Začasna zaščita

ZZZRO-1 tako ureja uvedbo, trajanje in prenehanje začasne zaščite razseljenih oseb ter pogoje in postopke za priznanje ter prenehanje statusa začasne zaščite. Določa tudi pravice in obveznosti prosilcev ter oseb s statusom začasne zaščite (1. člen).

Kot začasno zaščito v 3. členu zakon opredeljuje, da gre za izredni postopek, ki v primeru množičnega prihoda ali neizbežnega množičnega prihoda razseljenih oseb zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito takšnim osebam. Institut začasne zaščite je torej namenjen razseljenim osebam, ki so državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so bile prisiljene zapustiti svojo matično državo zaradi oboroženih konfliktov, endemičnega nasilja ali sistematičnega kršenja človekovih pravic. Začasna zaščita je podobna institutu mednarodne zaščite, saj je obema institutoma skupno zagotavljanje zaščite osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu ne morejo vrniti v svojo državo. Razlika pa je v postopku, saj je postopek začasne zaščite hitrejši in enostavnejši, ker zahteva le ugotovitev dejstva, ali gre za razseljeno osebo v skladu z Direktivo Sveta 2001/55/ES, brez podrobnega ugotavljanja razlogov za zapustitev države (6. člen). Pri opredelitvi pojmov zakon določa še, kaj je na primer množični prihod, kdo so razseljene osebe, opredeljuje pristojni organ, kaznivo dejanje itd., opredeljuje pa tudi razmerje do postopkov v skladu s predpisi, ki urejajo področje tujcev (7. člen).

Osebam, ki zaprosijo za začasno zaščito, se dovoli vstop v državo (tako 5. člen). Uvedba, trajanje in pogoji za pridobitev statusa začasne zaščite so urejeni v II. poglavju zakona: začasna zaščita se uvede z dnem uveljavitve sklepa Sveta Evropske unije ali sklepa Državnega zbora Republike Slovenije, ki določa skupine oseb, ki so upravičene do zaščite. Vlada po uvedbi začasne zaščite sprejme načrt za obravnavo razseljenih oseb, za katere je uvedena začasna zaščita (9. člen). Traja eno leto od uveljavitve sklepa Sveta EU in se lahko podaljša v skladu z evropsko direktivo (10. člen). Začasna zaščita preneha, če ni podaljšana v skladu z Direktivo 2021/55/ES (torej po izteku obdobja, ki je bil določen s sklepom) ali na podlagi sklepa Sveta Evropske unije o predčasnem prenehanju (11. člen).

Status začasne zaščite se prizna prosilcu, ki spada med osebe iz sklepa Sveta EU ali med osebe iz sklepa Državnega zbora (12. člen). Status pa se ne prizna, če obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov, navedenih v 13. členu.

V III. poglavju je urejen postopek za priznanje statusa začasne zaščite, ki se vodi skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), če ZZZRO-1 ne določa drugače (14. člen). Urejen je registracijski postopek in vloga za priznanje statusa začasne zaščite (15. člen), o kateri mora pristojni organ odločiti v 30 dneh od prejema popolne vloge (16. člen). Pristojni organ prizna status začasne zaščite z izdajo izkaznice osebe z začasno zaščito kot samostojne listine (tretji odstavek 16. člena). Zoper odločbo oziroma sklep, s katerima se je vloga za priznanje statusa začasne zaščite zavrnila ali zavrgla ali je prenehal status začasne zaščite oziroma je bil postopek ustavljen, se lahko vloži pritožba v 15 dneh od njene vročitve (17. člen). Opozoriti velja, da se izgon izvaja le v skladu z načelom nevračanja, kar pomeni, da oseba ne sme biti vrnjena v državo, kjer bi bilo ogroženo njeno življenje ali telesna integriteta (4. člen).

Zakon ločeno ureja pravice in dolžnosti prosilcev (V. poglavje) in pravice in dolžnosti oseb, ki jim je priznana začasna zaščita (VI. poglavje). Prosilci imajo tako pravico do (24. člen) prebivanja v Republiki Sloveniji, informiranja, nastanitve, materialne oskrbe, kadar so nastanjeni v nastanitvenem centru ali drugi nastanitveni kapaciteti, zdravstvenega varstva, izobraževanja in subvencije malice za učence in dijake ter subvencije kosila za učence.

Oseba z začasno zaščito ima pravico do (31. člen):

1. začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji;

2. nastanitve in prehrane;

3. denarne pomoči;

4. denarne pomoči za zasebno nastanitev;

5. zdravstvenega varstva;

6. posebne oblike denarne pomoči po smrti družinskega člana in do posebne oblike denarne pomoči kot pomoč pri kritju stroškov pogreba;

7. dostopa na trg dela;

8. predšolske vzgoje in izobraževanja;

9. subvencije malice za učence in dijake ter subvencije kosila za učence;

10. žepnine;

11. celovitosti družine in združevanja družine;

12. obveščenosti o pravicah in dolžnostih;

13. pomoči pri uveljavljanju pravic iz tega zakona in pri vključevanju v družbo.

V naslednjih členih so navedene pravice podrobneje opredeljene, določene pa so tudi sankcije za morebitne kršitve (tako na primer opomin, preselitev ali celo odpoved v nastanitvenem centru, če oseba krši hišni red tega centra – tako 33. člen zakona). Določena je tudi višina denarne pomoči (38. člen), ki se giblje od 85 odstotkov osnovnega zneska minimalnega dohodka za prvo odraslo osebo, 44 odstotkov za otroka, ki ga je vlagatelj dolžan preživljati, pa vse do 110 odstotkov za ženske, starejše od 63 let, in moške, starejše od 65 let. Določene so tudi denarna pomoč – in njena višina – za zasebno nastanitev (40. in 41. člen) ter posledice, če je oseba neupravičeno prejemala denarno pomoč ali denarno pomoč za zasebno nastanitev (44. člen). Zaradi zagotavljanja celovitosti družine (51. člen) zakon predvideva, da se status začasne zaščite prizna tudi družinskemu članu, ki je skupaj z osebo z začasno zaščito v Republiki Sloveniji in ki sam ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa začasne zaščite. Skladno z načelom združevanja družine (52. člen) pa ima oseba z začasno zaščito pravico do združitve z družinskimi člani, če so bili ločeni zaradi okoliščin množičnega prihoda, kar pomeni, da se oseba lahko premesti v drugo državo članico (62. člen), če pa se tak družinski član nahaja v izvorni državi ali regiji, pa zakon predvideva možnost izdaje potnega lista za tujca za namen vstopa v Republiko Slovenijo (sedmi odstavek 52. člena).

ZZZRO-1 ureja še prenehanje statusa začasne zaščite (19. člen) in prostovoljno vrnitev v matično državo, do katere imajo pravico osebe po prenehanju statusa. Oseba, ki ji je status začasne zaščite prenehal zaradi poteka časa trajanja začasne zaščite, lahko prebiva v Republiki Sloveniji še največ 30 dni po poteku, razen če mora na podlagi odločitve pristojnega državnega organa zapustiti Republiko Slovenijo (23. člen).

V posebnem poglavju so urejene še listine osebe z začasno zaščito (VII. poglavje), sodelovanje z drugimi državami EU in UNHRC (VIII. poglavje), evidence (IX. poglavje) ter kazenske določbe (X. poglavje), v prehodnih in končnih določbah pa so urejena vprašanja, ki se nanašajo na sprejetje novih pravil ter začasno uporabo obstoječih, vplivi na druge predpise in prenehanje njihove uporabe.

Nov zakon bo začel veljati 19. aprila 2025, uporabljati pa se bo v večjem delu začel 19. julija 2025.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.