V času, ko države zaradi kriz izvajajo monetarne ekspanzije in s tem erodirajo kupno moč, se je bitcoin pokazal kot instrument varstva premoženjskih pravic (1. člen Protokola št. 1 k EKČP). Razvil se je v specifičnem zgodovinskem trenutku, ko se je fizična gotovina začela umikati digitalnim oblikam denarja, kar je okrepilo zmožnosti države in korporacij za nadzor nad finančnimi tokovi posameznikov.
V tem kontekstu bitcoin ponuja tudi alternativni mehanizem zaščite pred inflacijo in monetarnimi ekscesi, saj ga ni mogoče arbitrarno ustvarjati kot fiat valuto. Njegova omejena zaloga (21 milijonov enot) ustvarja redkost, ki pravno gledano pomeni povsem drugačno lastninsko in obligacijsko strukturo v primerjavi z državno valuto.
Kljub temu pa obstajajo številna napačna prepričanja, ki spremljajo njegovo pot. Bitcoin se pogosto enači s špekulacijo ali kriminalom, čeprav je pravna in ekonomska praksa pokazala, da je bolj primerljiv z digitalnim zlatom kot z anonimno valuto temnega spleta. Napačno je tudi prepričanje, da ga je mogoče »prepovedati« – realnost kaže, da ga lahko države le regulirajo in usmerjajo, ne pa uničijo, saj omrežje temelji na globalni decentralizaciji. Pravni okvir mora zato iskati ravnotežje: med zaščito posameznika pred pretiranim nadzorom države in korporacij na eni strani ter zagotavljanjem transparentnosti in finančne stabilnosti na drugi.
Odvetnik o bitcoinu?
Zakaj bi odvetnik sploh pisal o bitcoinu? Zato ker zaradi svojih lastnosti vpliva na človekove pravice, kar bom podrobno pojasnil v nadaljevanju. Vsaka tehnologija potrebuje čas, da jo ljudje posvojimo in vzamemo za svojo. Enako je z bitcoinom, pri čemer pa je njegov vpliv že danes večji, kot se zdi.
V zgodovinskem kontekstu bi lahko rekli tudi: od Dalmatinove Biblije do Satoshija Nakamota. Mogoče poznate zgodbo o Juriju Dalmatinu in njegovi Bibliji. Prvi prevod v slovenski jezik je naredil leta 1578, nato pa je tiskar Janez Mandelc želel natisniti Biblijo, vendar je nadvojvoda Karel II. prepovedal tiskanje in dal tiskarno zapreti. A kranjski deželni stanovi so bili vztrajni, in ker so vedeli, da Biblije ne bodo mogli natisniti v avstrijskih tiskarnah, so tisk naročili v Nemčiji, nato pa Biblijo na območje današnje Slovenije pretihotapili v sodih, da je ne bi zaplenili. Jurij Dalmatin in deželni stanovi so potrebovali šest let, da so natisnili Biblijo in jo »pretihotapili« v Slovenijo, potem pa je preteklo še nekaj časa, da je bila splošno dovoljena za vse ljudi.
Z bitcoinom je zgodba vsaj delno podobna. Leta 2009 je bil zagnan prvi blok, pri čemer je najprej veljal kot igrača za tehnološke navdušence, za temni splet, za tvegano naložbo, orodje kriminalcev itd. Nato je, po letu 2020 in pandemiji covida-19, dobil zagon.
Leta 2021 je El Salvador postal prva država, ki je bitcoin razglasila za zakonito plačilno sredstvo. Velike korporacije (Tesla, MicroStrategy itd.) so začele kupovati ogromne količine bitcoina. Leta 2023 je ZDA dovolila kotirajoče indeksne sklade (ETF), ki investirajo v bitcoin, kar je pomenilo vstop v mainstream Wall Streeta. Danes se o bitcoinu pogovarjajo centralne banke, vlade, finančne institucije itd.
Pravice iz SDČP
Splošna deklaracija človekovih pravic Generalne skupščine Organizacije združenih narodov (SDČP)1 iz leta 1948 ni pravno zavezujoča, je pa skupni standard in je močno vplivala na poznejše zavezujoče pakte in regionalne instrumente. V središču so univerzalnost, nedotakljivost in nedeljivost pravic.
a) Pravica do zasebnosti – člen 12
Člen 12 Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa:
»Nikomur se ne sme nihče samovoljno vmešavati v zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje niti ne sme žaliti njegove časti in dobrega imena. Vsakdo ima pravico do pravnega varstva pred takšnim vmešavanjem ali napadi.«
Pravica do zasebnosti vključuje tudi finančno zasebnost – pravico posameznika, da njegovi finančni tokovi in odločitve niso podvrženi samovoljnemu in vseobsežnemu nadzoru države ali korporacij. To pomeni, da so plačilne transakcije pravno gledano del osebne sfere posameznika.
Bitcoin krepi finančno zasebnost, saj kot decentralizirano omrežje ni pod neposrednim nadzorom države ali zasebne korporacije. Transakcije so sicer javno vidne na blockchainu, vendar je identiteta uporabnika varovana s kriptografskimi naslovi, kar ustvarja določeno stopnjo anonimnosti oziroma psevdonimnosti. V praksi to pomeni, da posameznik lahko razpolaga s svojim premoženjem in izvaja plačilne transakcije brez predhodnega dovoljenja banke, regulatorja ali centralne oblasti.
To krepi pravico do svobodnega odločanja v finančni sferi ter preprečuje samovoljno izključitev iz finančnega sistema – kar bi pomenilo poseg v pravico do zasebnosti in človekovega dostojanstva. Države se namreč pogosto sklicujejo na varnostne razloge (boj proti pranju denarja, financiranju terorizma), da uvajajo strožjo regulacijo in nadzor, kar zožuje prostor za finančno zasebnost. Zato je pravno bistveno vprašanje, ali ukrepi držav presegajo načelo sorazmernosti in s tem kršijo 12. člen SDČP.
b) Pravica do lastnine – člen 17
Člen 17 SDČP določa:
»Vsakdo, bodisi sam bodisi skupaj z drugimi, ima pravico imeti v lasti premoženje. Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno odvzeto.«
V modernem kontekstu to ne zajema zgolj fizične lastnine, temveč tudi digitalno premoženje, vključno s kriptoimetji. Tradicionalno je bila pravica do lastnine vezana na pravni red posamezne države (zemljiške knjige, registre, bančne evidence). Bitcoin pa s svojo decentralizirano strukturo omogoča obliko lastnine, ki obstaja zunaj nacionalnih evidenc in je neposredno odvisna od posameznikovega kriptografskega ključa. Tako ustvarja novo dimenzijo razumevanja lastninskih pravic. Ker bitcoin ni vezan na centralno oblast, ga posameznik lahko poseduje in prenaša brez posrednika.
To pomeni, da nihče – niti država niti banka – ne more samovoljno zamrzniti, zaseči ali devalvirati tega premoženja, ne da bi imel dostop do zasebnega ključa. Spomnite se vlade v Kanadi, ki je prevoznikom zaradi protesta čez noč zamrznila bančne račune. Pri bitcoinu tega ne bi mogla narediti.
Prav tako posamezniku omogoča hranjenje vrednosti zunaj dosega samovoljnih posegov države (npr. nenadnih davkov, omejitev dvigov, monetarnih reform). To krepi praktično vsebino 17. člena, saj zagotavlja lastnino, ki je odporna na samovoljo oblasti. Če bi država npr. samovoljno prepovedala posedovanje bitcoina ali ga zasegla brez pravnega postopka, bi šlo za neposredno kršitev 17. člena.
Po drugi strani pa pravna teorija opozarja, da lastnina nikoli ni absolutna – lahko je predmet regulacije, če je ta skladna z načelom zakonitosti, legitimnim ciljem in sorazmernostjo. Bitcoin zato predstavlja polje, kjer bo treba na novo oblikovati pravno doktrino, kako varovati lastninsko pravico v digitalnem in decentraliziranem okolju.
c) Svoboda gibanja – člen 13
Člen 13 SDČP določa:
»Vsakdo ima pravico do svobodnega gibanja in prebivanja znotraj meja določene države. Vsakdo ima pravico zapustiti vsako državo, tudi svojo, in se vrniti v svojo državo.«
Bitcoin vpliva na to pravico na več ravneh:
Finančna prenosljivost kot pogoj za svobodo gibanja
V sodobni družbi je svoboda gibanja neločljivo povezana z možnostjo prostega razpolaganja s sredstvi. Če država posamezniku omeji dostop do njegovega premoženja (npr. zamrznitev bančnih računov, devizne kontrole), mu s tem posredno omejuje tudi svobodo gibanja.
Bitcoin omogoča, da posameznik svoje premoženje »nosi s seboj« v obliki dostopa do zasebnega ključa, ne glede na državne meje. To pomeni, da se lahko oseba preseli ali pobegne pred represijo, vojno ali ekonomsko krizo, ne da bi pri tem izgubila premoženje.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Gregor Verbajs: Vpliv bitcoina na človekove pravice
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 42-43, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
