Njihova stališča je mogoče in je tudi treba zavrniti, ko argumentirajo o »ustavnopravno varovani pravici«, »že pridobljeni« (pred 20 leti) in omenjajo »strogi test sorazmernosti« (po 15. členu Ustave RS).
Relativizacija »zakonodajnega ustavnega standarda«
Omenjeni akterji izhajajo iz klasične ustavnopravne, pa tudi ustavnosodne doktrine, da po tem, ko zakonodajalec enkrat podeli določeno pravico (v tem primeru aktivno volilno pravico tujcem s stalnim prebivališčem na lokalni ravni), ta postane del »ustavno zagotovljenega standarda človekovih pravic«, v katerega se ne sme posegati brez strogega restriktivnega testa iz tretjega odstavka 15. člena Ustave.
Ustavni protiargument tej tezi je enostaven in nedvoumen.
Prvič, izvorna ustavna avtorizacija zadevne pravice ni zabetoniran steber. Ustava RS v 43. členu (volilna pravica) izrecno veže splošno in enako volilno pravico na državljane. Četrti odstavek 43. člena sicer določa, da zakon določi, pod katerimi pogoji imajo lahko volilno pravico tudi tujci. Vendar gre za fakultativno zakonsko diskrecijo, ne pa za izvorno ustavno pravico. Razlika je bistvena. Zakonodajalec je tujcem pravico podelil s politično in zakonodajno voljo, ne pa zaradi ustavne nujnosti.
Drugič, sprememba družbenih okoliščin je legitimen cilj, ki je že prešel v fazo »prisiljujoče nujnosti«. Doktrina o nezmanjševanju že doseženih pravic, podeljenih tujcem (gre torej za podeljeni privilegij, ne za izvorno pravico), ni absolutna. Če so se družbene, varnostne, demografske ali geopolitične okoliščine v četrt stoletja bistveno spremenile – in so se, še kako –, ima zakonodajalec ne le pravico, ampak ustavno dolžnost prilagoditi zakonodajo tako, da zavaruje primarno ustavno vrednoto, to pa je najprej izvorna suverenost slovenskega naroda in ob tem oblast ljudstva, ki ga tvorita narod in prebivalstvo s pravnim statusom državljanov, državljanstvom RS (3. člen Ustave: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami [...]«).
Hierarhija ustavnih načel
Omenjeni akterji vso težo prenesejo na 15. člen URS (uresničevanje in omejevanje pravic). Treba pa je težo prenesti na temeljna ustavna načela (prvo poglavje URS), ki so hierarhično nad zakonsko ustvarjenimi standardi.
Lokalna samouprava je del celovitega političnega sistema Republike Slovenije. Čeprav imajo lokalne skupnosti določeno avtonomijo, se na lokalnih volitvah še vedno izvršuje oblast, ki po 3. členu URS izvorno in neodtuljivo pripada narodu, zajema pa še ljudstvo kot širši pojem, tj. državljanke in državljane.
Podelitev volilne pravice nedržavljanom (tujcem) je bila politična koncesija zakonodajalca. Če ta koncesija začne ogrožati ustavno jedro – to pa je vprašanje, kdo tvori politično skupnost (demos), ki odloča o javnih zadevah –, ima zakonodajalec pravico to koncesijo umakniti ali redefinirati. Argument omenjene trojice bi pomenil, da zakonodajalec nikoli več ne sme popraviti ali zaostriti pogojev za tujce (ali katere druge podobne zakonske določbe), kar bi odvzelo zakonodajno suverenost parlamentu in jo podredilo statičnemu ustavnemu avtomatizmu. To je pravno abotna teza, ki zanika ustavno substanco suverene države.
Dimenzije strogega testa sorazmernosti
Akterji trdijo, da ukrep ne bi prestal strogega testa sorazmernosti, ker ni ustreznih utemeljitev zanj. Moj ustavni argument pa mora definirati legitimen cilj, ki je ustavno tako močan, da pretehta nad »interesom tujcev po ohranitvi te pravice«. Seveda ga imam.
– Legitimen cilj. Zaščita ustavne integritete volilnega sistema, zagotavljanje dejanske (ne le formalne) integriranosti tistih, ki soodločajo o lokalnih zadevah (povezava med državljanstvom in lojalnostjo politični skupnosti), ter preprečevanje zunanjih ali nepredvidenih vplivov na lokalno samoupravo.
– Sorazmernost v ožjem smislu (proporcionalnost). Ali je ukrep nujen? Da, kajti cilja (da o zadevah skupnosti odločajo tisti, ki so z državo povezani s trajno pravno vezjo – državljanstvom) ni mogoče doseči drugače kot s spremembo pogojev volilne pravice. Tujcem s stalnim prebivališčem še vedno ostanejo vse ekonomske, socialne in osebnostne pravice, odvzema se jim zgolj politična pravica soodločanja, ki po naravi stvari in po ustavnem besedilu primarno pripada državljanom...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Andraž Teršek: Volilna pravica tujcev: fetišizem zgrešenih pravnih premis
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 26, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
