Osrednji zakonodajni namen je vzpostaviti enoten pravni okvir, ki ureja pogoje in postopke izvolitve v sodniško funkcijo, kriterije za ocenjevanje in napredovanje, pravice in dolžnosti sodnikov, disciplinsko odgovornost ter prenehanje sodniške funkcije. Zakon hkrati ukinja okrajno sodniško funkcijo kot samostojno kategorijo in vse okrajne sodnike po začetku uporabe zakona transformira v okrožne sodnike.
Pogoji za izvolitev in sodniški nazivi
Šesti člen določa kumulativne splošne pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo. Kandidat mora biti državljan Republike Slovenije z znanjem slovenskega jezika, poslovno in zdravstveno sposoben, star najmanj 30 let ter imeti ustrezno pravno izobrazbo in opravljen pravniški državni izpit. Zakon negativno opredeljuje tudi ovire za izvolitev. Pravnomočna obsodba zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali pravnomočno vložena obtožnica oziroma razpisana glavna obravnava za takšno dejanje izključujeta možnost izvolitve. Enako velja za osebo, ki ji je sodniška funkcija že prenehala zaradi negativne ocene ali je bila razrešena.
Zakon vzpostavlja tripartitno strukturo sodniških nazivov, pri čemer vsak naziv predpostavlja različno stopnjo delovnih izkušenj. Za okrožnega sodnika se zahtevajo najmanj štiri leta pravniških izkušenj po opravljenem državnem izpitu. Višji sodnik mora izpolnjevati pogoj šestih let uspešnega opravljanja sodniške funkcije ali desetih let pravniških izkušenj. Vrhovni sodnik potrebuje petnajst let sodniške službe ali dvajset let pravniških izkušenj.
Poleg vertikalne diferenciacije zakon uvaja še položaj svetnika za vsak sodniški naziv. Okrožni sodnik svetnik, višji sodnik svetnik in vrhovni sodnik svetnik predstavljajo nadgradnjo temeljnega naziva in se pridobijo z napredovanjem na podlagi ocenjevanja.
Enajsti člen vzpostavlja funkcionalno ekvivalenco med sodniškim delom in nekaterimi drugimi pravniškimi poklici. S sodniško funkcijo so glede delovnih izkušenj izenačene funkcije državnega tožilca, generalnega državnega odvetnika in njegovega namestnika, državnega pravobranilca, državnega odvetnika ter poklic odvetnika in notarja. Ta ureditev omogoča prehajanje med različnimi pravniškimi poklici brez izgube pridobljenih izkušenj.
Postopek izvolitve in imenovanja
Prosto sodniško mesto razpiše Vrhovno sodišče na obrazloženi predlog predsednika sodišča, pri katerem je mesto razpisano. Predsednik Vrhovnega sodišča odloči o predlogu v štirinajstih dneh. Razpis se objavi na spletnem mestu sodstva z najmanj petnajstdnevnim rokom za prijave.
Prijava mora vsebovati predpisane osebne podatke kandidata, življenjepis s strokovnimi referencami in dokazila o izpolnjevanju posebnih pogojev. Kandidat, ki še ni bil izvoljen v sodniško funkcijo, mora priložiti tudi dokazilo o zdravstveni sposobnosti, izjavo o nekaznovanosti in izjavo, da ni v kazenskem postopku. Vrhovno sodišče druge pogoje preverja po uradni dolžnosti z zbiranjem podatkov od pristojnih upravljavcev evidenc.
Predsednik sodišča, pri katerem je razpisano prosto mesto, v tridesetih dneh po prejemu razpisnega gradiva oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata. Mnenje temelji na zakonskih kriterijih in obsega presojo strokovnega znanja, osebnostnih lastnosti ter veščin, potrebnih za opravljanje sodniške funkcije. Kandidat ima pravico do vročitve mnenja in podaje pripomb v osmih dneh. Na tej podlagi predsednik oblikuje dokončno mnenje, ki ga z gradivom pošlje Sodnemu svetu.
Sodni svet vodi večfazni izbirni postopek, v katerem se kandidati postopno izločajo. Poleg dokumentacije lahko sodni svet izvede preizkuse strokovnega znanja, psihološke teste in razgovore s kandidati. Razgovori se zvočno snemajo zaradi presoje zakonitosti postopka. Sodni svet ni vezan na dokončno mnenje predsednika sodišča in samostojno ugotavlja, kateri kandidat najbolje izpolnjuje zakonske kriterije.
Če Sodni svet izbere kandidata, ki še ni izvoljen v sodniško funkcijo, ga po pravnomočnosti sklepa o izbiri predlaga Državnemu zboru v izvolitev. Za vsako razpisano mesto se predlaga en kandidat. Z izvolitvijo v Državnem zboru sodnik pridobi položaj, ki mu ga zagotavljata Ustava in zakon, in se šteje za imenovanega na razpisano sodniško mesto.
Če je izbrani kandidat že izvoljen v sodniško funkcijo, ga Sodni svet imenuje na razpisano sodniško mesto in premesti na sodišče, pri katerem je to mesto razpisano. Premestitev se opravi trideseti dan po pravnomočnosti odločbe, razen če sSdni svet rok iz utemeljenih razlogov skrajša.
Ocenjevanje sodnikovega dela
Trideseti člen vzpostavlja sistem rednega ocenjevanja, ki se za sodnike okrožnega in višjega sodišča izvaja vsaka tri leta. V prvih treh letih po izvolitvi se ocena izdela letno, pri čemer tretja ocena zajema celotno triletno obdobje. Za redno ocenjevanje so odgovorni predsedniki sodišč, ki ob izteku ocenjevalnega obdobja podajo predlog za izdelavo ocene.
Predčasno ocenjevanje je dopustno iz utemeljenih razlogov, med katere zakon uvršča kandidaturo sodnika na višje sodniško mesto, na vodstveno mesto ali na mesto sodnika mednarodnega sodišča ter bistveno odstopanje pri opravljanju funkcije od zakonskih kriterijev. Obrazloženo zahtevo lahko podajo sodni svet, predsednik matičnega sodišča, predsednik sodišča neposredno višje stopnje, minister za pravosodje ali sodnik sam.
Vrhovni sodniki in višji sodniki svetniki se ne ocenjujejo redno, temveč le iz utemeljenih razlogov.
Oceno sodnikovega dela za sodnika okrožnega sodišča izdela personalni svet višjega sodišča, za sodnika višjega in vrhovnega sodišča ter dodeljene sodnike pa personalni svet Vrhovnega sodišča. Ocena temelji na podatkih iz osebnega spisa sodnika in drugih podatkih o izpolnjevanju zakonskih kriterijev. Personalni svet pregleduje tudi spise pravnomočno zaključenih zadev in pridobi mnenje predsednika matičnega sodišča ter instančnega oddelka.
Postopek se izvede na podlagi pisnega predloga in dokazil. Po prejemu mnenj se ocenjevani sodnik seznani z vsem gradivom in lahko poda obrazložene pripombe v petnajstih dneh. Ocena se vroči sodniku, predsedniku matičnega sodišča in vlagatelju zahteve. Zoper oceno se sodnik lahko pritoži pri pritožbenem personalnem svetu Vrhovnega sodišča v osmih dneh od vročitve.
Zakon določa pet stopenj ocene. Negativna ocena pomeni, da sodnikovo delo ne ustreza sodniški funkciji, in povzroči prenehanje funkcije. Pred učinkovanjem jo mora potrditi Sodni svet. Ocena ne napreduje pomeni, da delo sicer ustreza funkciji, vendar ne dosega pogojev za napredovanje. Dve zaporedni oceni ne napreduje povzročita znižanje plače do 20 odstotkov za največ eno leto.
Ocena napreduje ugotavlja, da delo ustreza sodniški funkciji, in omogoča napredovanje v višji plačni razred ali na položaj svetnika. Nadpovprečna ocena odpira možnost hitrejšega napredovanja za dva plačna razreda ali predčasnega napredovanja na višje sodniško mesto. Izjemna ocena omogoča napredovanje okrožnega sodnika v naziv višjega sodnika na istem sodniškem mestu.
Napredovanje sodnikov
Zakon razlikuje štiri oblike napredovanja. Napredovanje v plačnih razredih je redno in se izvede vsaka tri leta, če ni zakonskih ovir. Okrožni sodnik lahko napreduje za največ tri, višji sodnik pa za največ dva plačna razreda. Vrhovni sodniki v plačnih razredih ne napredujejo.
Napredovanje na položaj svetnika se za okrožnega sodnika izvede pri četrtem rednem ocenjevanju, če vse prejšnje ocene izpolnjujejo pogoje. Hitrejše napredovanje je mogoče že pri drugem ali tretjem ocenjevanju ob nadpovprečni ali izjemni oceni. Višji sodnik pridobi položaj svetnika pri tretjem rednem ocenjevanju po imenovanju na sodniško mesto na višjem sodišču, hitrejše pa že pri drugem ocenjevanju. Vrhovni sodnik pridobi položaj svetnika po šestih letih opravljanja funkcije.
Napredovanje okrožnega sodnika v naziv višjega sodnika na istem sodniškem mestu je možno po treh letih od imenovanja na položaj svetnika ob nadpovprečni oceni ali ob izjemni oceni brez položaja svetnika. Ta ureditev omogoča karierno rast brez spremembe delovnega mesta, pri čemer se takšen sodnik praviloma razporedi za sojenje v pomembnejših zadevah ali dodeli na sodišče višjega položaja.
Premestitev in dodelitev
Sodnik je lahko s svojo pisno privolitvijo trajno premeščen na drugo sodišče istega ali nižjega položaja. Premestitev brez privolitve je dopustna le izjemoma, če se za daljši čas bistveno zmanjša obseg dela matičnega sodišča ali če se zmanjša število sodniških mest. V obeh primerih sodnik obdrži svoj naziv, položaj, plačni razred in pravico do napredovanja.
O premestitvi odloča Sodni svet, ki jo v primeru pravnomočnega sklepa o disciplinski sankciji izvede brez javnega razpisa.
Zakon ureja več tipov dodelitve. Dodelitev zaradi zagotavljanja rednega izvajanja sodne oblasti je dopustna brez privolitve, če je to potrebno za omogočanje rednega dela pri drugem sodišču ali če sodnik na matičnem sodišču zaradi začasno zmanjšanega pripada zadev ne more opravljati službe za polni obseg. Omejena je na tri leta z možnostjo podaljšanja.
Zakon določa varovalne okoliščine, ki izključujejo prisilno dodelitev. Sodnik ne more biti dodeljen brez privolitve, če je sodišče oddaljeno več kot 70 kilometrov ali več kot eno uro vožnje z javnim prevozom, če je sodnica noseča ali doji, če sodnik neguje otroka do treh let, če živi sam z otrokom do 15 let ali če je starejši od 60 let.
Posebna ureditev velja za dodelitev v specializirani kazenski oddelek, ki zahteva najmanj tri leta uspešnega opravljanja funkcije na področju kaznovalnega prava. O tej dodelitvi odloča Sodni svet na podlagi javnega poziva.
Disciplinska odgovornost
Disciplinska odgovornost velja za celoten čas trajanja sodniške funkcije. Sankcije se lahko izrečejo le pod zakonskimi pogoji in po predpisanem postopku pred disciplinskim sodiščem, ustanovljenim pri Sodnem svetu.
Zakon taksativno našteva devetnajst ravnanj, ki pomenijo disciplinsko kršitev. Med njimi so dejanja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja pri opravljanju funkcije, nevestno opravljanje službe, izdajanje tajnosti, zloraba položaja, opravljanje nezdružljivih funkcij, sprejemanje daril in žaljivo obnašanje. Ravnanja iz 1., 2., 3., 5., 6., 7., 8., 9., 13., 14. in 15. točke drugega odstavka 107. člena pomenijo hujšo disciplinsko kršitev.
Disciplinske sankcije so razvrščene po teži. Pisni opomin je formalna graja za lažjo kršitev. Ustavitev napredovanja se izreče za največ tri leta. Znižanje plače je dopustno do 20 odstotkov za največ dve leti. Premestitev na sodišče nižjega položaja ali v drug kraj se izreče od šestih mesecev do treh let, lahko v kombinaciji z znižanjem plače za hujšo kršitev.
Najtežja sankcija je prenehanje sodniške funkcije, ki se lahko izreče le za hujšo disciplinsko kršitev, če sodnik ne more več uživati zadostne stopnje javnega zaupanja.
Disciplinski postopek ni mogoče uvesti po preteku dveh let od dneva kršitve. Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje pristojnega organa ali nova disciplinska kršitev v času zastaralnega roka. Absolutno zastaranje nastopi v štirih letih od prenehanja ravnanja.
Prenehanje sodniške funkcije
Zakon v 101. členu našteva devet razlogov za prenehanje sodniške funkcije. Funkcija preneha, če sodnik ne priseže v 60 dneh, če mu preneha državljanstvo, če je postavljen pod skrbništvo ali ni več zdravstveno sposoben, če se funkciji odpove, če sprejme nezdružljivo funkcijo ali sklene delovno razmerje, če kljub prepovedi opravlja nezdružljivo delo, če mu je izdana negativna ocena, če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja funkcije ali z upokojitvijo oziroma najpozneje s potekom leta, v katerem dopolni 70 let.
Obvezna razrešitev po 103. členu nastopi, če sodnik naklepno stori kaznivo dejanje z zlorabo funkcije. Sodni svet brez odlašanja obvesti Državni zbor, ki sodnika razreši. Fakultativna razrešitev je predvidena ob obsodbi na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev za naklepno dejanje, ali ob krajši zaporniški kazni oziroma neprostostni kazni, če gre za dejanje, zaradi katerega ni mogoče pričakovati zadostne stopnje javnega zaupanja.
Prehodne določbe in transformacija okrajnih sodnikov
Najpomembnejšo prehodno ureditev vsebuje 115. člen, ki ureja uskladitev sodniških nazivov in uvrstitev okrajnih sodnikov v plačne razrede. Vsi okrajni sodniki z dnem začetka uporabe zakona pridobijo naziv okrožni sodnik. Uvrstitev v plačne razrede se opravi glede na dotedanjo uvrstitev, pri čemer sodniki iz 49., 50. ali 51. plačnega razreda preidejo v 52. plačni razred, sodniki iz 52. plačnega razreda ostanejo v istem razredu, sodniki iz 53. plačnega razreda ostanejo v istem razredu, sodniki na položaju okrajni sodnik svetnik iz 54. plačnega razreda pa preidejo na položaj okrožni sodnik v 54. plačnem razredu.
Postopki za izvolitev na prosto mesto okrajnega sodnika, ki se bodo končali po začetku uporabe zakona, se nadaljujejo kot postopki za izvolitev okrožnega sodnika. Tekoči postopki za izvolitev in imenovanje okrožnega, višjega in vrhovnega sodnika se dokončajo po dosedanjih predpisih.
Sklep
ZSod predstavlja celovito reformo pravnega položaja sodnikov, ki modernizira karierni sistem in odpravlja dvotirnost med okrajnimi in okrožnimi sodniki. Vzpostavlja pregleden sistem napredovanja z večstopenjskim ocenjevanjem, ki temelji na dokumentiranih kompetencah in kvaliteti dela. Institut položaja svetnika uvaja dodatno karierno perspektivo znotraj posameznega sodniškega naziva, medtem ko možnost napredovanja v višji naziv na istem mestu omogoča razvoj brez organizacijskih premestitev.
Prehodno obdobje do začetka uporabe zakona 1. januarja 2027 omogoča sprejetje podzakonskih aktov in uskladitev organizacije sodišč. V tem času morajo Sodni svet, predsednik Vrhovnega sodišča in minister sprejeti merila za izbiro kandidatov, ocenjevanje kakovosti dela, trajanje dopusta in podeljevanje štipendij ter druga izvedbena pravila.
Odprti ostajajo nekateri implementacijski izzivi, zlasti glede praktične izvedbe transformacije okrajnih sodnikov in usklajenosti z Zakonom o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS), pri čemer 122. člen izrecno predvideva potrebo po uskladitvi plačne priloge.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
