Odločba US v zadevi Rupnik nedvomno predstavlja enega tistih mejnih ustavnosodnih primerov, kjer se ustavnosodna presoja neizogibno sooči z globokimi družbenimi, zgodovinskimi in političnimi napetostmi, kar sodnike in sodišče neizogibno potisne pred izziv, kako se uspešno, to pomeni vsebinsko prepričljivo, odzvati na zahtevo po najvišji meri izkaza metodološke integritete. Vendar pa se je med analizo te odločbe razkrilo nekaj prav nasprotnega, in sicer določena, in nikakor ne zanemarljiva mera metodološke negotovosti. Z dodatkom, da je še enkrat več mogoče zaznati vdor drsečega ustavnega pragmatizma (ki sem ga izpostavil že v analizi odločbe, št. U-I-79/25).2 Ta je ponovno in ob tem ponovljeno sporno uporabljen kot nekaj, kar gre razumeti kot poskus saniranja procesne napake nižjih sodišč, to pa na način, ki še enkrat več in nevarno subjektivizira ustavno substanco.
Osrednji ustavnopravni problem se dejansko ne skriva v vsebini utemeljevanja zatrjevanih kaznivih dejanj iz leta 1946, temveč v vprašanju, ali ustavno sodišče sploh sme s kreativno in skorajda namensko interpretacijo procesnih predpostavk vstopati v sfero, ki je primarno simbolna in zgodovinska. To je nevarno in sporno z vidika ustavnosodnega pravotvorja. Takšen pristop namreč neizogibno tvega transformacijo ustavne pritožbe iz orodja za varstvo konkretnih individualnih pravic v sredstvo za vodenje simbolnih bitk o kolektivnem zgodovinskem spominu. To nujno in neizogibno spodkopava vlogo sodišča kot nevtralnega arbitra.
Prva in v več pogledih najbolj sporna točka odločbe je vprašanje pravnega interesa pritožnika. Ustavno sodišče mu je priznalo aktivno procesno legitimacijo (neposredni in konkretni pravni interes) na podlagi njegovega statusa potomca žrtve vojnega nasilja, pri čemer je kot temelj za to priznanje uporabilo poseg v njegovo osebno dostojanstvo.3
Tako radikalna širitev ustavnega koncepta pravnega interesa je nevaren precedens v slovenski ustavnosodni praksi.
Ta bode v oči tudi zato, ker je poznavalcem odločanja US že zelo dolgo znano, da se sodišče praviloma na vse pretege trudi najti oprijem, četudi še tako majav ali nerazumen, marsikdaj zelo iritirajoče ustavnopravno nekorekten, da vloge avtomatično zavrača z maksimalno strogim in striktnim nepriznavanjem pravnega interesa.4
Sodišče je s tem dejansko pripoznalo, da lahko odločitev o kazenskem postopku zoper tretjo osebo iz daljne preteklosti neposredno in konkretno poseže v ustavnopravno varovano sfero potomca, ki s postopkom nima nobene neposredne pravne povezave. Kot v svojem odklonilnem ločenem mnenju suvereno opozarja sodnik dr. Svetlič, takšna subjektivizacija pravnega interesa pomeni vdor impresionizma v pravo (ta izraz sem že uporabil), saj odpira vrata neštetim bodočim pritožnikom, ki bi lahko na podobni moralni ali emocionalni podlagi zahtevali ustavnosodno varstvo. Če je dostojanstvo potomcev dovolj za vstop v ustavnosodno presojo kazenskih postopkov, se postavlja vprašanje, kje so meje takšne legitimacije in ali ne postaja ustavna pritožba s tem nekakšna »actio popularis« – ne za aktualna vprašanja in probleme ustavnosti, ampak za vprašanja zgodovinske pravičnosti.
Ne gre samo za alarmantno ustavniško spornost takšnega pristopa. Gre za dva povsem različna in v ničemer združljiva, medsebojno nikakor primerljiva pristopa. Ustavno sodišče s tem ustvarja labirint, gosto neprehodni konglomerat konceptualnosti, doktrinarnosti in metodološkosti, ki bo nerazrešljiv. Oziroma se ga bo reševalo tako, kot do sedaj: kaotično, pragmatično, ad hoc, izmikajoče, s pretvarjanjem, na štrbunk.5 Tudi to je element tistega, kar imenujem sistem gole oblasti, ki svoje legitimnosti ne gradi na integriteti in avtoriteti ustavne misli in ustavne substance.6
Obravnavani primer nujno vključuje analizo vloge Vrhovnega sodišča RS, ki je s svojo prejšnjo razveljavitvijo sodbe »armadnega sodišča« povzročilo ustavnopravno pomečkan, če ne tudi nevzdržen pravni položaj. Vrhovno sodišče je obsodbo razveljavilo zaradi procesnih pomanjkljivosti in zadevo vrnilo v novo sojenje7 kljub dejstvu, da je bil obtoženec že desetletja mrtev. Takšna odločitev je bila v danem primeru metodološko povsem napačna, saj kazenski postopek po svoji ustavni naravi ni namenjen ugotavljanju abstraktne zgodovinske resnice, temveč ugotavljanju kazenske odgovornosti žive osebe, ki ji morajo biti zagotovljena vsa procesna jamstva. Naj ne bo sporazuma: ne trdim, nikakor, da se takšna retroaktivnost ne more ali ne sme zgoditi v nobenem primeru. Trdim nekaj drugega: da je v tem primeru mogoče zaznati metodološki zdrs, ki predstavlja nevarnost procesnega absurda.
Sodnica dr. Šugman Stubbs v svojem pritrdilnem ločenem mnenju tukaj nastopi s prepričljivo doktrinarno kritiko (ponovno), ko poudari, da postopek, ki se lahko izide le v eno smer – torej v ustavitev zaradi smrti –, sploh nima narave pravega sojenja. Vrhovno sodišče je s svojo odločitvijo ustvarilo procesno »spako«, postopek, ki teče v prazno in v katerem ni mogoče zagotoviti osnovnih prvin poštenega sojenja, kot so kontradiktornost, ustnost in neposrednost. Takšen pravni konstrukt (pravni monstrum) ne bi smel prebroditi ustavnosodnega preizkusa, saj ne služi (ni v funkciji) varstvu pravic, temveč ustvarja pravno negotovost.
Ustavno sodišče kot (ne)prostovoljni arbiter zgodovinskega statusa quo
Ustavno sodišče je to anomalijo odpravilo tako, da je razveljavilo odločitev Vrhovnega sodišča RS in vsebinsko zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri tem je ugotovilo, da sodba »armadnega sodišča« iz leta 1946 ni bila obremenjena s kršitvami, ki bi zahtevale njeno razveljavitev v luči takratnih standardov. S tem se je ustavno sodišče, morda celo nevede, postavilo v vlogo vrhovnega presojevalca zakonitosti povojnih procesov. Pravno zelo tvegan pristop. Tudi nevaren. Čeprav se sodišče deklarativno distancira od zgodovinskih interpretacij, njegova odločitev neizogibno vzpostavlja pravni status quo, ki ima globoke politične in družbene implikacije.
Kritična analiza tukaj ne sme spregledati dejstva, da je ustavno sodišče za dosego tega cilja moralo uporabiti precejšnjo mero metodološke akrobatike. Da bi sploh prišlo do vsebinske zavrnitve, je moralo najprej »izumiti« pravni interes pritožnika.8 To močno sugerira, da je bil končni cilj – torej preprečitev novega sojenja in ohranitev prvotne sodbe – prejudicirano določen že vnaprej (kar to sodišče že dolgo časa počne prepogosto), ustavnopravna argumentacija pa mu je bila le naknadno prilagojena.
To je klasičen primer ustavnega pragmatizma, ki pod krinko varovanja procesnih standardov ne le populistično obravnava, ampak dejansko upravlja javno mnenje ter družbene in politične konflikte.
Temu res ni mogoče zaploskati...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Andraž Teršek: Zadeva Rupnik: razširitev pravnega interesa in (ne)dopustnost »sojenja mrtvim«
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 6-7, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
