Volja, namen, genocidni namen in nekateri drugi subjektivni elementi biti kaznivega dejanja

Večina avtorjev v psihopatologiji oz. forenzični psihiatriji v skladu z relevantnimi stališči splošne psihologije¹ pojmovno in vsebinsko ločuje voljo² od namena.³ Navaja se, da volja predstavlja sposobnost človeka, da uporabi svojo (psihično in gibalno) energijo za dosego nekega zavedno postavljenega cilja. Volja je konativna⁴ psihična funkcija in je v temelju psihični proces, ki poteka v treh fazah:

- prvo fazo predstavlja borba motivov;

- druga faza je odločitev o izbiri cilja oz. namena;

- tretja faza je izvršitev sprejete odločitve, manifestacija volje, tj. voljna aktivnost.

Brez izvršitve lahko govorimo le o želji, saj je končno merilo volje ravnanje, ki je zmeraj zavedno.⁵ Lahko rečemo, da volja predstavlja proces, povzročen z zavedno in nezavedno motivacijo, z razmišljanjem, s sprejetjem odločitve in doseganjem postavljenega cilja ali z zaviranjem, odlašanjem ali zavrnitvijo cilja. Volja človeku omogoča sprejemanje odločitve o tem, kaj bo storil ali od česa bo odstopil, oz. omogoča izbiro med več cilji.⁶

Pri ljudeh kot bitjih z zavedanjem je večina aktivnosti usmerjenja k doseganju nekega cilja, zaradi česar je notranji vidik vsakega voljnega ravnanja ustrezen namen. Ko se ugotavlja, da je nekdo nekaj namerno izvršil, se s tem poudarja usmerjenost danega vedenja oz. ravnanja. Tako namen predhodi izbiri med različnimi možnostmi. Tako sta si v psihološkem smislu volja in namen vsebinsko podobna, saj namen predstavlja eno fazo v procesu realizacije volje kot kompleksne psihične funkcije, ki jo primarno opredeljuje zavedanje in ki predstavlja rezultat medsebojnega delovanja določenih notranjih in zunanjih dejavnikov. Čeprav sta volja in namen primarno psihološki kategoriji, imata tudi kazenskopravni pomen. Pri tem volja ne predstavlja samostojnega kazenskopravnega pojma, ampak se v splošnem delu kazenskega prava pojavlja kot konstitutivni element subjektivnega substrata posameznih splošnih institutov, medtem ko se namen v posebnem delu kazenskega prava pojavlja kot samostojen (temeljni in/ali dopolnilni) element (znak) biti nekaterih kaznivih dejanj.⁷

Volja se v okviru splošnega dela kazenskega prava pojavlja v okviru naslednjih kazenskopravnih institutov: ravnanja,⁸ prištevnosti, naklepa, prostovoljnega odstopa (od dokončanja izvršitve kaznivega dejanja), prostovoljne preprečitve izvršitve kaznivega dejanja drugega udeleženca, sostorilstva, dejanskega obžalovanja (kesanja) izvršenega kaznivega dejanja, dela v splošno korist (namesto kazni zapora), privolitve oškodovanca, silobrana in skrajne sile - po subjektivnih teorijah, ki pri teh institutih zahtevajo tudi subjektivni element v obliki t. i. "obrambne volje" (pri silobranu)⁹ oz. t. i. "reševalne volje" (pri skrajni sili), ter pri zavedanju protipravnosti. V nadaljevanju bo na kratko pojasnjeno vprašanje volje pri nekaterih od navedenih kazenskopravnih institutov.

Volja nikoli ne obstaja samostojno, ampak se vsebinsko zmeraj pojavlja v ustrezni funkcionalni povezavi z zavedanjem. Za razliko od volje pa zavedanje obstaja samostojno- kot zavedanje protipravnosti ravnanja.¹⁰

Vsako kaznivo dejanje je vezano na neko človekovo voljno ravnanje,¹¹ ki po mnenju nekaterih avtorjev zahteva dejanski, materialni substrat, nekaj zunanjega, s čimer dobi značaj realnega, objektivnega pojava v zunanjem svetu in kar lahko ogrozi ali poškoduje pravno zavarovano dobrino (lat. nullum crimen sine actione).¹² To človekovo voljno ravnanje je lahko storitev ali opustitev, naklepno ali izvršeno iz malomarnosti, dokončano ali nedokončano in se lahko pojavi v različnih oblikah:¹³ od preprostega telesnega giba do zelo zapletenih dogodkov in procesov, pri čemer nekateri vsebujejo samo minimum volje, ki se odraža v nekem telesnem gibu, drugi pa vsebujejo zapletenejše vedenje, ki vsebuje različne vidike osebnosti in je usmerjeno v uresničitev določenega cilja.¹⁴ Če človekovo vedenje ni dirigirano z voljo oz. je nezavedno, potem ne gre za ravnanje v kazenskopravnem smislu. Zahteva za voljnost ravnanja ima tako razmejitveno (negativno izločitveno) funkcijo.¹⁵

Pri tem lahko zapišemo, da ni mogoče določiti jasnih kriterijev razlikovanja izključitve ravnanja in prištevnosti ter da je lahko večina situacij, ki se navajajo kot morebitni razlogi za izključitev kazenskopravnega ravnanja, razlog za izključitev krivde, saj se sposobnost za upravljanje oz. obvladovanje ("imeti v oblasti" - po dikciji drugega odstavka 29. člena KZ-1)¹⁶ svojega ravnanja (postopkov) šteje za predpostavko prištevnosti, in če je ni, tudi ni krivde. V drugem odstavku 29. člena KZ-1 navedeni biološki kriteriji (duševne motnje in duševna manjrazvitost) nezmožnosti upravljanja oz. obvladovanja ravnanja omogočajo, da se v okviru te določbe obravnavajo ravnanja v snu in nezavesti ter druga stanja, kot so epilepsija, somnambulizem in hipnoza. Podobno velja tudi za refleksne gibe, katerih praktičen pomen je majhen. Glede sile, ki se ji ni mogoče upreti (iz 23. člena KZ-1), pa vse kaže na to, da manjka (protipravno) dejanje prisiljenega.¹⁷

Sposobnost samoodločbe

V teoriji in filozofiji prava se je izoblikovalo stališče, da je za to, da človeka kot adresata pravnih norm proglasimo za pravno odgovornega za njegovo ravnanje, potrebna njegova sposobnost samoodločbe v konkretni situaciji, ki se lahko odraža v njegovi potrditvi - v obliki njegove prištevnosti, oz. skozi negiranje potrditve - v obliki neprištevnosti. Pri tem samo tista duševna motnja, ki je takšne narave in intenzivnosti, da je povzročila človekovo psihično nezmožnost, da ravna v skladu z določeno kazenskopravno normo, izključuje to sposobnost samoodločbe.¹⁸ Od tega, ali je prištevnost teh oseb popolnoma ali delno izključena, ali gre torej za neprištevne (pri katerih je duševna motnja eliminirala njihovo psihično zmožnost ravnanja v skladu s kazenskopravno normo) ali bistveno zmanjšano prištevne osebe (pri katerih ta psihična zmožnost obstaja, a je treba za dosego enakega rezultata vložiti dosti več psihičnega napora oz. volje kot pri tistih brez duševnih motenj), je odvisna uporaba ustrezne kazenske sankcije zoper njih.¹⁹

KZ-1 določa (v 24. členu),²⁰ da je prištevnost ena izmed sestavin krivde, ki mora biti podana ob izvršitvi kaznivega dejanja, a je ne opredeli, ampak v 29. členu opredeljuje njeno negacijo, tj. neprištevnost,²¹ poleg nje pa še bistveno zmanjšano prištevnost²² in samopovzročeno neprištevnost (ki ne izključujeta krivde).²³ Pojem neprištevnost tako vsebuje dve sestavini:

- duševne motnje ali duševna manjrazvitost (intelektualna) in

- nezmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje (obvladovanje, upravljanje lastne volje (voljna)).

V kontekstu instituta prištevnosti (kot sposobnosti za krivdo) se sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje realizira z voljnim delovanjem (kot psihično funkcijo). Sposobnost odločanja je tako tesno povezana s sposobnostjo razsojanja (tj. razumevanja pomena svojega ravnanja) in se ugotavlja šele, ko se ugotovi sposobnost razsojanja. Izjemoma je mogoče, da obstaja sposobnost razsojanja, ne obstaja pa sposobnost odločanja zaradi motenj volje, ko ne obstaja zmožnost obvladovanja lastnega vedenja ali ko ni možnosti za prostovoljno obvladovanje lastnega vedenja, saj so spodbude za ukrepanje tako močne ali pa so zavorni dejavniki tako oslabljeni, da ni (ali je bistveno zmanjšana) možnost njihovega premagovanja, čeprav obstaja sposobnost razumeti, kaj se počne.²⁴

Naklep

Po danes splošno uveljavljenem stališču lahko naklep najkrajše opredelimo kot "uresničitev načrta" (nem. Planverwirklichung); posledica je uresničena naklepno, ko po objektivni presoji ustreza storilčevemu načrtu. Kljub stalnim sporom v kazenskopravni teoriji donedavno ni bilo pomislekov o tem, da naklep predstavlja zavedanje (deskriptivnih in normativnih) znakov kaznivega dejanja ter da se na tak način združujeta intelektualni in voljni element (zdaj normativne teorije krivde²⁵ to postavljajo pod vprašaj).²⁶ Tudi KZ-1 v 25. členu ohranja takšno združevanje, ko določa: "Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep) ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep)".

Tako je zavedanje predpostavka za obstoj volje, za sprejemanje odločitev. Pri direktnem naklepu je volja v odločitvi za izvršitev danega kaznivega dejanja, to je v hotenju storilca, da s svojim ravnanjem izvrši kaznivo dejanje ob pogojih obstoja vseh okoliščin, ki se jih zaveda in imajo pomen znaka kaznivega dejanja (pri čemer je treba poudariti, da je storilčev voljni odnos pri direktnem naklepu izražen v hotenju, ne pa v želji, saj ni nujno, da želja sovpada z voljo). Bistveno je, da obstaja storilčevo hotenje izvršitve dejanja (brezpogojna volja za to). Po tem se direktni naklep razlikuje od eventualnega, pri katerem je volja v pristajanju na izvršitev kaznivega dejanja (čeprav je tudi pri tem volja brezpogojna, saj bi sicer ne šlo za naklep). Kar je pri eventualnem naklepu na nek način pogojno, je intelektualna sestavina, saj storilec ni prepričan, ali bo hoteno dejanje izvršeno (in morebitna posledica nastopila - kjer ne gre za t. i. formalna kazniva dejanja ali kazniva dejanja čistega delovanja), a vseeno deluje in s tem dopušča možnost izvršitve kaznivega dejanja). Tisto, kar bistveno razlikuje obe vrsti naklepa, je torej intenzivnost voljne komponente. V tem smislu hotenje predpostavlja voljo večje intenzivnosti od privolitve.²⁷ Od volje ustrezne intenzivnosti (oz. njene odsotnosti) je odvisna tudi razmejitev med eventualnim naklepom in zavedno malomarnostjo, pri čemer je najbolj uporabna teorija pristanka razumljena psihološko-normativno.²⁸

Pri prostovoljnem odstopu (36. člen KZ-1) gre za nedokončano kaznivo dejanje, pri katerem se je storilec sam odločil, da ga ne bo dokončal, čeprav bi ga lahko dokončal, in je fakultativna podlaga za oprostitev kazni. Tako vsebuje objektivno komponento (odstop od dokončanja, pasivnost (pri nedokončanem poskusu) ali preprečitev nastanka posledice, aktivno ravnanje v tej smeri (pri dokončanem poskusu, ki je mogoč le pri t. i. materialnih kaznivih dejanjih, ki v svoji biti vsebujejo posledico)) in subjektivno komponento (prostovoljnost odstopa), ki pomeni, da se je storilec zavedal, da bi lahko dejanje dokončal, a ga ni po svoji volji (pod vplivom notranjih motivov, neodvisno od moralne narave in nezunanjih okoliščin, ki bi lahko resno otežile ali onemogočile dokončanje dejanja).²⁹

KZ-1 v drugem odstavku 36. člena določa, da se sme (fakultativno) napeljevalcu ali pomočniku (pomagaču - po dikciji KZ-1) odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje, v tretjem pa, da enako velja, če si je napeljevalec ali pomočnik (pomagač) iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, pa tudi če ta ni nastala iz drugega razloga. Pri tem ne zadošča, da udeleženec opusti nadaljnje izvrševanje kaznivega dejanja, ampak je nujno, da storilcu prepreči (pri tem ne zadošča le njegov trud) izvršitev kaznivega dejanja ali kaznivega poskusa.³⁰ Takšna udeleženčeva odločitev ne sme biti sprejeta iz t. i. indiferentnih motivov, npr. izguba interesa, dolgočasenje pri udeležbi pri kaznivem dejanju, ker bi v tem primeru manjkala "moč" voljnega odločanja³¹ (lahko pa je sprejeta zaradi peklenja vesti, usmiljenja, sramu ipd.).³²

V kazenskopravni doktrini je pojem namena povezan z uresničevanjem nekega nadaljnjega, prihodnjega cilja dejanja, ki je izven znakov biti kaznivega dejanja. Praviloma je to nadaljnja posledica.³³ Namreč, če predstava o cilju deluje kot gibalo za neko ravnanje, potem obstaja namen. Lahko rečemo, da z namenom postopa oseba, ki se pod vplivom dejstva predstave o cilju loti ravnanja, da bi dosegla dani cilj.³⁴

Namen (enako kot tudi motiv³⁵/pobuda³⁶ oz. nagib³⁷ - ki se v slovenski kazenskopravni teoriji, sodni praksi in zakonodaji uporablja namesto izraza pobuda, ki skupaj z namenom, naklepom oz. malomarnostjo tudi sodi med subjektivne elemente biti kaznivega dejanja) predstavlja samostojno subjektivno kategorijo, ki (čeprav je z njim funkcionalno povezan) obstaja neodvisno od naklepa in se ugotavlja le, če je v konkretni biti kaznivega dejanja predviden.³⁸ V tem smislu srbska sodna praksa zagovarja stališče, da je treba namen ugotavljati posredno, preko objektivnih okoliščin konkretnega primera.³⁹

Slovenska kazenskopravna teorija navaja, da je "v splošnem namen zavestna usmeritev k cilju, smotru, ki ga storilec zasleduje z izvršitvijo kaznivega dejanja. Zato je lahko naklep identičen s prepovedano posledico, lahko pa je tudi zunaj in onkraj prepovedane posledice."⁴⁰

V tuji kazenskopravni literaturi nekateri namen opredeljujejo z navajanjem, da je cilj zunanji, objektivni, fizični fenomen, ki se kot predstava odraža v zavesti človeka, medtem ko je namen predstava o cilju kot motivu za določeno ravnanje, pobuda (oz. nagib) pa je motiv, ki storilca določa za izvršitev določenega dejanja, psihični poziv za izvršitev določenega dejanja.⁴¹ Drugi navajajo, da namen okrepi voljni element naklepa;⁴² da je namen pobudnik dejavnosti storilca;⁴³ da je namen neposredna usmerjenost delovanja k določenemu cilju, zaradi česar namen presega naklep, saj zavedanje in volja storilca vključujeta še nekaj nadaljnjih ciljev, ki jih želi storilec doseči z izvršitvijo kaznivega dejanja;⁴⁴ da namen ni isto kot pobuda (oz. nagib), čeprav je namen v praksi često težko razlikovati od pobude (oz. nagiba) storilca kot kvalifikatorne okoliščine;⁴⁵ da je motiv tista notranja sila, vezana na predstavo o določenem cilju, ki determinira in usmerja človekovo vedenje in praviloma ni sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja, izjemoma je to npr. pri umoru iz nizkotnih nagibov (4. točka 116. člena KZ-1), je pa pomembna okoliščina pri odmeri kazni. Ne glede na to, kakšen je motiv, to ne vpliva na obstoj direktnega naklepa, je pa lahko pomemben za praktično ugotavljanje namena, ker je vezan na predstavo o določenem cilju.⁴⁶ Motiv in namen se (kljub temu) pojmovno ne smeta zamenjevati, saj namen ni nujno povezan z motivom, čeprav so njune medsebojne vezi pogoste (kot navaja Jescheck).⁴⁷

Bačić⁴⁸ navaja, da obstajajo kazniva dejanja, pri katerih obstaja ekspliciten namen, da se kaznivo dejanje izvrši, pri čemer je neposreden sestavni del volje, dolus (naklep) pa pomeni namerno uresničitev dejanja. Nadalje, da se dolus directus (tj. direktni naklep) ne sme identificirati z namenom, ker je lahko vsak dolus directus izvršen z namenom ali pa obstaja brez njega. Obstajajo tudi kazniva dejanja, pri katerih je namen poseben element v njihovem zakonskem opisu (t. i. ciljna, namenska kazniva dejanja). Tu je ta namen neka posebna subjektivna zahteva, ki jo je treba razlikovati od namena, ki je lahko sestavina dolusa (tj. naklepa). Pri ciljnih, namenskih kaznivih dejanjih (npr. pri tatvini, goljufiji, izsiljevanju) zakonski opis vsebuje cilj, namen kot poseben element (znak). Pri njih se namen pojavlja kot dodaten subjektivni element kaznivega dejanja in presega tisto voljo, ki se nanaša na objektivno bit kaznivega dejanja. Tu se namen nanaša na neko prihodnje ravnanje ali na prihodnji nastanek določene posledice. Pri tem ni treba, da se namen uresniči, njegova uresničitev ni pogoj za dokončanje kaznivega dejanja.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Primož Baucon: Volja, namen, genocidni namen in nekateri drugi subjektivni elementi biti kaznivega dejanja

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 45, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------------