Zastaranje in prekluzija sta podobna, a vendar različna pravna instituta. Oba nastopita s potekom določenega roka, razlikujeta pa se po pravnih posledicah. S potekom zastaralnega roka pravica oz. obveznost ne preneha, preneha le pravica zahtevati izpolnitev. Z nastopom prekluzije pa preneha sama obveznost oz. pravica. V primeru odgovornosti prodajalca za stvarne napake ima to razlikovanje poseben pomen, saj Obligacijski zakonik (OZ)1 v prvem odstavku 480. člena posebej določa enoletni prekluzivni rok, ki kot lex specialis izključuje uporabo splošnih pravil OZ o zastaranju.
Pravni položaj je drugačen pri mednarodni prodaji blaga. V teh razmerjih se namreč poleg določb OZ lahko uporablja tudi Konvencija o zastaranju terjatev2 skupaj z njenim Protokolom3 (skupaj v nadaljevanju: konvencija o zastaranju). Konvencija o zastaranju določa samostojen režim zastaranja terjatev. Ključno vprašanje pri tem je, ali njena pravila nadomestijo zgolj splošna pravila OZ o zastaranju ali posežejo oz. nadomestijo tudi prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ ter kako na navedeno razmerje vpliva prodajalčeva prevara.
Namen prispevka je predstaviti razmerje med določbami OZ o zastaranju in prekluziji ter ureditvijo po konvenciji o zastaranju v primeru odškodninskih zahtevkov, ki izvirajo iz stvarnih napak pri mednarodni prodaji blaga. Pri tem prispevek utemeljuje osrednjo ugotovitev, da štiriletni konvencijski zastaralni rok sam po sebi ne nadomešča enoletnega prekluzivnega roka iz 480. člena OZ, razen kadar je podana izjema prodajalčeve prevare.
Zastaranje po OZ
Uveljavljanje terjatev ni časovno neomejeno. Zaradi pasivnosti upravičenca in poteka zakonsko določenega časa nastopi zastaranje. Zastaranje je urejeno v četrtem oddelku Obligacijskega zakonika. Pravila o zastaralnih rokih so kogentne narave, zato stranki s pravnim poslom ne moreta določiti daljšega ali krajšega zastaralnega roka od zakonsko določenega. Kakršenkoli dogovor bi bil v nasprotju z določbo 339. člena OZ.4
Temeljno pravilo zastaranja vsebuje prvi odstavek 335. člena OZ, v skladu s katerim z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje tako ne povzroči prenehanja obveznosti oz. pravice, saj ta obstaja še naprej kot naturalna ali neiztožljiva, preneha pa pravica do sodnega varstva.5 V skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če zakon za posamezen primer ne določa drugače.
Dolžina zastaralnega roka je odvisna od vrste terjatve. Prvi odstavek 349. člena OZ določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. Triletni zastaralni rok se uporablja tudi za odškodninske terjatve, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb, četudi OZ za odškodninske terjatve sicer določa posebni subjektivni triletni (prvi odstavek 352. člena OZ) in objektivni petletni (drugi odstavek 352. člena OZ) zastaralni rok. Tretji odstavek istega člena namreč za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti, napotuje na rok, določen za zastaranje te obveznosti. Za poslovne odškodninske terjatve iz gospodarskih pogodb se zato uporablja triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ.6 Takšna ureditev je povezana tudi s splošnim namenom pravil zastaranja, ki je med drugim v sankcioniranju pasivnosti upnika, pri čemer krajši rok temelji na zahtevi po višji stopnji skrbnosti gospodarskih subjektov.7
Enoletni prekluzivni rok za zahtevke iz naslova stvarnih napak
Navedena pravila so splošna. OZ poleg zastaralnih rokov določa tudi nekaj – čeprav razmeroma malo – prekluzivnih rokov. Takšen rok je med drugim določen za primer prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Gre za posebno obliko poslovne odškodninske odgovornosti,8 na podlagi katere lahko kupec pridobi jamčevalne zahtevke iz prvega odstavka 468. člena OZ in pravico zahtevati povrnitev škode po drugem odstavku 468. člena OZ.
Prvi odstavek 480. člena OZ določa, da pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil prodajalca, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. Gre za prekluzivni rok, saj z njegovim iztekom pravice kupca ugasnejo oz. prenehajo. Prenehanje pravice, če ta ni bila (sodno) uveljavljena v določenem roku, pa je značilnost prekluzivnih rokov. Čeprav gre torej za pogodbeno obveznost, OZ določa posebno pravilo o roku za uveljavljanje zahtevkov na podlagi prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, ki kot tako izključuje uporabo splošnega pravila o zastaranju poslovnih odškodninskih terjatev iz tretjega odstavka 352. člena OZ in s tem tudi uporabo triletnega roka iz 349. člena OZ.9 Tudi sodna praksa potrjuje posebno naravo tega roka. Višje sodišče v Ljubljani je poudarilo, da ima pravilo o enoletnem prekluzivnem roku iz 480. člena OZ specialno naravo, zato izključuje uporabo splošnih določb o zastaranju odškodninskih zahtevkov, po izteku prekluzivnega roka pa je odškodninski zahtevek mogoče uveljavljati le še kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek za plačilo kupnine.10
Čeprav se tako zastaranje kot prekluzija navezujeta na potek časa in neaktivnost upravičenca, razlikovanje med njima ni zgolj terminološko, temveč ima pomembne pravne posledice. Pri zastaranju ugasne zahtevek za sodno varstvo, pri čemer terjatev še naprej obstaja. Prekluzija pa učinkuje strožje, saj s potekom prekluzivnega roka preneha sama pravica.11 OZ razlikovanje med zastaralnimi in prekluzivnimi roki priznava v 345. členu, kjer je izrecno določeno, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo, kadar je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena – torej v primeru prekluzije. Pomembna posledica razlikovanja je tudi način, kako sodišče upošteva potek roka – medtem ko mora na prekluzijo paziti po uradni dolžnosti (ex officio), lahko zastaranje upošteva le, če se dolžnik nanj sklicuje (prim. tretji odstavek 335. člena OZ).12 Tudi Višje sodišče v Ljubljani je poudarilo, da četudi gre tako pri enoletnem roku iz prvega odstavka 480. člena OZ kot tudi pri zastaralnih rokih za roke materialnega prava, le za slednje velja prepoved upoštevanja po uradni dolžnosti iz tretjega odstavka 335. člena OZ, ne pa tudi za enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ.13
Konvencija o zastaranju pri mednarodni prodaji blaga
Pri pogodbah o mednarodni prodaji blaga je poleg predstavljene pravne ureditve po OZ treba upoštevati tudi konvencijo o zastaranju, katere pogodbenica je Republika Slovenija. Na podlagi 8. člena Ustave je konvencija o zastaranju z ratifikacijo in objavo postala del slovenskega materialnega prava. Kot taka je neposredno uporabljiva in ima v razmerju do zakonskih določb OZ prednost na področju, ki ga ureja. V skladu s 3. členom konvencije o zastaranju se ta ne uporablja le takrat, ko imata obe pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe sedež v državah pogodbenicah konvencije, ampak se v skladu s točko b prvega odstavka 3. člena konvencije uporablja tudi, kadar se po določilih mednarodnega zasebnega prava za kupoprodajno pogodbo uporablja pravo države pogodbenice. Če se torej za pogodbo o mednarodni prodaji uporablja slovensko materialno pravo, se konvencija o zastaranju uporabi ne glede na to, ali je država druge pogodbene stranke prav tako pogodbenica konvencije.
Konvencija o zastaranju v 8. členu določa štiriletni zastaralni rok. V skladu z 9. členom začne ta rok teči z dnem, ko terjatev nastane. Za terjatve, ki izvirajo iz stvarne napake ali druge neskladnosti, je trenutek nastanka terjatve posebej določen v drugem odstavku 10. člena konvencije o zastaranju: terjatev nastane na dan, ko je bilo blago dejansko izročeno kupcu oz. ko je kupec zavrnil njegov prevzem.
To pomeni, da se za terjatve iz mednarodnih prodajnih pogodb, za katere je konvencija o zastaranju uporabljiva, namesto splošnega triletnega zastaralnega roka iz 349. člena OZ uporablja štiriletni zastaralni rok iz 8. člena konvencije o zastaranju, ki pri terjatvah, ki izvirajo iz stvarne napake ali druge neskladnosti blaga, začne teči z dnem dejanske izročitve blaga kupcu oz. z dnem, ko je kupec zavrnil njegov prevzem.
Kolizija med štiriletnim zastaralnim rokom po konvenciji in enoletnim prekluzivnim rokom po OZ
Ključno pravno vprašanje tega prispevka je, ali štiriletni zastaralni rok iz konvencije nadomešča tudi uporabo enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ v primeru prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Konvencija o zastaranju in 480. člen OZ namreč ne določata le različno dolgih rokov, temveč urejata instituta z različnimi pravnimi posledicami. Konvencija o zastaranju ureja zastaralne roke,14 ki jih v prvem odstavku 1. člena opredeljuje kot obdobje, po izteku katerega zaradi poteka določenega časa zahtevka ni več mogoče uveljavljati, medtem ko je rok iz 480. člena OZ prekluzivni rok, ki povzroči prenehanje pravice same.Mogoče je zagovarjati stališče, da štiriletni zastaralni rok iz konvencije sam po sebi ne nadomešča enoletnega prekluzivnega roka iz 480. člena OZ, zato je pri zahtevkih iz naslova stvarnih napak tudi ob uporabi konvencije odločilen enoletni rok iz OZ. Temelj navedenega stališča je bistvena razlika med zastaralnimi in prekluzivnimi roki. Medtem ko je zastaranje ovira za sodno uveljavljanje zahtevka, potek roka, določenega v prvem odstavku 480. člena OZ, povzroči prenehanje materialne pravice. Če torej v enoletnem prekluzivnem roku pravica ni sodno uveljavljena, ta preneha ex lege. Zaradi prenehanja same pravice po poteku tega roka ni več terjatve, za katero bi se lahko naknadno uporabil štiriletni zastaralni rok iz konvencije o zastaranju. V prid navedenemu stališču govori tudi razlika v načinu upoštevanja zastaralnih in prekluzivnih rokov s strani sodišča, saj mora potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ sodišče upoštevati že po uradni dolžnosti, enako pa ne velja za zastaranje, ki ga upošteva le, če se nanj sklicuje stranka v postopku.15
Po zavzetem stališču tako tudi ob siceršnji uporabi konvencije o zastaranju za zahtevke iz naslova stvarnih napak ostaja odločilen enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Borut Leskovec, Asja Vrbinc: Vpliv konvencije o zastaranju na roke pri odgovornosti prodajalca za stvarne napake
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 33, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
