Čeprav Kazenski zakonik (KZ-1) v 158. členu kot pravilo določa nekaznivost žaljivih izjav, podanih v okviru opravljanja novinarskega poklica, pa pomenijo izjave, če so bile podane z izključnim namenom zaničevanja, zlorabo pravice do svobode izražanja in zato ne uživajo zaščite.
Okrožno sodišče je obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 160. členu > KZ-1. Višje sodišče je pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivi dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji razžalitve po 158. členu KZ-1, ker je po sredstvu javnega obveščanja, spletnega medija B., o zasebnem tožilcu B. B. trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, ter ga razžalil z objavo več člankov, v katerih ga je imenoval za »mutibariča«, izvajalca »mutnih poslov« »pobalinskega obnašanja« ter navedel, da je že bil ovaden zaradi suma poslovne goljufije. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti in uveljavljali kršitve KZ-1, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve 22. in 39. člena > Ustave Republike Slovenije (URS). Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 3531/2019 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti.
Najprej je izpostavilo razliko med kaznivima dejanjema žaljive obdolžitve (160. člen KZ-1) in kaznive razžalitve (158. člen KZ-1). Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Po drugi strani stori kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, kdor koga razžali. Na tem mestu je Vrhovno sodišče opozorilo, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost; če storilec le namiguje na domnevna žaljiva dejstva, v pogojni obliki, ali pa izraža negativne vrednostne sodbe o oškodovancu, pa gre lahko za kaznivo dejanje razžalitve. Izražanje domnev, možnosti, suma o oškodovancu namreč ne pomeni obdolžitve, saj ne izraža prepričanja, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar ne dokazana.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je opredeljeno s prepovedano posledico, medtem ko način izvršitve oziroma izvršitveno ravnanje v zakonu nista opisana, zato pa jo razlagata teorija in sodna praksa. Vrhovno sodišče je tako že presodilo, da razžalitev pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive trditve o dejstvih ali negativne vrednostne ocene. Ali gre za razžalitev, je treba presojati glede na okoliščine, čas, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, ter medsebojne odnose storilca in oškodovanca. Žalitev mora biti nekomu sporočena in glede na razlago izjave objektivno sposobna razžaliti povprečnega prejemnika sporočila. Vrhovno sodišče je judiciralo še, da za konkretizacijo kaznivega dejanja razžalitve zadošča, da iz opisa izhajajo žaljiva dejstva ali vrednostne ocene oškodovanca, ki v okoliščinah, v katerih so bile sporočene, ter upoštevaje kontekst celotnega besedila, pomenijo napad zoper oškodovančeva čast in dobro ime, pri čemer ni pomembno, ali je v opisu navedeno tudi, da je s tem storilec oškodovanca razžalil.
V konkretni zadevi je v abstraktnem delu opisa obeh dejanj navedeno, da je obsojenec o zasebnem tožilcu trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, in sicer z objavo na spletnem mediju.
Vendar pa vložnik utemeljeno opozarja, da situacijo, ko sporna, resnična dejstva ali vrednostne sodbe poda novinar pri opravljanju časnikarskega poklica, ureja specialna določba četrtega odstavka 160. člena v zvezi s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1. Navedena določba izključuje protipravnost ravnanja osebe, ki se o kom žaljivo izrazi pri izpolnjevanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Kot je že odločilo Ustavno sodišče (odločba U-I-226/95), določba tretjega odstavka 158. člena KZ-1 ureja kolizijo med dvema varovanima pravnima vrednotama – svobodo izražanja na eni strani ter častjo in dobrim imenom na drugi, pri čemer svoboda izražanja predstavlja neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi in konstitutivni temelj demokratične družbe. Svoboda tiska pa pomaga vzpostavljati nepristransko, informirano javnost, zato je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena, nepogrešljiv sestavni del demokratično organiziranega političnega sistema. Tisku se ne sme nalagati prevelikih odgovornosti, zaradi katerih bi bilo onemogočeno opravljanje njegove vloge varuha javnega interesa, zato smejo biti proti novinarjem kazenske sankcije izrečene le izjemoma, ko za to obstaja pereča družbena potreba. Hkrati pa tudi tisk ne sme prestopiti meja delovanja v javnem interesu, zato so izjave novinarjev varovane le, dokler delujejo v dobri veri, na podlagi točnih informacij in ko dejansko podajajo zanesljive in natančne informacije, v skladu s poklicno etiko. Poročanje, ki je namenjeno samo zabavanju ljudi in čistemu senzacionalizmu, ne more biti deležno enako močne zaščite svobode izražanja kot poročanje o dejstvih v javnem interesu.
Vrhovno sodišče je v zvezi z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ- 1 že presodilo (glej npr. I Ips 123/1995), da je nekaznivost žaljivih izjav, podanih v okviru opravljanja novinarskega poklica, določena kot pravilo, od katerega je mogoče odstopiti le izjemoma, kadar je mogoče dokazati, da je novinar žaljive izjave podal z namenom zaničevanja, in ne z namenom uresničevanja ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja iz 39. člena URS. Takšne izjave, podane z izključnim namenom zaničevanja, namreč pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja in zato ne uživajo zaščite. Zagotovljeno je širše varstvo pred resničnimi izjavami kot pred neresničnimi, saj so z vidika javne razprave relevantna le resnična dejstva, medtem ko neresnice same po sebi ne morejo prispevati k obveščenosti ljudi. Obstoj namena zaničevanja je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih in ob koliziji pravice do svobode izražanja ter pravice do časti in dobrega imena upoštevati vse okoliščine primera. Posledično tretji odstavek 158. člena KZ-1 lahko izključuje tudi protipravnost ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih prejemnik sporočila še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča oškodovanca, ne pa kot napad na osebnost, sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje oškodovanca. Protipravnost ni izključena, kadar storilec preseže meje določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, torej ko storilec ne zasleduje (le) cilja informiranja javnosti, temveč s svojimi grobimi izjavami oškodovanca predvsem žali.
Ker sodbi sodišča prve stopnje in tudi druge stopnje nista presojali odločilnega dejstva, ali je obsojenec sporne besede zapisal z namenom zaničevanja v skladu z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
