Mati delavke migrantke iz Unije lahko, če jo ta delavka vzdržuje, zaprosi za dajatev socialne pomoči, ne da bi ta vloga ogrozila njeno pravico do prebivanja.
GV je romunska državljanka, mati romunske in irske državljanke (irsko državljanstvo je pridobila z naturalizacijo), ki prebiva in dela na Irskem. Mati se je svoji hčeri na Irskem pridružila leta 2017 in tam od takrat zakonito prebiva kot vzdrževana prednica v ravni črti delavke. Septembra 2017 je zaradi poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, povezanega z artritisom, zaprosila za dodelitev invalidnine. Njena vloga je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da bi se v primeru, da bi se ji ta dajatev dodelila, štelo, da je njena hči ne vzdržuje več, temveč bi postala nesorazmerno breme irskega sistema socialne pomoči in zato ne bi imela več pravice do prebivanja.
V nadaljnjem postopku je irsko pritožbeno sodišče na Sodišče EU naslovilo več predhodnih vprašanj v zvezi z Direktivo 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, predvsem, ali irska ureditev nasprotuje ureditvi Unije, če predniku v ravni črti, ki ga ob vložitvi vloge za dajatev socialne pomoči vzdržuje delavec, ki je državljan Unije, dodelitev te dajatve zavrnejo oziroma mu odvzamejo pravico do prebivanja za več kot tri mesece, ker bi dodelitev navedene dajatve povzročila, da tega družinskega člana ne bi več vzdrževal delavec, ki je državljan Unije, in bi tako postal nesorazmerno breme sistema socialne pomoči navedene države članice.
Sodišče EU je v svoji odločitvi v zadevi C-488/21 najprej poudarilo, da skladno z Direktivo 2004/38 pojem »družinski član« zajema tudi »vzdrževane prednike v ravni črti« ter da imajo ti vzdrževani predniki delavca, ki je državljan Unije, izvedeno pravico do prebivanja za več kot tri mesece, če jih ta delavec »vzdržuje«.
Med delavcem in družinskim članom mora obstajati položaj odvisnosti (tako tudi na primer sodba C-423/12). Vendar je Sodišče EU opozorilo, da se v preučevani zadevi drugače od tistih, o katerih je odločalo v preteklosti, presojajo pogoji, ki jih mora zadevna oseba izpolnjevati za ohranitev (in ne pridobitev) neke pravice. V zvezi s tem je opozorilo na 14. člen direktive, naslovljen »Ohranitev pravice do prebivanja«, ki določa, da imajo državljani Unije in njihovi družinski člani pravico do prebivanja, določeno med drugim v 7. členu direktive, dokler izpolnjujejo pogoje iz tega člena.
Iz točke a prvega odstavka 7. člena Direktive 2004/38 tako izhaja, da ima prednik delavca, ki je državljan Unije, v ravni črti izvedeno pravico do prebivanja, dokler ga ta delavec vzdržuje. Skladno s sodno prakso Sodišča EU pojem »upravičenec« pomeni, da se status upravičenca, čeprav je bil pridobljen v preteklosti, lahko pozneje izgubi, če pogoji, med drugimi tisti iz 2. člena direktive, niso več izpolnjeni.
Sodišče EU je kot nesporno ugotovilo, da je hči vzdrževala mater tako takrat, ko se ji je pridružila, kot takrat, ko je mati zaprosila za dodelitev invalidnine. Zato je mati ob vložitvi te vloge izpolnjevala pogoj, da se ji kot »družinskemu članu« v skladu z Direktivo 2004/38 prizna izvedena pravica do prebivanja.
Sodišče je poudarilo tudi, da ima hči, ki je med prebivanjem v državi članici gostiteljici poleg svojega izvornega državljanstva pridobila tudi državljanstvo te države, pravico do enakega obravnavanja na podlagi drugega odstavka 45. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU). Kot takšna ima tudi pravico do t. i. »socialnih ugodnosti«, kar so vse ugodnosti, ki so ne glede na to, ali so povezane s pogodbo o zaposlitvi, na splošno priznane domačim delavcem predvsem zaradi njihovega objektivnega statusa delavca ali zgolj zaradi njihovega stalnega prebivališča na nacionalnem ozemlju in katerih razširitev na delavce, ki so državljani drugih držav članic, se torej izkaže kot primerna za olajšanje njihove mobilnosti v Uniji in zato njihove vključenosti v državo članico gostiteljico (tako tudi na primer sodba C-181/19).
Sodišče je zaključilo, da če prednik v ravni črti, ki ga vzdržuje delavec, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, ne bi mogel dobiti dajatve socialne varnosti, ki za delavca migranta pomeni »socialno ugodnost«, medtem ko bi jo lahko zahtevali predniki v ravni črti, ki jih vzdržujejo delavci, ki so državljani države članice gostiteljice, bi iz tega izhajala kršitev načela enakega obravnavanja tega delavca migranta.
Sodišče je poudarilo , da 7. člen Direktive 2004/38 varuje pred diskriminacijami, ki bi jih lahko v državi članici gostiteljici doživeli delavec migrant in njegovi družinski člani.
Iz tega izhaja, da dodelitev dajatve socialne pomoči v državi članici gostiteljici ne more vplivati na status »vzdrževanega« prednika v smislu 2. točke 2. člena Direktive 2004/38. Drugačna odločitev bi namreč pomenila priznanje, da bi lahko zadevna oseba zaradi dodelitve take dajatve izgubila status vzdrževanega družinskega člana, in posledično upravičila odvzem te dajatve ali celo izgubo pravice do prebivanja. Taka rešitev bi temu vzdrževanemu družinskemu članu v praksi prepovedovala, da zaprosi za to dajatev, in bi zato kršila enako obravnavanje, priznano delavcu migrantu.
Ker delavec migrant v okviru svoje zaposlitve državi članici gostiteljici plačuje davke, prispeva k financiranju socialne politike te države članice. Zato mora imeti od nje korist pod enakimi pogoji kot domači delavci. Posledično cilj izognitve nesorazmernemu finančnemu bremenu za državo članico gostiteljico ne more upravičiti neenakega obravnavanja delavcev migrantov in domačih delavcev.
Glede na vse zgornje preudarke je Sodišče EU na zastavljeno vprašanje odgovorilo, da irska ureditev nasprotuje 45. členu PDEU, kakor se izvaja s 7. členom Uredbe št. 492/2011 o prostem gibanju delavcev, v povezavi z 2., 7. in 14. členom Direktive 2004/38.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
