Zakonodajalec je psihoterapevtsko dejavnost umestil v okvir zdravstvene dejavnosti, kar pomeni, da se za vprašanja, ki jih ZPtD ne ureja posebej, subsidiarno uporablja Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Takšna umestitev ima pomembne posledice za pravni status psihoterapevtov, financiranje storitev in nadzor nad izvajanjem dejavnosti.
Pojmovni aparat in razmejitev dejavnostiTretji člen zakona opredeljuje temeljne pojme, ki so nujni za razumevanje celotnega regulatornega sistema. Psihoterapija je opredeljena kot samostojna interdisciplinarna znanstvena veda o obravnavi duševnih stanj, medtem ko je psihoterapevtska dejavnost zdravstvena dejavnost z namenom preventive, kurative in podpore pri rehabilitaciji na področju duševnega zdravja.
Zakonodajalec je vzpostavil razlikovanje med psihoterapevtsko obravnavo in psihoterapevtsko intervenco. Prva predstavlja celovit in načrtovan proces, ki ga lahko izvaja le psihoterapevt z licenco, druga pa posamezno načrtovano interakcijo, ki jo lahko kot integralni del svoje prakse izvaja tudi druga oseba v skladu s kompetencami, pridobljenimi v okviru poklicnega usposabljanja. Ta razmejitev je pomembna, saj peti odstavek 5. člena zdravnikom specialistom psihiatrije, otroške in mladostniške psihiatrije ter specialistom klinične psihologije omogoča izvajanje psihoterapevtske obravnave kot integralnega dela njihovega poklica, pri čemer pa tudi ti potrebujejo licenco za izvajanje psihoterapevtske dejavnosti.
Pogoji za opravljanje poklicaZa samostojno izvajanje psihoterapevtske obravnave mora oseba kumulativno izpolnjevati tri pogoje: dopolnjeno 28. leto starosti, izpolnjevanje splošnih pogojev iz 63., 63.a in 64. člena ZZDej ter strokovno usposobljenost iz prvega odstavka 9. ali 10. člena ZPtD. Drugi odstavek 5. člena izrecno izvzema psihoterapevte iz obveznosti opravljanja pripravništva, kar predstavlja odstop od splošne ureditve v zdravstveni dejavnosti.
Strokovno usposabljanje iz 9. člena predvideva obsežen izobraževalni proces za osebe z izobrazbo psihološke, pedagoške, socialne ali zdravstvene smeri, uvrščeno najmanj na 8. raven po slovenskem ogrodju kvalifikacij. Usposabljanje obsega najmanj 1200 ur osnovnih znanj s področja psihoterapije, najmanj 600 ur teoretičnih vsebin izbranega pristopa, najmanj 180 ur osebne izkušnje, najmanj 650 ur izvajanja obravnave pod supervizijo z najmanj 200 urami srečanj s supervizorjem ter zaključno preverjanje. Celoten proces traja najmanj štiri leta.
Alternativno pot predstavlja akademsko izobraževanje iz 10. člena, kjer oseba strokovno usposobljenost pridobi v okviru akreditiranega študijskega programa na najmanj 8. ravni, ki vključuje vse vsebine iz 9. člena. Pri tem 44. člen določa, da se takšni študijski programi lahko v prvih petih letih od uveljavitve zakona akreditirajo samo v okviru javnih univerz, kar pomeni začasno omejitev zasebnih ponudnikov.
Licenčni sistemLicenca predstavlja javno listino, ki dokazuje strokovno usposobljenost psihoterapevta za samostojno izvajanje vrste psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu. Zbornica psihoterapevtov jo podeli po uradni dolžnosti osebi, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 5. člena, in sicer za dobo sedmih let. Pred iztekom veljavnosti mora psihoterapevt pri zbornici vložiti vlogo za podaljšanje z ustreznimi dokazili; če teh ne predloži, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti.
Dvajseti člen ureja odvzem licence. Začasni odvzem za največ pet let je mogoč zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, trajni odvzem pa v primerih, ko je takšno ravnanje povzročilo trajne hujše posledice na zdravju ali smrt uporabnika. Tretji odstavek istega člena našteva devet razlogov za začasni ali trajni odvzem, med katerimi velja izpostaviti obsodbo za naklepno kaznivo dejanje na kazen zapora šestih mesecev ali več ter obsodbo za kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje. O odvzemu licence zbornica v treh dneh obvesti delodajalca psihoterapevta in prek informacijskega sistema tudi pristojne organe drugih držav članic EU.
Institucionalni okvirZakon ustanavlja Zbornico psihoterapevtov Slovenije kot pravno osebo javnega prava z obveznim članstvom za vse psihoterapevte in kandidate, ki izvajajo psihoterapevtsko obravnavo na območju Republike Slovenije. Prostovoljno članstvo velja za tiste, ki dejavnosti ne izvajajo, delujejo v tujini, so upokojeni ali nezaposleni.
Zbornica opravlja tri naloge kot javna pooblastila: vodenje registra kandidatov in registra psihoterapevtov z odločanjem o vpisu in izbrisu, podeljevanje, podaljševanje in odvzemanje licenc ter izvajanje strokovnega nadzora s svetovanjem. Te naloge se financirajo iz državnega proračuna, medtem ko se druge naloge zbornice financirajo iz članarine, prodaje storitev in drugih virov.
Organi zbornice so skupščina kot najvišji organ odločanja, upravni odbor kot izvršilni organ, predsednik ter strokovni psihoterapevtski odbor kot najvišji strokovni organ. Statut zbornice mora sprejeti skupščina z dvotretjinsko večino, soglasje Vlade RS pa je potrebno le v delu, ki se nanaša na izvajanje javnih pooblastil.
Prehodna ureditevZakon vzpostavlja kompleksen prehodni režim za osebe, ki že izvajajo psihoterapevtsko dejavnost. Oseba, ki želi po začetku uporabe zakona izvajati psihoterapevtsko obravnavo, mora v šestih mesecih od sprejetja dovoljenih psihoterapevtskih pristopov na ministrstvo podati zahtevo za priznanje poklicne kvalifikacije. Ministrstvo jo lahko na podlagi predloženih dokazil oprosti opravljanja posameznih vsebin strokovnega izpita ali izpita v celoti.
Za ustrezna dokazila se štejejo tudi potrdila strokovnih delavcev, ki so do začetka uporabe zakona izvajali naloge psihoterapevta, učitelja ali supervizorja v skladu s kompetencami poklicnega usposabljanja, ter potrdila ustanov, ki niso učne ambulante. Ministrstvo mora pri presoji upoštevati celotni strokovni profil posameznika, vključno s praktičnimi izkušnjami, strokovno-znanstvenim delovanjem in priporočili priznanih strokovnjakov. Za osebe iz prehodnega režima se kot ustrezna izobrazba upošteva katerakoli smer na 8. ravni, ne le psihološka, pedagoška, socialna ali zdravstvena.
Do ustanovitve zbornice opravlja naloge javnega pooblastila ministrstvo. Ustanovno skupščino skliče ministrstvo najpozneje v dvanajstih mesecih od uveljavitve zakona.
Implementacijski izziviZakon nalaga sprejem več podzakonskih aktov v razmeroma kratkih rokih. Minister mora v treh mesecih od uveljavitve določiti merila in kriterije za dovoljene psihoterapevtske pristope, v šestih mesecih pa pogoje za učne ambulante. Vlada RS določi dovoljene psihoterapevtske pristope v enem mesecu od sprejema navedenih meril. Zbornica mora v šestih mesecih od ustanovitve sprejeti vrsto podzakonskih aktov, vključno s kodeksom poklicne etike in standardi psihoterapevtske dejavnosti.
Rok šestnajstih mesecev od uveljavitve do začetka uporabe zakona je relativno kratek glede na obseg potrebnih implementacijskih aktivnosti, zlasti ustanovitev zbornice, vzpostavitev registrov, določitev dovoljenih pristopov in izvedbo postopkov priznavanja kvalifikacij za obstoječe izvajalce.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
