Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je izdalo sodbo v združenih zadevah Aksüngür in drugi proti Srbiji, v kateri je soglasno ugotovil kršitev 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodba obravnava pet posamičnih primerov turških in nemških državljanov, nerezidentov Srbije, ki jim je srbska carinska služba med leti 2012 in 2014 ob prehodu državne meje zasegle in nato v prekrškovnem postopku zaplenila celotne ali znatne zneske gotovine, ki so presegali zakonsko določen prag 10.000 EUR. Pritožniki so zatrjevali, da je zaplemba gotovine – poleg že izrečenih denarnih kazni – pomenila nezakonit in nesorazmeren poseg v njihovo pravico do mirnega uživanja premoženja.
Pritožniki so bili tuji državljani, ki so prehajali srbsko ozemlje na poti v Turčijo ali iz nje. Na različnih mejnih prehodih so carinski organi pri osebnem pregledu ali ustnem spraševanju odkrili, da pritožniki prenašajo gotovino v zneskih med približno 14.000 in 93.000 EUR. Srbska zakonodaja nalaga nerezidentom obveznost pisne prijave gotovine v vrednosti 10.000 EUR ali več ob vstopu v državo, carinski organ pa jim ob tem izda potrdilo, ki ga morajo ob izstopu predložiti. Pritožniki te obveznosti niso izpolnili, bodisi ker zanjo niso vedeli, bodisi ker pred carinskim pregledom niso imeli priložnosti za prijavo. Carinska služba jim je vrnila po 10.000 EUR, presežke pa začasno zasegla.
Prekrškovni postopki so se začeli in zaključili istega dne. Prvostopenjska prekrškovna sodišča so pritožnike spoznala za krive prekrška po prvem odstavku 63. člena zakona o deviznem poslovanju (ZDP) ter jim izrekla denarne kazni v razponu od 7.500 do 60.000 srbskih dinarjev, kar je bilo približno od 69 do 550 EUR. Poleg kazni so sodišča na podlagi prvega odstavka 64. člena ZDP kot zaščitni ukrep odredila zaplembo celotnega presežka nad 10.000 EUR. Le v primeru prvega pritožnika je sodišče uporabilo drugi odstavek 64. člena ZDP in zaplenilo približno 60 % presežka (53.000 EUR od skupnih 93.000 EUR), medtem ko je v vseh ostalih primerih odredilo celotno zaplembo.
Pritožbena sodišča so prvostopenjske odločitve bodisi v celoti potrdila bodisi spremenila le v delu pravne opredelitve. Ustavno sodišče Srbije je ustavne pritožbe pritožnikov zavrnilo – v nekaterih primerih brez vsebinske obravnave, v drugih pa z ugotovitvijo, da je zaplemba zakonita, zaradi česar presoja sorazmernosti ni potrebna. Ta pristop je odražal takratno prakso ustavnega sodišča, ki se je šele po letu 2018 začelo vsebinsko ukvarjati s sorazmernostjo zaplemb v podobnih primerih.
ESČP je zadeve združilo v enotno obravnavo in pritožbe razglasilo za dopustne. Med strankama ni bilo sporno, da zaplenjena gotovina predstavlja premoženje pritožnikov v smislu 1. člena Protokola št. 1 in da odločitve o zaplembi pomenijo poseg v pravico do mirnega uživanja premoženja.
Pri opredelitvi upoštevnega pravila je ESČP sledilo ustaljeni sodni praksi in zaplembo uvrstilo pod nadzor nad uporabo premoženja v smislu drugega odstavka 1. člena Protokola št. 1, čeprav je ukrep dejansko pomenil odvzem premoženja. Navedeno pravilo je treba razlagati v luči splošnega načela iz prvega stavka prvega odstavka istega člena.
ESČP je opozorilo na problematično zakonodajno ureditev, ki obveznost prijave in sankcije za njeno kršitev ureja v dveh vzporednih režimih – ZDP v povezavi z odločbo Narodne banke Srbije na eni strani ter zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma na drugi. Slednji za kršitev obveznosti prijave predpisuje le denarno kazen, ZDP pa poleg kazni določa še zaščitni ukrep zaplembe predmeta prekrška. Po prvem odstavku 64. člena ZDP je zaplemba v načelu obvezna, drugi odstavek istega člena pa izjemoma dopušča delno zaplembo, kadar motivi prekrška ali druge okoliščine kažejo, da popolna zaplemba ni upravičena. Ta izjema pa ne opredeljuje niti kriterijev za presojo motivov ali okoliščin, niti ne določa, na kateri stranki leži dokazno breme, niti ne omejuje diskrecije glede višine zneska, ki se zapleni.
ESČP je ugotovilo nekoherentnost v uporabi zakonodajne diskrecije. V primeru prvega pritožnika so sodišča upoštevala malomarnost, zakonit izvor gotovine in dejstvo, da denarja ni skrival, ter uporabila delno zaplembo po drugem odstavku 64. člena ZDP. Pri ostalih pritožnikih – ob v bistvu enakih olajševalnih okoliščinah – pa so iste dejavnike razglasila za nepomembne in odredila popolno zaplembo. Prav tako je kasnejša praksa ustavnega sodišča od leta 2018 dalje pokazala, da ista vprašanja o motivu, zakonitem izvoru denarja in namernosti prekrška ostajajo osrednjega pomena, kar potrjuje, da zakonodaja ni zagotavljala predvidljivosti posledic danega ravnanja.
ESČP je ohranilo resne dvome o predvidljivosti posega, a je vprašanje zakonitosti pustilo odprto in ga obravnavalo v okviru presoje sorazmernosti, v skladu s pristopom iz zadev Beyeler proti Italiji in Imeri proti Hrvaški.
Osrednji del sodbe je posvečen presoji sorazmernosti, ki jo je Sodišče izvedlo s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso iz zadev G.I.E.M. S.r.l. in drugi proti Italiji ter Grifhorst proti Franciji. Pritožnikom se ni očitalo nobene kazenske dejavnosti, noben organ jih ni osumil pranja denarja ali drugega kaznivega dejanja. Nasprotno – domača sodišča so izrecno sprejela, da je bila gotovina zakonitega izvora. Zaplemba je torej sankcionirala zgolj opustitev prijave, ne pa morebitne nezakonite dejavnosti.
Zaplenjeni zneski so bili za pritožnike občutni, saj so izhajali iz prihrankov, plač ali prodaje nepremičnin. Hkrati pa je škoda, ki bi jo pritožniki utegnili povzročiti srbski državi, bila neznatna: niso se izognili plačilu davkov ali carin, niso povzročili pretoka deviznega kapitala iz Srbije, njihova opustitev prijave je državo prikrajšala le za informacijo o tranzitu navedenih zneskov čez njeno ozemlje. Zaplemba je bila tako izrazito kaznovalne in odvračilne narave, ne pa kompenzatorne.
V tej luči je Sodišče opozorilo, da je v primerljivih zadevah (Gabrić proti Hrvaški, Grifhorst proti Franciji, Boljević proti Hrvaški, Sadocha proti Ukrajini) podobne zaplembe že spoznalo za nesorazmerne. Poudarilo je, da je za zagotovitev pravičnega ravnotežja med javnim interesom in pravico posameznika odločilno, ali domači organi izvedejo vsebinsko presojo sorazmernosti in prepričljivo utemeljijo, zakaj je izrečena sankcija v okoliščinah konkretnega primera nujno potrebna za dosego želenega učinka. Prekrškovna sodišča te presoje niso opravila, temveč so zaplembo obravnavala kot avtomatsko posledico kršitve obveznosti prijave.
Ustavno sodišče bi sicer lahko odpravilo navedeno pomanjkljivost, a tega ni storilo – pritožbe je zavrnilo bodisi z ugotovitvijo, da 58. člen srbske ustave ni upošteven, bodisi s stališčem, da zadostuje ugotovitev zakonitosti ukrepa, presoja sorazmernosti pa ni potrebna. ESČP je sicer z zanimanjem zaznalo nadaljnji razvoj ustavnosodne prakse po letu 2018, ko je ustavno sodišče v nekaj odločitvah začelo presojati sorazmernost zaplemb. A te odločitve so zadevale kasnejše primere in za pritožnike v obravnavani zadevi niso imele učinka.
Na podlagi opisanega je ESČP soglasno ugotovilo kršitev 1. člena Protokola št. 1. Široko in nenatančno zasnovana zakonodaja v povezavi z ozkim obsegom presoje domačih sodišč ni mogla zagotoviti pravičnega ravnotežja med zahtevami splošnega interesa in varstvom pravice pritožnikov do mirnega uživanja premoženja. Domača sodišča niso opravila vsebinske analize o tem, kakšna sankcija je v posamičnem primeru nujna ob upoštevanju namena prekrška, izvora denarja in drugih upoštevnih dejavnikov. Sodišče je pritožnikom prisodilo vrnitev celotnih zaplenjenih zneskov (skupno 127.245 EUR) ter povračilo stroškov postopka.
Sodba Aksüngür in drugi proti Srbiji dosledno nadaljuje linijo sodne prakse, po kateri zaplemba gotovine ob prehodu meje zaradi zgolj opustitve prijave – brez kakršnihkoli indicev kriminalne dejavnosti – pomeni nesorazmeren poseg v lastninsko pravico, kadar domača sodišča ne izvedejo individualizirane presoje sorazmernosti. Za države, ki podobno kot Srbija poznajo obvezno ali kvazimandatorno zaplembo nedekleriranih sredstev, sodba vzpostavlja jasno zahtevo: zakonodaja mora vsebovati dovolj natančne kriterije za odmero sankcije, sodna presoja pa mora v vsakem posamičnem primeru pretehtati teže kršitve, subjektivne okoliščine storilca, izvor gotovine in dejanski vpliv kršitve na javni interes. Avtomatična zaplemba celotnega zneska nad zakonskim pragom, brez vsebinske utemeljitve, ne zadosti standardom, ki jih postavlja 1. člen Protokola št. 1 h Konvenciji.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
