Zaradi kršitve obveznosti zagotavljanja informacij lahko dajalec kredita izgubi pravico do obresti in stroškov ne glede na težo te kršitve in njen vpliv na potrošnikovo odločitev o sklenitvi kreditne pogodbe.
Na poljsko družbo za izterjavo dolgov, Lexitor, je potrošnik prenesel svoje pravice iz kreditne pogodbe. S to pogodbo je potrošnik najel kredit približno 9000 evrov ter se zavezal banki vrniti pogodbene obresti približno 4520 evrov, provizijo približno 1100 evrov, efektivna obrestna mera (EOM) pa je bila določena na 11,18 odstotka. S pogodbo je bila dogovorjena tudi pravica banke zvišati nadomestila in provizije v primeru, da so izpolnjeni določeni pogoji, največ štirikrat na leto in ne za več kot 200 odstotkov njihovega dotedanjega zneska.
Zaradi (pre)visoke obrestne mere ter zaradi kršitve dolžnosti obveščanja je družba Lexitor od banke na podlagi 45. člena poljskega zakona o potrošniških kreditih zahtevala plačilo zneska približno 2900 evrov, ki je ustrezal znesku obresti in stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi kreditne pogodbe. Ker z zahtevkom ni uspela, je vložila tožbo na okrajnem sodišču v Varšavi, ki se je s predhodnim vprašanjem obrnilo na Sodišče EU.
To je s sodbo C-472/23 v odgovoru na prvo vprašanje predložitvenega sodišča, ali se 10. člen Direktive 2008/48 o potrošniških kreditnih pogodbah razlaga tako, da se obrestna mera šteje za precenjeno, ker so nekateri pogoji iz pogodbe razglašeni za nepoštene, kar pomeni kršitev obveznosti zagotavljanja informacij iz te direktive, odgovorilo negativno.
Najprej je opozorilo, da se z 10. členom Direktive 2008/48 izvaja popolna harmonizacija elementov, ki morajo biti obvezno vključeni v kreditno pogodbo, in sicer se morata v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navesti obrestna mera in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, pri čemer sta izračunana ob sklenitvi kreditne pogodbe. EOM je opredeljena kot skupni stroški kredita za potrošnika, izraženi kot letni odstotek skupnega zneska kredita, po potrebi vključno s stroški iz 19. člena. Izračuna se v skladu z matematično formulo iz I. dela I. Priloge k Direktivi 2008/48.
Sodišče je nadaljevalo, da skladno z 19. členom Direktive 2008/48 izračun EOM temelji na predpostavki, da kreditna pogodba ostane veljavna za dogovorjeno obdobje ter da dajalec kredita in potrošnik izpolnita svoje obveznosti v skladu s pogoji in v rokih, določenih v tej pogodbi. Če banka to upošteva, obrestna mera iz kreditne pogodbe pa je kasneje ugotovljena za precenjeno, ne pomeni kršitve obveznosti zagotavljanja informacij iz Direktive 2008/48.
Nasprotno temu pa je sodišče odločilo, da dejstvo, da so v kreditni pogodbi naštete nekatere okoliščine, ki upravičujejo zvišanje stroškov, povezanih z izvajanjem pogodbe, ne da bi potrošnik lahko preveril njihov nastanek in njihov vpliv na te stroške, pomeni kršitev obveznosti zagotavljanja informacij iz 10. člena Direktive 2008/48.
Sodišče EU je to utemeljilo na podlagi drugega odstavka 10. člena direktive v povezavi z 31. uvodno izjavo te direktive, ki zahtevata, da se v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedejo elementi iz te določbe, z namenom da se lahko potrošnik seznani s svojimi pravicami in obveznostmi. To pomeni, da informacije, zagotovljene v kreditni pogodbi, ne smejo vsebovati nobenega protislovja, ki bi lahko povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, objektivno zavedlo glede obsega njegovih pravic in obveznosti na podlagi te pogodbe.
Pogoji morajo biti navedeni jasno in jedrnato ter v povezavi z drugimi informacijami ne smejo biti nenatančni, kar bi lahko povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, objektivno zavedlo glede obstoja dogodkov, ki lahko povzročijo spremembo, in glede povezave med spremembo stroškov ter tem dogodkom.
Ker so bili v obravnavanem primeru pogoji za spremembo stroškov opredeljeni na podlagi kazalnikov, ki jih je potrošnik težko preveril, je sodišče odločilo, da takšna ureditev pomeni kršitev direktive.
Tudi glede nacionalne ureditve, ki v primeru kršitve obveznosti zagotavljanja informacij, ki je dajalcu kredita naložena v skladu z 10. členom direktive, določa enotno sankcijo, s katero dajalec kredita izgubi pravico do obresti in stroškov, ne glede na težo te kršitve in njen vpliv na potrošnikovo odločitev o sklenitvi kreditne pogodbe, je sodišče odgovorilo, da nacionalna ureditev ne nasprotuje evropski.
Sodišče je poudarilo, da je v pristojnosti držav članic, da določijo učinkovite kazni, ki so sorazmerne in odvračilne. To pomeni, da mora strogost navedenih sankcij ustrezati teži kršitve ter hkrati spoštovati splošno načelo sorazmernosti.
Tako je naloga predložitvenega sodišča, da preveri, ali so sankcije sorazmerne, odvračilne in ustrezajo teži kršitve, pri čemer je Sodišče EU opozorilo, da dvomi o sorazmernosti sankcije, saj so začetni stroški razmeroma nizki v primerjavi z dodeljenim zneskom kredita. Sodišče EU je tako s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, zavzelo stališče, da načelo sorazmernosti ne nasprotuje temu, da država članica določi enotno sankcijo, s katero dajalcu kredita odvzame pravico do obresti in stroškov zaradi kršitve različnih obveznosti obveščanja iz 10. člena Direktive 2008/48, čeprav se lahko individualna teža kršitve vsake od teh obveznosti in posledice, ki iz tega izhajajo za potrošnika, razlikujejo od primera do primera.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
