Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Grande Oriente d'Italia proti Italiji ugotovilo kršitev 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki varuje pravico do spoštovanja zasebnega življenja, doma in dopisovanja. Odločitev postavlja pomembne omejitve pooblastilom parlamentarnih preiskovalnih komisij pri izvajanju preiskav v prostorih zasebnih združenj in odpira vprašanja o ustreznosti procesnih jamstev v primerih, ko takšne komisije posežejo v konvencijske pravice posameznikov oziroma pravnih oseb.
Pritožnik, italijansko masonsko združenje z več kot dvesto letno tradicijo, je bil predmet obsežne hišne preiskave, ki jo je marca 2017 odredila parlamentarna preiskovalna komisija za preučevanje pojava mafije. Komisija je preiskovala domnevno infiltracijo mafijskih združb v prostozidarske lože na Siciliji in v Kalabriji. Po tem, ko je veliki mojster združenja večkrat zavrnil predajo seznama članov, sklicujoč se na zaupnost osebnih podatkov in odsotnost konkretnih indicev o vpletenosti članov v kazniva dejanja, je komisija odredila preiskavo. Pripadniki finančne policije so v štirinajsturni operaciji preiskali vse prostore združenja, vključno z arhivi, knjižnico in zasebnim stanovanjem velikega mojstra. Zaseženi so bili številni dokumenti v fizični in digitalni obliki, med njimi seznami približno 6.000 članov z njihovimi osebnimi podatki.
Italijanska vlada je uveljavljala ugovor neizčrpanosti notranjih pravnih sredstev, pri čemer je zatrjevala, da bi pritožnik lahko vložil zahtevo za presojo spora o pristojnostih med državnimi organi pred ustavnim sodiščem ali pa zaprosil parlamentarno komisijo za samopopravo njenega akta. ESČP je oba argumenta zavrnilo. Glede prvega je poudarilo, da pravno sredstvo, ki ni neposredno dostopno pritožniku, temveč je odvisno od diskrecijske odločitve posrednika, ne more šteti za učinkovito v smislu 35. člena EKČP. Sodišče je v tej zvezi opozorilo na ustaljeno sodno prakso italijanskega kasacijskega sodišča, po kateri redni sodnik ni dolžan predložiti vprašanja ustavnemu sodišču. Kar zadeva samopopravo, je ESČP ugotovilo, da gre za diskrecijsko in izredno pravno sredstvo brez zakonsko določenih rokov, kar povzroča negotovost in izničuje šestmesečni rok iz 35. člena EKČP.
Pri vsebinski presoji je sodišče najprej potrdilo, da preiskava prostorov pravne osebe in zaseg njenih dokumentov predstavljata poseg v pravico do spoštovanja doma in dopisovanja iz prvega odstavka 8. člena EKČP. Čeprav so države pogodbenice deležne širšega polja proste presoje pri posegih v poslovne prostore pravnih oseb kot pri posegih v stanovanja posameznikov, pa je obsežnost zaseženega gradiva narekovala strog nadzor s strani sodišča. Odredba je namreč zajemala vse kategorije članov lož na Siciliji in v Kalabriji od leta 1990 dalje, vključno z nekdanjimi člani, podatki o njihovih položajih, osebnimi spisi in informacijami o notranjih postopkih.
ESČP je presojalo, ali je izpodbijani ukrep izpolnjeval pogoje iz drugega odstavka 8. člena EKČP, zlasti ali je bil v skladu z zakonom in nujen v demokratični družbi. Glede zakonske podlage je sodišče ugotovilo, da je bila pristojnost parlamentarne komisije za odreditev preiskave in zasega utemeljena v 82. členu italijanske ustave, ki parlamentarnim komisijam podeljuje enaka pooblastila in omejitve kot pravosodnim organom. Vendar pa je v kontekstu preiskovalnih dejavnosti združljivost z vladavino prava zahtevala, da notranje pravo zagotavlja ustrezno varstvo pred samovoljnimi posegi v pravice iz 8. člena. Sodišče je ugotovilo, da jamstva iz zakonika o kazenskem postopku, na katera se sklicuje ustava, načeloma zadoščajo za preprečevanje zlorab, a je hkrati izpostavilo, da se pritožbe pritožnice nanašajo predvsem na način uporabe pravnega okvira.
Sodišče je preučilo okoliščine izdaje odredbe in ugotovilo pomanjkljivosti. Odredba je sicer omenjala nevarnost infiltracije mafije v prostozidarske lože, ni pa navajala individualnih dokaznih elementov, ki bi utemeljevali utemeljen sum o vpletenosti pritožnice v preiskovano zadevo. Splošno sklicevanje na rezultate prejšnjih zaslišanj in tekoče kazenske preiskave ni zadostovalo standardom, ki jih je italijansko kasacijsko sodišče vzpostavilo za preiskovalne naloge v kazenskih postopkih. Po tej sodni praksi bi bila odredba brez opisa obtožb zoper preiskovano osebo, zakonske opredelitve kaznivega dejanja in narave predmetov zasega nična. Po presoji ESČP ukrep ni temeljil na ustreznih in zadostnih razlogih ter ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil utemeljen na elementih, ki bi vzbujali utemeljen sum o vpletenosti pritožnika.
Bistvena pomanjkljivost, ki jo je identificiralo sodišče, je bila odsotnost zadostnih procesnih jamstev proti zlorabi in samovolji. Odredba ni bila predmet predhodnega sodnega nadzora, ki bi lahko omejil njen obseg. Po italijanskem pravu pritožnik tudi ni imel možnosti izpodbijanja zakonitosti odredbe ali njene izvršitve pred neodvisnim in nepristranskim organom. Pravno sredstvo iz 257. člena zakonika o kazenskem postopku, ki omogoča vložitev zahteve za preizkus odredbe o zasegu, se po ustaljeni sodni praksi kasacijskega sodišča ne uporablja za odredbe parlamentarnih komisij. Redna sodišča namreč nimajo pristojnosti odločati o aktih parlamentarnih komisij. Čeprav so bila vzpostavljena nekatera jamstva, kot je režim tajnosti zaseženih dokumentov, ta niso nadomestila odsotnosti možnosti neodvisnega pregleda ukrepa.
Vlada je odsotnost sodnega pravnega sredstva utemeljevala z načelom delitve oblasti in potrebo po varovanju avtonomije in neodvisnosti parlamenta. Sodišče je priznalo pomen parlamentarne avtonomije in poudarilo, da parlamentom pripada diskrecija pri urejanju notranjih zadev. Vendar pa je hkrati opozorilo, da ta diskrecija ni neomejena in mora biti združljiva s pojmoma učinkovite politične demokracije in vladavine prava iz preambule EKČP. Ob upoštevanju načela subsidiarnosti in polja proste presoje držav pri zadevah, tesno povezanih z delitvijo oblasti, se sodišče ni opredelilo do vrste pravnega sredstva, ki bi morala biti zagotovljena. Je pa poudarilo, da je neka oblika predhodnega ali naknadnega nadzora ukrepa s strani nepristranskega organa z zadostno stopnjo neodvisnosti od organa, ki je ukrep odredil, bistveno jamstvo proti samovoljnemu posegu javnih oblasti v pravice iz 8. člena EKČP.
Sodišče je dodatno ugotovilo, da kopije zaseženih dokumentov ostajajo v arhivih parlamentarne komisije kljub zaključku njenih nalog in njenemu prenehanju leta 2018. Po notranjem pravu in sodni praksi bi morali biti zaseženi dokumenti vrnjeni oziroma kopije uničene ob zaključku preiskave. Odsotnost predpisov o uničenju kopij dokumentov, pridobljenih s preiskavo, je lahko po stališču sodišča nezdružljiva z 8. členom EKČP.
Ob upoštevanju odsotnosti dokazov ali utemeljenega suma o vpletenosti v preiskovano zadevo, široke in nedoločne vsebine odredbe ter pomanjkanja zadostnih uravnotežujočih jamstev je ESČP zaključilo, da sporni ukrep ni bil v skladu z zakonom niti nujen v demokratični družbi. Odločitev bo imela pomembne implikacije za države članice Sveta Evrope pri urejanju pooblastil parlamentarnih preiskovalnih komisij, zlasti kar zadeva zahtevo po vzpostavitvi učinkovitih pravnih sredstev za izpodbijanje njihovih aktov, ki posegajo v konvencijske pravice. Sodba poudarja, da parlamentarna avtonomija ne more služiti kot podlaga za popolno izvzetje parlamentarnih aktov izpod kakršnegakoli neodvisnega nadzora, kadar ti akti posegajo v temeljne pravice posameznikov ali pravnih oseb.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
