c S

Vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite le ob novih utemeljenih dejstvih ali dokazih

22.06.2023

Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena > Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) je utemeljena na klasični prekluziji, je potrdilo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023.

Osrednje vprašanje, s katerim se je ukvarjalo Vrhovno sodišče, je bila razlaga tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, in sicer, ali je v obravnavani zadevi tožnik predložil nova dejstva in dokaze, ki jih je bilo v tem postopku skladno z zakonom dopustno predlagati in bi jih morala toženka pri svojem odločanju ustrezno upoštevati.

Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka v sodbi UPRS I U 1069/2022-12 z dne 19. 9. 2022 napačno uporabila določila tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ker pri tem ni upoštevala, da je treba tudi v postopku mednarodne zaščite upoštevati pravico do domneve nedolžnosti in do obrambe, kar vključuje v omejenem smislu tudi privilegij zoper samoobtožbo iz 48. člena > Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Toženka (v nadaljevanju: pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in navedla, da je tožniku zagotovila vsa procesna jamstva, ki so predpisana v zakonu, vključno z možnostjo svetovalca za begunce, tožnik pa je vedno odklonil prisotnost pravnih zastopnikov na razgovorih. Poudarila je tudi, da tožnik ni prava neuka stranka, saj je v Republiki Sloveniji začel že več postopkov za mednarodno zaščito, v okviru katerih je bil vsakič informiran tudi o pravnem zastopanju.

Pritožnica je v nadaljevanju izpostavila, da tožnikovih navedb, da mu grozi smrtna kazen, ki jih je prvič podal v drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, ne more obravnavati kot novo dejstvo, ker je to dejstvo obstajalo že od leta 2015, torej pred odhodom tožnika iz izvorne države, zato bi bilo zmotno trditi, da krivda, da teh dejstev tožnik ni navedel prej, ni na njegovi strani. Na vprašanja uradne osebe je odgovarjal smiselno in tekoče ter prav z ničimer ni vzbujal suma, da kaj prikriva, zato je krivda, da teh navedb ni podal prej, v celoti na njegovi strani.

Vrhovno sodišče je potrdilo, da na podlagi 64. člena ZMZ-1 državljan tretje države ali oseba brez državljanstva lahko vloži ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite le, če pred tem vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), torej take, ki pomembno povečujejo verjetnost, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

Kot je pritožnica utemeljila v izpodbijanem upravnem aktu, je tožnik v svojem tretjem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji uveljavljal enake razloge, s katerimi je utemeljeval že svoj drugi zahtevek, kar je izrecno navedel tudi sam. Teh navedb pritožnica ni upoštevala, ker je štela, da je to dejstvo obstajalo že pred izdajo pravnomočne odločitve o vloženi prošnji za mednarodno zaščito in zato tega ni mogla sprejeti kot novo dejstvo v postopku in je zato je drugi zahtevek zavrgla. Za dovolitev ponovnega postopka ni dovolj, da vlagatelj ob podaji zahtevka predstavi zgolj novo dejstvo v postopku, ampak mora to tudi pomembno povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Predpostavki morata biti po zakonu izpolnjeni kumulativno.

Vrhovno sodišče je poudarilo, da ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da je v navedenem postopku odločanja pri uporabi tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 treba upoštevati tudi pravice iz kazenskega postopka, ki jih zagotavlja 48. člen Listine, saj v tem postopku tožniku ne grozi izrek kazenske sankcije oziroma temu primerljiva oblika upravnega kaznovanja, ki bi to narekovala. Tožnik v svoji tožbi take kršitve svojih pravic niti ni zatrjeval niti ni navedel dejanske podlage, iz katere bi se sodišču prve stopnje lahko v zvezi s tem zastavila vprašanja, ki jih je o uporabi garancij kazenskega prava obsežno obravnavalo v svoji sodbi.

Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nimajo nič skupnega. Okoliščine navedene zadeve pa lahko kažejo le na zlorabo navedenega instituta, saj je tožnik ponovno in ponovno vlagal vloge, s katerimi je želel doseči ponovna odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, ob tem pa pavšalno spreminjal svoje navedbe, ne da bi za to predlagal kakšne dokaze.

Vrhovno sodišče je potrdilo, da je pritožnica pravilno presodila, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva, in je tako njena pritožba utemeljena, sodbo Upravnega sodišča pa je spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

IUS-INFO


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.