Splošno sodišče Evropske unije je za ničnega razglasilo sklep Evropske komisije, s katerim je ta novinarki zavrnila dostop do besedilnih sporočil glede nakupa cepiv proti covidu-19, ki sta si jih pošiljala predsednica Komisije in izvršni direktor družbe Pfizer.
Matina Stevi, novinarka časopisa The New York Times, je Evropsko komisijo zaprosila za dostop do vseh besedilnih sporočil, ki sta si jih predsednica Komisije Ursula von der Leyen in izvršni direktor družbe Pfizer Albert Bourla izmenjala med 1. januarjem 2021 in 11. majem 2022. Njeno prošnjo je Komisija zavrnila z navedbo, da nima dokumentov, ki ustrezajo opisu iz navedene prošnje. Na ponovno zahtevo za dostop do podatkov je Komisija izdala sklep, s katerim prošnji za dostop ni ugodila.
Novinarka in časopisna družba sta v tožbi zoper tak sklep navajali nezakonitost zavrnitve Komisije, da razkrije zaprošene dokumente. Tožeči stranki sta predložili indice za dokaz obstoja zaprošenih dokumentov ter očitali Komisiji, da ni podala nikakršnega pojasnila, na podlagi katerega bi bilo mogoče razumeti, zakaj naj ne bi imela teh besedilnih sporočil, Komisija pa prav tako ni dokazala neobstoja dokumentov, temveč je njihov obstoj zgolj zanikala.
Splošno sodišče je v svoji sodbi T -36/23 najprej opozorilo na Uredbo št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, katere namen je čim bolj uresničiti pravico zagotovitve dostopa javnosti do dokumentov institucij. Skladno z 11. uvodno izjavo morajo biti vsi dokumenti institucij dostopni javnosti. Sodišče je še poudarilo, da se lahko vsaka zavrnitev dostopa do dokumentov, ki se zahtevajo od institucije Evropske unije, izpodbija po sodni poti – ne glede na to, na katere razloge se sklicuje institucija za zavrnitev tega dostopa. Vsaka druga rešitev bi onemogočala nadzor, ki ga mora opraviti sodišče Unije nad utemeljenostjo odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov institucij, saj bi le-tem za to, da se izognejo vsakemu sodnemu nadzoru, zadoščalo, da navedejo, da dokument ne obstaja. Še več, sodišče je že odločilo, da morajo institucije prosilcu odgovoriti in po potrebi pred sodiščem tudi upravičiti zavrnitev dostopa na tej podlagi (na primer sodba T-433/17).
Poleg tega uresničevanje pravice do dostopa za vsako zainteresirano osebo nujno predpostavlja, da zaprošeni dokumenti obstajajo in jih zadevna institucija ima, pri čemer pa se od institucije ne more zahtevati, da ustvari dokument, ki ne obstaja. Skladno z ustaljeno sodno prakso, kadar institucija v okviru prošnje za dostop trdi, da dokument ne obstaja, se domneva neobstoj tega dokumenta. Vendar je tako domnevo mogoče ovreči z vsemi sredstvi na podlagi upoštevnih in skladnih indicev, ki jih predloži prosilec za dostop. To domnevo je treba po analogiji uporabiti, kadar institucija izjavi, da nima zaprošenih dokumentov. Neobstoj ali neposedovanje zaprošenih dokumentov se mora dokazati s predložitvijo prepričljivih pojasnil, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti razloge takega neobstoja ali neposedovanja.
V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da sta tožeči stranki predložili upoštevne in skladne elemente, ki opisujejo zlasti obstoj pošiljanja besedilnih sporočil med predsednico Komisije in izvršnim direktorjem družbe Pfizer glede nakupa cepiv proti covidu-19. Tako jima je uspelo ovreči domnevo o neobstoju in o neposedovanju zaprošenih dokumentov.
Sodišče je tako opozorilo, da Komisija ne more zgolj trditi, da nima zaprošenih dokumentov, ampak mora predložiti prepričljiva pojasnila, na podlagi katerih lahko javnost in Splošno sodišče razumeta, zakaj teh dokumentov ni mogoče najti. Tako pa Komisija ni navedla prepričljivih razlogov, zakaj med iskanjem ni mogla najti dokumentov, niti ni navedla razlogov, zakaj naj ti dokumenti več ne bi obstajali oziroma ali so bili morda izbrisani. Ob navedbi, da se članom Komisije iz varnostnih razlogov po razumnem času zamenjajo mobilni telefoni, Komisija ni navedla, ali je bil mobilni telefon predsednice ob vložitvi prošnje za dostop zamenjan.
Sodišče tudi ni sledilo navedbam Komisije, da bi – če bi besedilna sporočila vsebovala pomembne informacije – bila registrirana v sistemu za upravljanje zapisov. Komisija namreč ni pojasnila, zakaj se za besedilna sporočila med predsednico in izvršnim direktorjem o nakupu cepiva ni štelo, da vsebujejo pomembne informacije, ki niso kratkotrajne ali potrebujejo njeno nadaljnje ukrepanje ali nadaljnje ukrepanje ene od njenih služb, nanašajoč se na politiko, dejavnosti ali odločitve s področja njene odgovornosti.
Ker Komisija v sklepu, zoper katerega je bila vložena tožba, ni navedla prepričljivih pojasnil, je sodišče sklep razglasilo za ničnega.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
