Družba Amazon EU Sàrl je s tožbo izpodbijala zakonitost člena 33(1) Uredbe 2022/2065, ki določa prag 45 milijonov povprečnih mesečnih aktivnih uporabnikov za opredelitev zelo velikih spletnih platform. Tožeča stranka je uveljavljala nezakonitost te določbe z argumentom, da obveznosti iz členov od 34 do 43 navedene uredbe kršijo pravice iz Listine EU o temeljnih pravicah, zlasti svobodo gospodarske pobude, lastninsko pravico, načelo enakega obravnavanja, svobodo izražanja in pravico do spoštovanja zasebnega življenja.
Sodišče je najprej obravnavalo procesne vidike dopustnosti ugovora nezakonitosti. V skladu s členom 277 PDEU je ugotovilo, da ima tožeča stranka pravico uveljavljati nezakonitost člena 33(1) Uredbe 2022/2065, ker je izpodbijani sklep neposredno pravno povezan s to določbo. Čeprav je bil sklep sprejet na podlagi člena 33(4) uredbe, ki Komisijo pooblašča za sprejetje sklepa o določitvi, je člen 33(1) tista določba, ki določa materialne pogoje za takšno opredelitev.
Glede trditve o kršitvi svobode gospodarske pobude iz člena 16 Listine je Sodišče priznalo, da obveznosti iz členov od 34 do 43 Uredbe 2022/2065 predstavljajo poseg v to svobodo, saj ponudnikom nalagajo sprejetje ukrepov, ki lahko pomenijo velike stroške in zahtevajo zapletene tehnične rešitve. Vendar je Sodišče ugotovilo, da je ta poseg upravičen glede na cilj varstva potrošnikov in preprečevanja sistemskih tveganj.
Sodišče je posebno pozornost namenilo analizi pojma sistemskih tveganj, pri čemer je zavrnilo argument tožeče stranke, da tržnice ne morejo povzročiti sistemskih tveganj, ker ne tvorijo medsebojno povezanega sistema po analogiji s finančnim sektorjem, kjer je koncept sistemskega tveganja tradicionalno vezan na medsebojno odvisnost institucij in možnost širjenja negativnih učinkov po celotnem sistemu. Namesto tega je Sodišče poudarilo, da je namen Uredbe 2022/2065 zmanjšati sistemska tveganja za družbo kot celoto, ki lahko vplivajo na znaten del prebivalstva Unije, pri čemer je interpretiralo sistemska tveganja kot tista, ki zaradi obsega platforme in števila uporabnikov lahko povzročijo družbene učinke, ki presegajo individualne posledice in vplivajo na javni interes, demokratične procese, varstvo temeljnih pravic ali javno varnost, kar predstavlja konceptualni odklon od klasičnega razumevanja sistemskih tveganj v finančni regulativi. Sodišče je v svoji analizi dodatno razčlenilo različne kategorije sistemskih tveganj iz člena 34(1) uredbe ter ugotovilo, da zakonodajalec ni storil očitne napake pri presoji, ko je ocenil, da lahko tržnice s 45 milijonov povprečnih mesečnih aktivnih uporabnikov povzročijo različna sistemska tveganja, navedena v tej določbi, pri čemer je uporabilo standard pregleda, ki zakonodajalcu priznava široko polje proste presoje pri ocenjevanju kompleksnih družbeno-ekonomskih pojavov v digitalnem okolju.
Pri obravnavi načela enakega obravnavanja iz člena 20 Listine je Sodišče zavrnilo argumente o neupravičenem razlikovanju med tržnicami in drugimi vrstami spletnih platform ter med velikimi in majhnimi tržnicami. Ugotovilo je, da člen 33(1) Uredbe 2022/2065 ne uvaja samovoljnega ali očitno neustreznega razlikovanja, saj lahko tržnice z visokim številom povprečnih mesečnih aktivnih uporabnikov povzročijo sistemska tveganja drugačnega obsega in učinka kot manjše platforme.
Glede obveznosti iz člena 38 uredbe, ki zahteva ponudbo vsaj ene možnosti priporočilnega sistema, ki ne temelji na oblikovanju profilov, je Sodišče priznalo omejitev svobode komercialnega izražanja, vendar jo je ocenilo kot sorazmerno v kontekstu tehtanja med konkurenčnimi temeljnimi pravicami in cilji javnega interesa. Sodišče je pri svoji analizi najprej ugotovilo, da navedena določba predstavlja poseg v svobodo komercialnega izražanja ponudnikov zelo velikih spletnih platform iz člena 11(1) Listine, saj omejuje način, na katerega lahko ti ponudniki predstavijo izdelke na svojih platformah, kadar prejemnik storitve izbere možnost brez oblikovanja profilov, pri čemer je sledilo ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede 10. člena EKČP, ki varuje tudi komercialno komunikacijo. Pri presoji sorazmernosti posega je Sodišče uporabilo tristopenjski test, pri katerem je ugotovilo, da obveznost ne posega v bistveno vsebino svobode izražanja, saj ponudnikom ne prepoveduje uporabe priporočilnih sistemov, ki temeljijo na oblikovanju profilov, temveč jim zgolj nalaga, da poleg teh sistemov ponudijo tudi alternativo, kar ohranja njihovo poslovno avtonomijo pri oblikovanju algoritmov in strategij ciljnega oglaševanja. Sodišče je nadalje poudarilo, da ta obveznost krepi pravice potrošnikov s tem, da jim omogoča informirano izbiro glede načina prikazovanja izdelkov in jim zagotavlja možnost, da se izognejo personaliziranemu profiliranju, če to želijo, kar predstavlja konkretizacijo načela potrošniške avtonomije in prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov iz člena 38 Listine ter člena 169 PDEU, pri čemer je Sodišče izrecno zavrnilo argument tožeče stranke, da bi takšna ureditev škodovala malim in srednje velikim podjetjem ali da bi omejevala dostop potrošnikov do nišnih proizvodov, saj ni bilo predloženih prepričljivih dokazov za takšne trditve.
Pri presoji člena 39 uredbe o obveznosti vodenja javnega odložišča informacij o oglasih je Sodišče ugotovilo, da kljub posegu v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, ta poseg ne presega nujno potrebnega za doseganje legitimnih ciljev. Informacije se namreč nanašajo le na omejen del gospodarske dejavnosti tržnic, poslovno najbolj občutljive informacije o uspehu oglaševanja pa niso vključene v obveznost razkritja.
Sodba predstavlja pomembno potrditev regulativnega pristopa EU k velikim digitalnim platformam. Sodišče je z zavrnitvijo argumentov tožeče stranke potrdilo legitimnost široke diskrecijske pravice zakonodajalca pri urejanju digitalnega trga in poudarilo prednost varstva potrošnikov pred svobodo gospodarske pobude ponudnikov platform. Posebej pomembna je ugotovitev Sodišča, da lahko pomembnost cilja varstva potrošnikov upraviči negativne gospodarske posledice, celo precejšnje, za nekatere gospodarske subjekte.
Odločitev utrjuje pravno podlago za izvajanje Akta o digitalnih storitvah in potrjuje, da kvantitativni prag 45 milijonov uporabnikov predstavlja ustrezno merilo za določitev sistemskih obveznosti. S tem Sodišče vzpostavlja precedens, ki bo verjetno vplival na prihodnje spore v zvezi z regulacijo digitalnih platform in razlago pojma sistemskih tveganj v digitalnem okolju.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
