Občina ima zakonsko podlago za določitev plovbnega režima po reki s predpisom in tudi za določitev morebitne pristojbine. Ne morejo pa nadzora nad izvajanjem tega predpisa poleg redarjev in inšpektorjev izvajati tudi »druge pooblaščene osebe«, saj za to ni ustrezne pravne podlage.
Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-32/24 ob upoštevanju Ustave RS in področne zakonodaje razložilo pomen javnega dobra ter način njegove uporabe. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (19. člen > Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Ob tem je sodišče poudarilo, da splošna raba javnega dobra ni brezpogojna, saj mora zagotavljati vsaj njegovo ohranjanje, če že ne njegovega izboljševanja. Javno dobro (zlasti naravno, kot je v obravnavanem primeru voda) in naravna bogastva so namreč del ekosistemov, to je naravnih združb, katerih del je tudi človek, in ohranjati jih je treba tudi za prihodnje generacije. Javno dobro je tudi javna dobrina (3. člen > Zakona o varstvu okolja (ZVO-2)), kot javno dobrino pa je mogoče poimenovati tudi plovbo po reki. Skladno z Zakonom o vodah (ZV-1) pomeni raba reke za plovbo posameznikov splošno rabo, takšna raba pa je mogoča pod pogoji, ki jih določajo predpisi, ki urejajo njihovo rabo (tretji odstavek 16. člena ZVO-2).
Ustavno sodišče je ugotovilo, da ima občina skladno z veljavno zakonodajo pristojnost, da sprejme občinski predpis, kot je ta v postopku. Zakon o plovbi po celinskih vodah (ZPCV) določa, da morajo plovni režim na celinski vodi, ki povezuje dve ali več lokalnih skupnosti, urediti te skupnosti sporazumno. Če tak sporazum ni dosežen, je dovoljena plovba, če to dopuščajo naravne danosti, ob upoštevanju pogojev varnosti, določenih z ZPCV, in ob pogojih splošne rabe voda skladno z zakonom, ki ureja upravljanje voda. Določb zakona ni mogoče razumeti tako, da nezmožnost doseganja ureditve, ki bi odsevala sporazum med lokalnimi skupnostmi, že pomeni derogacijo pristojnosti posamezne lokalne skupnosti urejati plovbni režim.
Sodišče je tudi pritrdilo, da ima občina zakonsko podlago ne samo za določitev plovbnega režima, temveč tudi za določitev morebitne pristojbine. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-56/05 sprejelo stališče, da lahko lokalna skupnost na podlagi 13. člena ZPCV predpiše plovbni režim za določeno plovbno območje posamezne celinske vode in da ima po osmi alineji prvega odstavka 13. člena ZPCV izrecno pooblastilo tudi za prepoved plovbe zaradi specifičnosti območja, neprimernega časa ali nevarnih razmer. V zvezi s tem se Ustavno sodišče ni strinjalo s pobudniki, da takšna pristojbina pomeni prikriti davek. Pri presoji razmerja med višino pristojbine in nasprotno storitvijo pretekli podatki o stroških storitve in tudi o višini pristojbine pri abstraktni presoji Ustavnega sodišča v konkretnem primeru niso odločilni, saj gre za dejanske okoliščine, ki se spreminjajo, oziroma je namen zaračunavanja pristojbine v tem, da se v prihodnje storitev izboljša. Zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da gre za prikrito določitev davka.
Pobudniki so navajali, da sistem pristojbine, kot ga določa odlok, posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da odlok velja le na območju občine Kobarid, ne pa tudi na območju občin Tolmin in Bovec. Z dovolilnico, ki naj bi jo pridobil uporabnik plovbnega območja po plačilu pristojbine občini Kobarid, naj ne bi bilo mogoče pluti na območju druge občine oziroma bi bilo treba plačati še dodatno pristojbino, ki naj bi veljala na tem območju.
V zvezi s tem je sodišče poudarilo, da gre za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude, ko predpis neobičajno intenzivno oži polje podjetniške svobode. Pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti gre za določanje načina uresničevanja pravice tedaj, ko ima pogoj oziroma ukrep realno vsebinsko zvezo s konkretno regulirano gospodarsko dejavnostjo. To je zlasti v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnosti ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti (na primer na področju varstva pri delu, varstva zdravega življenjskega okolja in podobno). Če pa zakonodajalec omeji podjetniško svobodo ravnanja zaradi doseganja splošnih javnih ciljev ali ciljev na nekem ločenem področju družbenega življenja, gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave oziroma za omejitev te pravice.
Po oceni Ustavnega sodišča sama obveznost plačevanja pristojbine intenzivno ne oži polja podjetniške svobode, saj se pod ustreznimi pogoji gospodarska dejavnost na območju reke Soče lahko izvaja, če je plačana pristojbina. Sistem plačevanja pristojbine res pomeni precejšnjo administrativno obremenitev, vendar že zgolj zaradi tega gospodarska dejavnost ni omejena. Ker v preučevanem primeru torej ne gre za omejitve posamezne človekove oziroma ustavne pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, je sodišče preizkusilo, ali je imel zakonodajalec za določitev načina uresničevanja pravice razumen razlog. Ugotovilo je, da se s sistemom obveznega plačevanja pristojbine lahko zagotavljata večja varnost plovbe in varstvo reke Soče kot posebej občutljivega območja: prepoved plovbe med vstopno-izstopnima mestoma Trnovo 2 in Otona naj bi bila pomembna zaradi varovanja človeških življenj, saj naj bi bila reka na tem odseku, ki se imenuje Katarakt, smrtno nevarna. Določitev plovbnega režima z odlokom naj bi bila potrebna tudi zaradi varovanja drugih posameznikov (na primer kopalcev in ribičev) in okolja ter ohranjanja narave. Iz smiselno enakih razlogov, torej varnostnih razlogov ter razlogov varovanja okolja, je Ustavno sodišče sledilo tudi razlogovanju občine, da je določila obvezno uporabo vstopno-izstopnih mest ter dovolila plovbo le v določenem letnem času in delu dneva.
Je pa Ustavno sodišče na podlagi navedb pobudnikov ugotovilo, da odlok v delu, ko določa, da nadzor nad izvajanjem njegovih določb poleg občinske in medobčinske nadzorne službe in inšpektorjev za plovbo po celinskih vodah opravljajo tudi »druge pooblaščene osebe (informatorji, nadzorniki)«, ni skladen z Ustavo. V zvezi s tem se je sodišče strinjalo s pobudniki, da za takšno posebno pooblastilo ne samo, da ni jasne pravne podlage, temveč niti iz odloka niti iz pojasnil občine Kobarid ne izhaja, za konkretno kakšno vrsto pravnega postopka naj bi šlo pri delovanju teh oseb, zaradi česar tudi nista jasna njihov pravni položaj in pravni položaj posameznikov – uporabnikov plovbnega območja oziroma nadzorovanih oseb. Zahteva po jasnosti in pomenski določljivosti iz 2. člena Ustave velja še toliko bolj, ker gre za posebej urejeno sistemsko izvajanje nadzora nad spoštovanjem določb odloka, ki vključuje tudi pridobivanje določenih podatkov. Kateri so ti podatki, odlok prav tako ne opredeljuje, zato je njihova morebitna vsebina nejasna. Iz odloka izhaja le, da se podatki lahko uporabijo kot dokaz v prekrškovnih postopkih (osmi odstavek 22. člena odloka). Zaradi nejasne pravne ureditve ni jasno, kakšne pravice in dolžnosti imajo posamezniki, ki jih ta ureditev zadeva, in kako lahko učinkovito varujejo svoje pravice in pravne interese. Ureditev torej ni skladna z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Sodišče je zaključilo, da če se 22. člen odloka nanaša na »druge pooblaščene osebe«, to pomeni na osebe, ki niso občinske in medobčinske nadzorne službe (medobčinski redar, medobčinski inšpektor), je takšna ureditev protiustavna, in sicer je v neskladju z 2. členom in drugim odstavkom 38. člena Ustave.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
