise po odstranitvi znova objavil na novem blogu in v poznejšem zapisu enemu od oškodovancev in njegovemu odvetniku celo zagrozil s fizičnim nasiljem.
Ljubljansko okrožno sodišče je pritožnika leta 2013 spoznalo za krivega dveh dejanj razžalitve in enega obrekovanja po 158. in 159. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu izreklo šest mesecev zapora. Sodišče je poudarilo dolgotrajnost in težo žalitev, pritožnikovo zavrnitev plačila prej izrečenih glob, ponovno nalaganje izbrisanih zapisov, odsotnost obžalovanja in predhodne obsodbe. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo in zaporno kazen opredelilo kot skrajni ukrep – ultima ratio –, saj denarna kazen glede na pritožnikovo vztrajanje ni mogla doseči odvračalnega učinka. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrnilo in ugotovilo, da pritožnikov blog ni medij, njegovi zapisi pa niso bili varovani kot politični govor ali prispevek k javni razpravi.
V presoji je ESČP izhajalo iz ustaljenega okvira tehtanja med svobodo izražanja iz 10. člena in pravico do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Da napad na ugled sproži uporabo 8. člena, mora doseči določeno stopnjo resnosti in posegati v osebno uživanje pravice do zasebnosti. Merila tehtanja obsegajo prispevek k razpravi v javnem interesu, prepoznavnost prizadete osebe, predmet objave, predhodno ravnanje prizadetega ter vsebino, obliko in posledice objave; ob presoji po 10. členu se upoštevata tudi način pridobitve informacije in teža izrečene sankcije. Kadar so nacionalna sodišča tehtanje opravila skladno s temi merili, so za drugačno presojo potrebni tehtni razlogi.
Ob uporabi teh meril je ESČP pritrdilo domači presoji v vseh bistvenih točkah. Sporni zapisi so po vsebini nedvomno dosegli zahtevano stopnjo resnosti, da so sprožili pravico oškodovancev do zasebnega življenja, vključno z ugledom. Pritožnik jih je objavljal v osebni vlogi, zunaj kakršne koli novinarske dejavnosti, blog pa je sam označil za zasebni dnevnik. Čeprav sta bila oškodovanca novinarja, nista bila javni osebnosti, žalitve pa niso bile povezane z njunim poklicnim delom, temveč z intimnimi vidiki njunega življenja. Šlo je torej za obrekovanje med zasebniki, izrečeno javno na spletu. Zapisi niso prispevali k nobeni javni razpravi, niso bili izzvani z ravnanjem oškodovancev in so pomenili nadaljevano nadlegovanje; hkrati so bili dostopni širokemu krogu ljudi, saj je imel blog več kot 35.000 sledilcev, druge medijske objave pa so vsebino še razširjale.
Osrednje vprašanje sorazmernosti se je nanašalo na zaporno kazen. ESČP je ponovilo, da uporaba kazenskopravnih sankcij v zadevah obrekovanja sama po sebi ni nesorazmerna, da pa zaporna kazen ostaja izjemen ukrep, združljiv z 10. členom le, kadar so bile druge temeljne pravice resno prizadete. V obravnavani zadevi denarne kazni iz civilnih postopkov pritožnika ne le niso odvrnile od nadaljnjega ravnanja, temveč je izrecno napovedal, da z objavami ne bo prenehal in glob ne bo plačal. Z neprimernim ravnanjem je nadaljeval med kazenskim postopkom in celo po prvostopenjski sodbi, ko mu je bila dana priložnost, da se zaporu izogne s prenehanjem objav. Ob teh okoliščinah je Sodišče presodilo, da izrek brezpogojne zaporne kazni kot izjemnega ukrepa ni bil pretiran ali nesorazmeren z zasledovanim ciljem varstva ugleda oškodovancev.
Posebno težo je Sodišče pripisalo kakovosti obrazložitev domačih sodišč. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je bila zadeva po obsegu in žaljivosti brez primere v slovenski sodni praksi glede kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ter podrobno pojasnilo, zakaj nobena druga kazenska sankcija ne bi delovala odvračalno. Ustavno sodišče je prepričljivo utemeljilo, da so sodišča upoštevala vse okoliščine primera in ustrezno utemeljila zapor kot edino primerno sankcijo. Razlogi domačih sodišč so bili zato upoštevni in zadostni. Glede na polje proste presoje držav in ustrezno opravljeno tehtanje Sodišče ni našlo nobenega razloga za drugačno oceno; poseg je bil torej nujen v demokratični družbi in kršitve 10. člena ni bilo.
Za slovenski pravni prostor odločitev potrjuje, da inkriminacija razžalitve in obrekovanja v 158. in 159. členu KZ-1 prestane test konvencijske skladnosti tudi tam, kjer zakon predvideva zaporno kazen. Sodba hkrati postavlja jasno vodilo: brezpogojni zapor za tovrstna dejanja bo dopusten le v skrajnih primerih, ko blažje sankcije očitno odpovedo in ko so pravice oškodovancev resno prizadete. Vztrajnost storilca, neupoštevanje sodnih odredb in odsotnost vsakršnega prispevka k javni razpravi so dejavniki, ki lahko prevesijo tehtanje v korist zasebnosti. Odločitev tako ne razširja prostora za kriminalizacijo govora, temveč zamejuje, kdaj je najstrožja sankcija upravičena.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
