Po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o sodiščih (ZS) se predsednika sodišča razreši te funkcije, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica), je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu v zadevi U 12/2025 z dne 5. junija 2026. V njej je presojalo utemeljenost tožbe, vložene zoper odločbo Sodnega sveta o razrešitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožbo je zavrnilo.
Uvod
Vrhovno sodišče je uvodoma pojasnilo, da je bil tožnik, višji sodnik svétnik na Okrožnem sodišču v Ljubljani, z odločbo Sodnega sveta z dne 28. aprila 2014 imenovan na funkcijo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani za obdobje šestih let. Z odločbo z dne 18. junija 2020 je bil na to funkcijo ponovno imenovan za drugi šestletni mandat. Pred iztekom tega mandata pa ga je Sodni svet z odločbo z dne 6. novembra 2025 s te funkcije razrešil iz razloga iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS, ki določa, da se predsednik sodišča razreši s funkcije, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev.
O položaju Sodnega sveta pri odločanju o razrešitvi predsednika sodišča
Vrhovno sodišče je v zvezi z razrešitvijo predsednika sodišča po 1. točki prvega odstavka 64. člena ZS spomnilo, da je že pojasnilo, da namen zakonodajalca gotovo ni bil, da se predsednika sodišča razreši s funkcije že zaradi prav vsake, tudi najmanjše oziroma najlažje kršitve, kot bi lahko izhajalo (zgolj) iz jezikovne razlage. Enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za razrešitev predsednika sodišča na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS. Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru – kot je poudarilo Vrhovno sodišče – glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem, je razlogovalo Vrhovno sodišče in dodalo, da je nedoločen pravni pojem namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se – tako Vrhovno sodišče – približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.
Po presoji Vrhovnega sodišča stališče, da ima Sodni svet v navedenem okviru določeno polje lastne presoje, utrjuje tudi poseben položaj Sodnega sveta. Ta je namreč po Ustavi Republike Slovenije (URS) eden od garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti. Tudi na zakonski ravni je nanj naslovljeno varovanje samostojnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti ter poleg tega skrb za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodnem svetu (ZSSve)). Sodni svet ravna tako, da se varuje in krepi zaupanje v sodno vejo oblasti ter integriteto sodstva (drugi odstavek 2. člena ZSSve), je vse izpostavilo Vrhovno sodišče. Hkrati je opozorilo, da je tudi sestava Sodnega sveta odsev sodelovanja sodne, izvršilne in zakonodajne veje oblasti. V strukturi delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti ima Sodni svet posebno mesto, ta njegov položaj pa se odraža na vseh področjih izvajanja njegovih pristojnosti, tako pri imenovanju sodnikov in predsednikov sodišč (pri katerem mu je podeljena diskrecijska pravica) kot tudi pri odločanju o njihovi razrešitvi, je še poudarilo Vrhovno sodišče. Pri tem je dodalo, da ZSSve določa tudi, da je Sodni svet samostojen in neodvisen državni organ. Odloča oblastno-avtoritativno in strokovno avtonomno. Zakonska ureditev položaja in pristojnosti Sodnega sveta je odsev stremljenj h krepitvi položaja Sodnega sveta kot pomembnega akterja pri uravnavanju razmerij med posameznimi vejami oblasti, ko gre za konstituiranje sodne oblasti in položaj sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti; pa tudi njegove odgovornosti pri spodbujanju učinkovitosti in kakovosti sojenja.
O obsegu sodne presoje odločbe o razrešitvi predsednika sodišča
Vrhovno sodišče je nato izpostavilo, da mora po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in praksi Vrhovnega sodišča upravni organ vedno popolno ugotoviti dejansko stanje. V odločbi mora navesti vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo, dokaze, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in presojo nasprotujočih si dokazov. Ne glede na to, kako določene pojme je zakonodajalec uporabil pri opisu zakonskega dejanskega stanja, sodišče polno presoja pravilnost dokazne ocene, je poudarilo Vrhovno sodišče in opozorilo, da pa je drugače pri presoji subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo z nedoločenimi pravnimi pojmi. Tu je sodna presoja po stališču Ustavnega sodišča praviloma bolj zadržana in se omeji na preizkus, ali je upravni organ merila za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Tem strožja pa mora biti zato v teh primerih presoja spoštovanja pravil postopka. To vključuje tudi zahtevo po obrazložitvi upravne odločbe, ki mora biti tem bolj tehtna in prepričljiva, kolikor bolj je presoja sodišča zadržana, je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Pojasnilo je, da je sodni nadzor v upravnem sporu torej glede razlage nedoločenih pravnih pojmov, ki jo poda uprava, vsebinsko omejen. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage takega nedoločenega pravnega pojma, oziroma če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati. Enako po mnenju Vrhovnega sodišča velja glede pravne subsumpcije ugotovljenih dejstev pod tako ugotovljeni zakonski dejanski stan, saj je pravna kvalifikacija upoštevnih dejstev neločljivo povezana z izvrševanjem pooblastila, ki ga je prek nedoločenega pravnega pojma upravi podelil zakonodajalec. V takem primeru je ob kršitvi pravil razumnega in logičnega sklepanja sodišče pooblaščeno, da v pravilnost navedene subsumpcije poseže.
Vrhovno sodišče je zapisalo, da je iz mnenja Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov (CCJE) razvidno, da mora biti vsaka predčasna razrešitev predsednika sodišča predmet jasno določenega postopka ter jamstev z jasnimi in objektivnimi merili. Postopek mora biti pregleden, tveganje za kakršen koli politični vpliv pa mora biti odločno izključeno. Predsednik je lahko razrešen s položaja le ob upoštevanju (kot minimum) tistih jamstev in postopkov, ki bi veljali pri obravnavi razrešitve rednega sodnika. Tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da gre razrešenemu predsedniku sodišča varstvo po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v primeru nepoštenosti postopka razrešitve, je še spomnilo Vrhovno sodišče.
O predpisih v zvezi z dodeljevanjem zadev, pristojnostih predsednika sodišča in opredelitvi očitanih kršitev
To je nato razložilo, da ZS v 2. poglavju določa, da sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela (14. člen ZS). Na posameznem pravnem področju, na katero sta razporejena dva ali več sodnikov, se zadeve dodeljujejo posameznim sodnikom po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov (15. člen ZS). Na način, določen v 15. členu ZS, se dodeljujejo tudi zadeve, v katerih je sodnik po prevzemu zadeve izločen ali katerih ne more pravočasno obravnavati zaradi daljše odsotnosti (16. člen ZS). Sodni red določa podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev (17. člen ZS). Med drugim določa tudi, da letni razpored sodnikov, s katerim se določijo podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev, za naslednje koledarsko leto določi predsednik sodišča (prvi odstavek 154. člena in šesti odstavek 156. člena Sodnega reda), je ureditev povzelo Vrhovno sodišče.
Dodalo je, da je v drugem odstavku 23. člena URS določeno, da lahko o pravicah in dolžnostih vsakogar sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Umestitev Sodnega reda v navedeno določbo po oceni Vrhovnega sodišča pomeni, da gre za predpis, ki ima z vidika predpisovanja in načina uresničevanja človekove pravice enako pravno naravo kot zakon, s katerim se na podlagi drugega odstavka 15. člena URS lahko določi način uresničevanja človekove pravice, torej pravice do zakonitega sodnika. Na zakonski ravni je torej področje dodeljevanja zadev urejeno z ZS in Sodnim redom. Podrobnejša pravila pa predsednik sodišča določi še z letnim razporedom sodnikov, ki mora biti v skladu z navedenimi akti in URS, je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Poudarilo je, da je že zavzelo stališče, da je letni razpored sodnikov akt sodne uprave. Z njim se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, v povezavi s pravili o dodeljevanju zadev pa letni razpored sodnikov določa vnaprejšnja objektivna pravila za izbiro sodnikov za odločanje v konkretni zadevi, kar je ključno za zagotavljanje pravice do zakonitega sodnika. Morebitna neskladnost sprejetega letnega razporeda sodnikov s predpisi o dodeljevanju zadev zato po oceni Vrhovnega sodišča lahko pomeni kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki je razlog za razrešitev predsednika sodišča na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS.
Vrhovno sodišče je nato izpostavilo, da ima predsednik sodišča poleg pristojnosti, da v skladu s predpisanimi pravili sprejme letni razpored sodnikov, tudi pristojnost, da v določenih primerih v skladu s pravili Sodnega reda že dodeljene zadeve z odredbo predodeli drugim sodnikom (157.–160. člen Sodnega reda). Takšno pisno odredbo je tožnik nesporno izdal v zadevi IV P 1570/2018, je pojasnilo Vrhovno sodišče, ki je presodilo, da so v zvezi z navedenim ravnanjem neutemeljene tožbene navedbe, da gre pri predodelitvi zadeve po vsebini ravnanja za sojenje, saj zgolj okoliščina, da je odločitev tožnika kot predsednika sodišča predmet sodnega varstva v okviru vloženih pravnih sredstev, ne spreminja narave njegovega ravnanja, to je odločanja o sodno upravni zadevi. Drugačna presoja po stališču Vrhovnega sodišča ne izhaja niti iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča I Up 726/2007 z dne 13. decembra 2007, na katero naj bi se skliceval tožnik. Ker torej ne gre za sojenje, so nerelevantne tožbene navedbe o sodniški imuniteti, je tako sklenilo Vrhovno sodišče.
Izpostavilo je še, da morebitna neskladnost odredbe o predodelitvi zadev z določbami Sodnega reda prav tako lahko pomeni kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki je razlog za razrešitev predsednika sodišča na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS (in ne 1. točke prvega odstavka tega člena, po kateri se predsednika sodišča med drugim razreši tudi, če zadev sodne uprave ne opravlja v skladu s predpisi). Gre namreč za specialnejšo določbo, ki kot razlog za razrešitev izrecno predvideva prav kršitev teh predpisov. Posledično je neutemeljena tudi tožbena navedba, da je v izpodbijani odločbi zaradi napačne pravne opredelitve kršitve prišlo do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, je razlogovalo Vrhovno sodišče.
O odgovornosti predsednika sodišča
Nato je navedlo, da CCJE v mnenju glede vloge predsednikov sodišč poudarja, da je temeljna dolžnost predsednikov sodišča, da vedno deluje kot varuh neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov in sodišča kot celote. Ključnega pomena je, da predsedniki sodišč upravljajo sodišča ob strogem spoštovanju temeljnih načel sodne oblasti. Če sodelujejo pri dodeljevanju zadev sodnikom, morajo delovati v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi merili in v transparentnem postopku ter posameznemu sodniku ne smejo odvzemati zadev, če za to nimajo utemeljenih razlogov.
Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši te funkcije, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To po prepričanju Vrhovnega sodišča pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica). Posledično so tožnikove navedbe o tem, da bi moral Sodni svet pri ugotavljanju njegove odgovornosti ugotavljati njegov krivdni odnos do ugotovljenih kršitev, neutemeljene, je presodilo Vrhovno sodišče in zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Sodnega sveta o njegovi razrešitvi.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
